Smučarski portret Marjana Jeločnika

Napisal Aleš Guček dne 23.01.2010.

Šestdest let je minilo, ko je Marjan Jeločnik s svojim delom na tedanji Višji šoli za telesno kulturo (VŠTK) in v Zboru učiteljev smučanja Slovenije (ZUS) posegel na različna področja izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja pedagoških smučarskih kadrov, učiteljev smučanja. Njegova borba za ustanovitev katedre za smučanje je naletela na gluha ušesa. Za svoje pomembno delo pa je bil nagrajen tako, da ni dobil niti Bloudkove plakete, ker pač ni bil plačan birokrat v neki športni zvezi. Njegov predlog doktorske disertacije Razvoj alpskega smučanja na Slovenskem pa je bil po mnenju kolegov na Gortanovi 22 v Ljubljani (sedež VŠTK) premalo raziskovalen. Pred upokojitvijo so ga mlajši odrinili v kot, namesto da bi prisluhnili njegovim izkušnjam in jih po premisleku dopolnili ali tudi nekatere zavrnili. Čas dela svoje, toda modrecem je treba vedno prisluhniti. Zato pa so se ga spomnili mladi učitelji smučanja in mu podelili posebno nagrado za življenjsko delo ob 60 letnici ustanovitve Zbora učiteljev smučanja leta 1996.

Mladi Marjan Jeločnik se je posvetil alpskemu tekmovalnemu smučanju. S težkim srcem je moral tekmovanja opustiti, saj je imel zelo močno dioptrijo, ki ga je močno ovirala. Zato se je posvetil poučevanju smučanja. Drago Ulaga, prvi slovenski diplomant telesne kulture, je Marjana Jeločnika pritegnil v vrste učiteljev smučanja. Ulaga, ki je vodil prve tečaje za učitelje smučanja po drugi svetovni vojni, je po 1950 delo prepustil svojemu kolegu. Jeločnik je prevzel tudi mesto predsednika ZUS, katerega je vodil deset let. Uspel je združiti strokovno delo na VŠTK in delo amaterskega združenja učiteljev smučanja. Slovenija je po njegovi zaslugi zelo zgodaj poenotila izobraževanje in usposabljanje kadrov, torej študentov in kandidatov za učitelje smučanja. Marjan Jeločnik, Boris Kobal, Janez Šuster in Bojan Hrovatin so aprila 1953 odšli na dvotedenski tečaj v St. Christoph na Arlbergu v znamenito šolo prof. Stefana Kruckenhauserja - Krucka. Domov so prinesli znanje »Beinspiel« (igre nog) smučanja – tehnike nasprotnega sukanja ramen. Jeločnik, Šuster in Kobal so se lotili prevoda nemških izrazov v slovenski jezik. Stali so na mizi, ponavljali gibe in ugibali kako reči Fersenschub, Girlande; Gegenschulter itd. Jeločnik jo je mahnil celo do slavista dr. Mirka Rupla in Slovenci smo dobili po letu 1924 (Rudolf Badjura: Smučar) sodobno slovensko izrazoslovje. Jeločnik dejansko ni bil vrhunski smučar, bil pa je odličen pedagog, poznavalec tako teoretičnih kot praktičnih prvin alpskega smučanja. Šuster, vrhunski demonstrator z odličnim uspehom na končnih testih pri Krucku, in odličen praktik ter pedagog Kobal so z Jeločnikom tvorili izjemno skupino, vsak s svojimi znanji. Na t.i. »unifikacijskem« sestanku jugoslovanskih veličin šole smučanja iz drugih republik, so prepričali Jeločnika z govorniškimi sposobnosti, Kobala in Šusterja pa z demonstracijo smučarske tehnike, da so prevzeli slovensko šolo smučanja na območju Jugoslavije in tako poenotili program in tehniko smučanja na univerzi in tudi med učitelji smučanja. Jeločnik je bil izjemno pisoč profesor in tako so nastajali številni članki v strokovnih revijah, časopisih in tudi knjige, ki so bile tedaj uradni učni načrti za VŠTK: najprej skupaj z Ulago knjigo »Smučanje« (1960), leta 1966 pa sam »Šola alpskega smučanja«. Jeločnik se je posebej posvetil biomehaniki smučanja in svoji tako priljubljeni zgodovini smučanja. Vse do upokojitve je bil eden od avtorjev gradiv za tečaje kandidatov