Pohorski smučar namesto kurentov

Napisal Aleš Guček dne 06.02.2010.

Ljudsko smučanje je v zgodovini manj znana tematika, ki pa jo zgodovinarji smučanja izjemno cenijo, včasih še bolj od športnega smučanja. Slovenci smo ponosni na ljudsko bloško smučanje in po krivici zapostavljamo ljudsko smučanje na Pohorju. Ne gre za tekmovanje med obema, saj Slovenci radi vidimo, kdo je prvi ali najboilj pomemben. To v tej tematiki sploh ni pomembno. Pohorci so lahko enako ponosni kot Bločani na njihovo ljudsko smučanje. Etnografinja Tončica Urbas je raziskala pohorsko ljudsko smučanje, največ z razgovori z domačini in z iskanjem podatkov v Sloveniji, ki jih žal v pisni obliki ni našla nič. Dr. Boris Orel, prof. Marjan Jeločnik in drugi smo le enostavno povzeli odkritja Urbasove. Čas bi bil, da bi se kdo temeljiteje lotil zanimivega področja,. Posebej to velja za Štajerce, ki bi končno lahko zapustili kurente, ko poskakujejo v Areni v Mariboru v času svetovnega pokala v alpskem smučanju za ženske. Po izročilu odganjajo sneg ter slabim poznavalcem napačno dajejo vtis, kakšno povezavo imajo s smučanjem. Ni ga večjega sovražnika smučanja na svetu kot so kurenti in njih oboževalci, saj na smučarskih prireditvah preganjajo zimo.