za vaditelje in učitelje smučanja. Uvedel je tudi novo nižjo stopnjo vaditelj smučanja, čemur je botrovalo tudi nekaj slučajnosti. Tečaj za učitelje smučanja je bil okoli 1954 na Komni. Zelo prizadeven smučar in pedagog iz Zasavja ni bil primeren glede smučarskega znanja, da si pridobi naziv učitelja smučanja. Moral bi vrniti denar občinski športni zvezi, če ne bi opravil izpita. Jeločnik se je odločil, da bo odslej podeljen tudi uradni naziv vaditelj smučanja in tako je prvi novo pečeni vaditelj ponosen in vesel uspešno učil zasavsko mladino osnov alpskega smučanja. Jeločnik je vedno poudarjal, da tekmovalci brez predhodnega znanja tehnike smučanja ne morejo uspešno tekmovati, razen redkih izjem. Množičnost smučanja je bila njegova najbolj pogosta beseda. Ker je bilo delo učiteljev smučanja zapostavljeno pri Smučarski zvezi Slovenije, se je odločil in ustanovil leta 1956 demonstratorsko skupino šestih učiteljev, ki jo je vodil sam in tudi sam nastopal na javnih prireditvah. Prva taka je bila leta 1957 v Kranjski Gori na livadi desno od Preseke za šolsko mladino z Jesenic. Dobro pripravljen koreografski načrt Jeločnika s smučanjem v dvojicah in posameznikov je bil odmeven tudi za priložnostne gledalce. Zgolj povedana in pisana beseda sta se zdeli Jeločniku premalo. Nagovoril je Zavod za šolstvo Slovenije je dal denar za snemanje prvega slovenskega filma šole smučanja z namenom javnega prikazovanja. Jeločnik je nato učil Metodo in ženo Tilko Badjuro, kam naj postavita kamero, da bodo čim bolj nazorno prikazani posamezni liki, ki so jih prikazovali Jeločnik, Kobal in Šuster. Prišlo je do razhajanj, saj je hotel Badjura narediti predvsem umetniški film, Jeločnik pa glede na cilj filma predvsem poučnega. Badjura je nekaj zlepil, nato se odpovedal avtorstvu kot režiser in snemalec. Škode ni bilo, saj je bil delovni film prav tako uspešen, tudi glede izjemnih filmskih posnetkov, kar je Badjura dokazoval vse življenje kot eden od pionirjev slovenskega filma. Ideja o ustanovitvi alpskih smučarskih šol je neznana, nekaterim pa znana Jeločnikova ideja. Danes vedo samo to, da so iz teh šol prišli naši alpski tekmovalci, ki so dosegali vrhunske svetovne rezultate, ki si jih pripisuje zgolj Smučarska zveza Slovenije (SZS) s svojimi plačanimi trenerji. Tekmovalci bi vedno gledali »izpušne cevi« Avstrijcev, Švicarjev in Francozov, če ne bi imeli dobre podlage v znanju. Ko so v klubih in na SZS še gledali postrani na učitelje smučanja, je Jeločnik leta 1965 ustanovil alpsko smučarsko šolo v Kranjski Gori, ki jo je vodil sam in kot učitelja-trenerja izbral Janeza Mlakarja. Tam so se mladi smučarji učili tehnike smučanja in osnov tekmovalne tehnike. Po njegovi ideji sta pred Kranjsko Goro ustanovila Zdravko Križaj in Janez Vagnar iz Tržiča. Tako lahko »gnetljivo testo« so kasneje dobili klubski in zvezni trenerji in olajšano jim je bilo delo pri nadgradnji. Takšne šole so po tem vzorcu ustanovili še SK Novinar (Bara Adamič), SK Enotnost (Milan Keber in Nada Urbar), SK Tarnsturist (Jaro Kalan), SK Akademik (Ambrož Žitko) itd. Malo pobrkljajmo po zgodovini in videli bomo, kdo vse se je iz teh šol zavihtel na zmagovalne stopničke. Jeločnikovo idejo so zopet nagradili, ko je bil potisnjen na stran celo s strani očeta tekmovalca, ki je posegel v sam svetovni vrh prav zaradi načina dela in programa v teh alpskih šolah. Lahko bi mu ponudili vsaj mesto svetovalca za zgodovino smučanja in smučarsko jezikoslovje na njegovem delovnem sedežu na Gortanovi. Mea culpa. Ko je utrl pot mladim smučarjem v šolah se je lotil svoje priljubljenega področja zgodovine smučanja in slovenskega smučarskega besedja. Dvome, ali potiskamo kolena proti bregu ali k bregu, ali je vbod palice ali vbodljaj, zunanja ali vnanja smučka je rešil in to zapisal. Kdo pa je bil pozoren na to, ko je bral njegove prispevke, priročnike in knjige? Ko se je menjala tehnika smučanja, sem se tudi sam ujel v te mreže. Prišel iz Francije s pettedenskega tečaja in izpitov iz Chamonixa in ponosen pokazal Jeločniku članek, ki sem ga poslal iz te smučarske in alpinistične Meke. Marjan je iz predala privlekel izrezek iz časopisa, ki je bil popisan z rdečo barvico, da je izgledal kot Kosovo polje po bitki. Hvaležen sem mu še danes, da si je vzel čas in ne samo podčrtal moje izražanje, temveč me podučil in usmeril, kako pisati, da je razumljivo in tudi kako pravilno slovensko. Kaj malo je ostalo od njegovega truda, saj danes berem osnutke smučarskih priročnikov, v katerih se marsikateremu avtorju zapiše: smučar se spusti, se premakne in za vpadnico zamenja smuči in če ga dvigne v zrak pristane na obe smučki… Je še kdo, ki bi našo slovensko dediščino smučarskega izrazoslovja Rudolfa Badjure, prof. Draga Ulage in prof. Marjana Jeločnika na šoli negoval za bodoče rodove? Če je že smučanje slovenski narodni šport, bi bilo verjetno dobro za razvoj ustanoviti katedro za smučanje, je razmišljal Jeločnik. Na VŠTK je dobil toliko polen pod noge zaradi te ideje, da bi lahko kuril peč v planinski koči vso zimo. Tako je ostal profesor na področju gimnastike, a hkrati organiziral in vodil smučarske tečaje v Porentovem domu v Kranjski Gori in kasneje Domu Staneta Rozmana v Gozd Martuljku. Smučarskh reprezentanti vseh disciplin so šli zato raje študirat gozdarstvo, ekonomijo, gradbeništvo, arhitekturo itd. Svetli izjemi sta bili Majda Ankele in Janez Šmitek. Jeločnik ni imel lastnih vrhunskih kadrov za smučarske tečaje študentov VŠTK, zato je povabil za vodenje prve vrste Janeza Šusterja, bivšega alpskega tekmovalca in izjemnega učitelja smučanja. Kako malo so poslušali Jeločnika, mi je Marjan potožil v začetku februarja leta 1969. Zapadlo je preko meter snega. Študenti so se napotili iz Doma Staneta Rozmana do smučišča v Gozd Martuljku peš s smučmi na rami. Marjan mi je pokazal globoko gaz in rekel: «Ali sem jim premalo povedal, da so sprva smuči uporabljali za lažje premikanje in potovanje po snegu!« Ker mu ni uspelo ustanoviti katedre, je storil še nekaj za slovensko smučanje: celovit pregled razvoja alpskega smučanja na Slovenskem. Potoval je po Sloveniji, opravil številne razgovore in ankete in pripravil osnutek svoje doktorske disertacije. Kolegom na VŠTK se je zdelo to premalo raziskovalno, zato so doktorat zavrnili. Ali je zares premalo, da je prvi skušal z znanstvenega stališča osvetliti razvoj smučanja na slovenskih tleh in se tudi prvi lotil raziskave in razmišljanja o tehniki starosvetnega bloškega smučanja. Doktorat je položil na 9. INTERSKI kongresu leta 1971 v Garmisch-Partenkirchnu s predavanjem o bloškem smučanju in kratkim filmom o tehniki bloškega smučanja. Film je denarno podprla RTV Ljubljana. Kasneje so avtorstvo pripisali ali si je pripisal novinar športne redakcije. Jeločnik nas je podučil, kako se pripraviti na nastop bloških smučarjev s koreografijo in režijo za XI. INTERSKI kongres na Japonskem leta 1979, kjer nam je za nastop čestital celo tedanji japonski princ in današnji cesar. Jeločnik bi morda bi naredil boljšo potezo in za doktorat predlagal temo »Kinezološki vpliv nastavitve robnikov na biceps 12 letne deklice med veleslalom zavojem pri hitrosti 52 km/h s polmerom 28,12 m na nadaljnji razvoj križnih križnih vezi«. Jeločnik je bil strog in včasih nepopustljiv, tudi sam do sebe, a je rad prisluhnil tudi drugim. Prelomnica zamenjave nasprotnega sukanja ramen s krožnim gibanjem kolen naju je spravila v težke razgovore na njegovem domu v Šiški. Konca ni bilo videti. Dasiravno (njegov priljubljen izraz) ni pil alkohola, je prekinil najina razmišljanja: «Aleš! V omari imam odlično slivovko, ki jo pijem samo ob posebnih priložnostih s prijatelji.