Avstrijec Heinz Polednikje v knjigi Sreča na snegu, 100 let smučanja v Avstriji (orig.: Glück im Schnee, 100 Jahre Skilauf in Österreich, Amalthea - Wien München 1991) piše, da so se lastniki gozdov na Zgornjem Štajerskem udeležili leta 1881 norveške razstave gozdarjev v nizozemskem Cleveju. Zima je bila huda in Norvežani so lahko prikazali svoje smučarske veščine. Avstrijcem se je zdelo smučanje primerno za nadzorovanje gozdov v zimskem času. Naročili so smuči iz Norveške in organizirali smučarski tečaj leta 1886 za svoje gozdarje v Gusswerku na Zgornjem Štajerskem, o čemer piše Urbasova v svojem ekspertnem prispevku Krplje in smuči na Pohorju od strani 91 do 116 v Slovenskem etnografu letnik IX. 1956. Na tem tečaju so bili tudi gozdarji z vzhodnega predela Pohorja, saj so bili Avstrijci tudi lastniki gozdov na tem območju današnje Slovenije. Pisni viri ne obstojajo, kakor je Urbasova ugotovila, zato se zanašala predvsem na ustna izročila. Starejši prebivalci so trdili, da so na Pohorju videli sledi smuči že okoli sredine 19.stoletja. Za to ni nikakršnih dokazov. Morda se bo našel nekdo, ki se bo posvetil širšemu raziskovalnemu odkrivanju pisnih podatkov ne samo na Pohorju po vseh cerkvenih in drugih virih, temveč tudi v Avstriji, saj morda obstojajo zapisi porabljenega denarja, nalogi in drugi podatki lastnikov gozdov na Pohorju in na Zgornjem Štajerskem. To bi bil poseben izziv, a z riziki, da ne bo na novo nič več odkritega, kot je bilo doslej. Zato se bom omejil le na doslej znane zapise in s tem zapolnil neko vrzel v naši zgodovini smučanja, ki je spala dolga leta po nemarnosti. Predvsem zaradi zgolj sklicevanja »smučarske stroke« panožne zveze na Bloke in Planico ter kasneje obdobja smučanja, ki naj bi postalo »slovenski narodni šport«. Ali pa je danes še, ko nismo več v Jugoslaviji in se ne merimo več z drugimi republikami, ampak smo na smučarskem svetovnem »poligonu«? Pohorski gozdarji so prinesli s seboj verjetno dolge in težke norveške smuči, ki so jim jih dali lastniki gozdov. Te so polomili ali uničili na drug način. Zato so začeli izdelovati svoje smuči. S pojavom alpskega (lilienfeldskega) smučanja v Avstriji so spoznali še krajše alpske smuči in vezi Zdarskega. »Železne vezi«, kot so jih imenovali so bile težje za izdelavo, zato so kar sami domačini, kmetje, gozdarji, drvarji in lovci začeli sami izdelovati »skie« ali »skije«, kot so jih po Avstrijcih, ti še prej od Norvežanov, Pohorci po svoje poimenovali. Na nekaterih koncih Pohorja so jim enostavno ljudsko rekli dauge karple, po krpljah, ki so jih uporabljali pred prihodom smuči. Smuči so uporabljali le kot prometno sredstvo ali celo sredstvo za transport, prehrane za sebe in živali in celo na saneh s smučmi nabitimi na sanice krste s pokojniki. Naj južnem delu Mariborskega Pohorja so smučali tako moški kot ženske med ko njihovi severni sosedi niso radi videvali »kikel« na smučeh. Smuči so bile na različnih koncih različnih dimenzij, vsaj pet tipov, dimenzij od okoli 160 cm pa vse do 230 cm. Najbolj pogoste so bile okoli 200 do 210 cm dolge, narejene iz javorjevega, bukovega ali jesenovega lesa. Bili so primeri tudi iz smrekovega lesa, ki so jih izjemoma naredili, če niso imeli dovolj suhega drugega lesa. Pohorci so poznali posebno oblikovane smuči, ki jih ni zaslediti na svetu. V prerezu je drsna ploskev s strani omejena z lesenim robom po vsej dolžini smučke do začetka krivine. Tak širok žleb so naredili v plohu s posebnim obličem. Taka smučka je bolj »držala« smer naravnost. Vedeti je treba, da kmetje, drvarji, gozdarji in lovci niso smučali po strminah. Posebnost pohorske ljudske smučke je bučka z luknjo v sredini na koncu krivine (glej skico). Krivina se je tudi končala z rilčkom med katerim in začetkom krivine je bil ožji vrat. Streme je bilo narejeno iz usnjenega jermena iz nestrojenega svinjskega usnja. Smučka je imela ali samo prstni jermen, ki so mu rekli »uhl«, kasneje so dodali še petno usnjeno stremenico, da ni se obuvalo ne bi snelo s smučke. Stremenice in prstni jermen so pribili od strani na smučko in da smučka ne bi »drajsala« v snegu (domač izraz namesto razila s tem robom med usnjem in lesom). Na mestu pritrditve z žebljički na robu smučke so izdolbli utor, da je bil stranski rob potem čimbolj raven in gladek. Krivino so naredili z mehčanjem sprednjega konca smučke ali v svežem govejem gnoju 3 do 4 dni, s kuhanjem 3 do 4 ure v vodi v svinjskem kotlu ali s krivljenjem lesa s smojenjem srednje suhega lesa nad plamenom v dimu. Nad ognjem so močili les, da ni razpokal in ko je bil zmehčan so ga visoko nad ognjem sušili, tako da so krivino vtaknili med dva klina v modelu. Ali pa so krivino zataknili med špranjo med dvema brunoma, dokler se les ni posušil in je krivina obdržala ukrivljeno obliko Poznali še zanimiv način krivljenja zmehčane krivine, kot so sami rekli »krivlenje s špananjem«. Skozi luknjo v bučki ali okoli vratu rilčka so privezali močno žico, stopili na zadnji konce smučke in potegovali žico k sebi, da se je zmehčana krivina začela dvigovati. Ko je bila krivina ustrezna so žico navezali zadaj smučke na težak kamen in dali sušiti nad veliko toploto. Vrat rilčka in luknja v bučki sta služila še za dvoje. Ko si šli navkreber, da ni bilo treba nositi smuči, so okoli vratu pod rilčkom ali skozi luknjo v bučki smuči navezali dovolj močno vrv, ki so jo privezali za pas in peš navkreber vlekli smuči za seboj. To so uporabljali zlasti, ko so na smuči navezali tovor. Smučali so ali z opiranjem na en do ramen visok leskov kolec, ki ga niso imeli stalno ob smučeh, temveč so ga sproti urezali v grmu. S kolcem, ki so ga držali z obema rokama, so s spodnji koncem razili v snegu, da niso drseli prehitro. Včasih so kolec celo jahali. Sprva kolec na dnu ni imel okova, potem so ga okovali »z mačkom«. Ko so po letu z dr. Žigonom s Primorske prišle leta 1903 iz Gorice prve športne smuči in palice v Ribnico na Pohorju, so domačini na dnu kolca mali pred koncem nabili na leskov kol leseno krpljico, ki so ji rekli »koula« ali »šaiba«. Smučanje z vrvco je bila posebnost »ridanja«- izvedbe zavojev. Skozi luknjo v bučki ali povezavo vrvice okoli vratu rilčka je ljudski smučar s Pohorja usmerjal smuči s potegom vrvice k sebi zdaj na eno, zdaj na drugo stran, kot bi vodil konja na povodcu. Ljudsko smučanje na Pohorju je izumrlo v prvotni obliki po 1. svetovni vojni, ko so se bolj množično pojavile športne smuči in druga smučarska oprema. Na žalost ni znan primer, da bi bila ohranjena ena samcata ljudska pohorska smučka. Morda se bo kdo ojunačil in po opisih in skicah v članku Urbasove izdelal repliko smuči z bučko in z vrvico pognal »smuškega šimla« po bregu. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Pohorski ljudski smučar me d drsenjem s kolcem v značilnem počepu. Pohorsko ljudsko smučanje s pomočjo vrvice – vajeti. Vleka smuči na Pohorju s pomočjo vrvice. Levo (1a in 1b): pohorska ljudska smučka z bučko na koncu krivine. Desno (2a , 2b, 2c): pohorska ljudska smučka s širokim žlebom na drsni ploskvi. Pohorski ljudski usnjeni stremeni. Pohorski kolec z leseno krpljico (krožcem ali ljudsko koulo oz. šaibo). Vleka tovora na ljudskih pohorskih smučeh. Pohorski domačin tovori smučke na rami. Laponski ljudski smučar s Švedske okoli 1900. Norvežan Carl Sundt-Hansen (1841-1907) je upodobil domačo smučarko iz Setesdala na Norveškem (okoli 1890). Šved oblikuje ljudske smuči (okoli 1910). Po vsej verjetnosti še edino danes ohranjeno ljudsko smučanja na svetu, ki je v rabi še danes. Smučar zaradi dolgih smuči lahko zelo visi nazaj, da krivine drsijo nad površino snega. Zavoje ljudski smučar izvaja enostavno s potiskanjem kolen levo in desno (Kitajski del Altaja, foto Američan Lars Nilsen, marec 2005, ki je posnel še film). Altajske ljudske smuči, ki jih izdelujejo še danes in prevlečejo s konjsko kožo zaradi lažjih vzponov in tudi zaradi spustov, kjer sicer po snegu dobro drsijo, a hkrati na velikih strminah pomagajo poleg zavojev k zmanjševanju hitrosti (foto Američan Lars Nilsen, marec 2005).