« Ne vem, kako je lahko našel tako majhen »štamperl«, natočil kačjo slino in trčil z menoj. »Odločil sem se, da podprem tvoje razmišljanje, čeprav sem jaz profesor na VŠTK in bo ta na moj predlog podprla nov učni načrt, ti pa študent arhitekture. Če pa bo nekaj narobe v učnem načrtu, ali si pripravljen prevzeti odgovornost?« Bil sem pripravljen spiti še eno šilce in tudi težko breme. Jeločnik nam je zapustil dediščino smučanja, posvečanje pozornosti našemu posebnemu smučarskemu izrazju, napotke, kako gledati na razvoj smučanja, predvsem pa, da se smučanje ni začelo z nami, ker je bilo nekaj že pred nami. Sicer bi tudi mi še capljali za drugimi. Namesto neuspešnih poskusov predlogov ZUS, da dobi Bloudkovo nagrado, je ta bila ta ideja diskvalificirana že na SZS, saj je veljalo po njihovih merilih le …, kar vedo le na SZS. S tem prispevkom se mu njegovi učitelji smučanja oddolžimo na zelo skromen način. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Marjan Jeločnik, profesor na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani in dolgoletni predsednik Zbora učiteljev smučanja Slovenije. Unifikacijski kongres jugoslovanskih učiteljev smučanja na Pokljuki leta 1953, kjer so sprejeli slovensko šolo smučanja, ki so jo predstavili z leve Janez Šuster – Šuco, Boris Kobal in doktor Milan Hodalič, s prstom uperjenim vase ali smo mi krivi. Prva slovenska demonstratorska skupina učiteljev smučanja, ki jo je ustanovil leta 1956 prof. Marjan Jeločnik. Z desne: inž. Janez Zupet, prof. Marjan Jeločnik, inž. Arzenij Kuret – Arsen, Boris Kobal, Bojan Hrovatin in Janez Šuster – Šuco. Janez Šuster – Šuco v odličnem smučarskem odklonu tehnike nasprotnega smučanja ramen (1953). Boris Kobal je izobrazil številne vaditelje in učitelje smučanja v Sloveniji. Porentov dom v Kranjski Gori je v petdesetih letih 20. stoletja gostil številne tečaje prostočasnih smučarjev in kandidatov za učitelje smučanja. Z leve učitelji smučanja: Jože Uršič, Bojan Hrovatin, Heri Kajzer in prof. Marjan Jeločnik. Tečajniki leta 1953 v šoli avstrijskega ministrstva za šport pod vodstvom prof. Stefana Kruckenhauserja v St. Christophu. Na sliki: tretji z leve prof. Marjan Jeločnik, sedmi Boris Kobal, osmi Bojan Hrovatin in deveti Janez Šuster – Šuco. Učitelj smučanja in demonstrator Janez Šuster – Šuco je izvedel šolski terenski skok (1956). Ko je prof. Marjan Jeločnik prenehal s tečaji študentov Visoke šole za telesno kulturo iz Ljubljane, je njegovo delo prevzel dr. Franc Agrež – Sine. Prof. Drago Ulaga in prof. Marjan Jeločnik sta leta 1960 napisala knjigo Smučanje. Knjiga prof. Marjana Jeločnika Alpsko smučanje iz leta 1966, ki je bila hkrati uradna šola smučanja Zbora učiteljev smučanja Slovenije in Visoke šole za telesno kulture iz Ljubljane. Prof. Marjan Jeločnik s prof. Jožetom Šturmom in Janezom Šmitkom napisal knjigo o tekmovalnem alpskem smučanju. Revija SMUK, ki je izhajala v začetku 70-ih letih 20. stoletja v okviru Smučarske zveze Slovenije in časopisne hiše DELO je objavila številne članke prof. Marjana Jeločnika o zgodovini smučanja. Prof. Marjan Jeločnik je prevajal tudi tujo smučarsko literaturo.