Ameriška rudarska zabava pozimi

Napisal Aleš Guček dne 17.01.2010.

Združene države Amerike niso dobile časti po organizaciji večjega števila zimskih olimpijskih iger in svetovnih prvenstev zgolj zaradi denarja, temveč zaradi bogate smučarske tradicije. V srednji Evropi so le slišali in redki videli smuči, z izjemo naših Bločanov. V ZDA so se od leta 1840 veselo preganjali na “dilcah” mladi in stari ter celo dame. Ne samo zaradi življenjskih potreb, temveč tudi za zabavo. Medtem ko so v Evropi postrani gledali ženske na smučeh in se dolgo preklali ali smejo smučati v hlačah, če so si že upale na dilce, ali morajo nositi krila, so jih v Ameriki sprejelo moški medse kot sebi enake. Zlatonosna Kalifornija je postala zibelka smučanja v ZDA.

Norvežani so slišali za bogato Ameriko, zato so zapustili tedaj revno domovino. Večina po odkritju bogatih zlatih nahajališč v Kaliforniji. Poleti je po kalifornijskih hribih mrgolelo zlatokopov, pozimi pa so se varno zatekli v topla zimovališča, medtem ko je marsikateri Norvežan na račun smuči obogatel prav takrat - upal si je do bogatih nahajališč v globokem snegu in mrazu. Kmalu so se smučanje prijeli še drugi doseljenci, predvsem na območju pogorja Sierra. Postalo ni samo nuja za rudarje, smučali so lovci, zdravniki, poštarji, železničarji (vzdrževanje prog), uslužbenci Water Company (meritve vodostaja rek). čeprav so prišle smuči v ZDA okoli leta 1840, velja za dokumentirani začetek smučanja leto 1853, ko je Marysville Herald konec januarja omenil, “da so rudarji uporabljali ‘snežke’ (smuči) za gibanje po globoko zasneženi pokrajini”. Naslednje leto je v dolini Onion zapadlo kar 3,6 m snega in poročila govore, da brez smuči ni bilo možno priti nikamor. V Carson Valleyu je bila osnovana prva “smučarska služba”, saj je odšlo kar sto smučarjev uspešno reševat rudarje, ki so obtičali v rovih, ker je snežni plaz zasul vhod v rudnik. Prva smučarska kluba sta bila ustanovljena že leta 1861 v ZDA v krajih Onion Valleyu in La Portu, seveda po zaslugi Norvežanov. 20. maja istega leta je bil ustanovljen prvi klub na Norveškem, ki deluje še danes - Trysill Skyte og Skiloeberforening. Finci so se klubsko usmerili leta 1886, prvi smučarski klub v srednji Evropi zagledal luč v Nemčiji (Ski Club Muenchen) in nekaj mesecev zatem še v Avstriji (1. Wiener Skiklub), v Sloveniji pa leta 1892 “Der Schneebergen Ski-Club: Heilo”(Snežniški smučarski klub Heilo), Francozi so dobili prvi klub “šele” leta 1895 v Grenoblu (Ski Club des Alpes)… čeprav so bile prve smučarske tekme na svetu v Skandinaviji že v srednjem veku, so zabeležene prve klubske tekme leta 1861 v La Portu v ZDA. Tekmovali so v spustu v parih in podobno kot na konjskih dirkah so sklepali stave. Ko so slišali za te “dirke” v Onion Valleyu in Saw Pitu, so se na nje dobro pripravili. Izdelali so posebno dolge smuči od 3,2 do 4,3 m, ki so bile veliko hitrejše od norveških, dolgih le 220 cm. Andrew Jackson je stavil proti Jaku Lutzu celih 100 dolarjev. Eden najbolj znanih Alturas Snow Shoe Club je ponujal “ostalemu svetu” stavo celo od 1.000 do 100.000 dolarjev, če si upa v isto smučino s članom … Tommy Todd je veljal za najboljšega smukača, saj je dosegel danes vprašljiv “hitrostni rekord” na smučeh s 141 km/h (500 m v 14 sekundah). Na prvi hitrostni tekmi v Evropi “Leteči kilometer” St. Moritzu leta 1930 je Gustav Lantschner dosegel za ZDA skromnih 105 km/h. Šele leta 1936 je Leo Gasperl smučal nad Cervinio v Italiji “samo” 136,600 km/h. Sicer pa je v smučarskem svetu skoraj vse mogoče, saj je leta 1941 John Restreake z dolgimi ameriškimi smučmi premagal s 161 km/h vse “klasične” smučarje, tudi ameriškega prvaka v smuku in slalomu Hannesa Schrolla. Prva hitrostna proga v La Portu je bila dolga 420 m, najboljši čas 21 sekund (72 km/h), v Port Winu 310 m - 12 sek.(103 km/h) in v Howland Flatu 340 m - 20 sek.(61 km/h). Zagotovo pa so smučarji za velike vsote stav postavljali celo svoje življenje na kocko z vratolomnimi spusti. Igranje s smrtjo ni bilo samo smučanje, temveč tudi kršenje prej dogovorjenih pravil. Takrat v rudarske kampe roka pravice ni posegla. Tako je zaradi krogle umrl Bob Oliver, ker so posumili, da je štartal leta 1868 v La Portu, preden je bil dan znak z bobnom za začetek spusta. Kanček primerjave s klubskimi tekmami v Evropi: Smučarski klub Christiania na Norveškem je prvi na stari celini spravil svoje člane na štart leta 1877, v srednji Evropi leta 1893 klub iz Mürzzushlaga v Avstriji (spust na 500 m in skoki) in prva tekma v Sloveniji ter hkrati peta v srednji Evropi na Predmeji v teku navkreber in spustu leta 1895. Posebno mesto v razvoju in širjenju smučanja v ZDA ima John Thompson. Z družino se je preselil iz domovine leta 1837, ko mu je bilo deset let. Oče je spremenil norveški priimek Tostesen v Thompson, da je lažje dobil delo. Mladi John je leta 1851 prišel v Kalifornijo iskat zlato in se leta 1854 zaposlil na ranchu v Putah Creeku v Sacrament Valleyu. Njegov prvi smučarski podvig je bil, ko je se je odpravil 3. januarja 1856 na 148 km pot od kraja Genoa do Placervilla, za kar je potreboval tri dni in pol. V zimi 1856/57 je redno nosil pošto na isti poti pod imenom Thompson Snow-Shoe Express” in jo najhitreje presmučal v 15-ih urah. Njegova poštarska vreča je večkrat tehtala tudi po 20 kilogramov. Takrat je za pot porabil več časa. Kako pomembne so bile novice v oddaljenih krajih pove podatek, da Thompson s poštno vrečo drsal na smučeh tudi med državama Kalifornijo in Nevado (Silver Mounain-Squaw Valley-Lake Tahoe, 1870-1874). Zanesenjaki so preko časopisov zahtevali od vlade plačilo Thompsonu za opravljeno delo in celo poslali leta 1870 peticijo v Washington, ki je zahtevala 6.000 dolarjev za zvestega poštarja. Dve leti kasneje je tudi sam obiskal glavno mesto ZDA, prav tako brez uspeha. Leta 1874 so celo javno razstavili njegove smuči, da bi ga uradniki končno plačali, kot so obljubili. Umrl je leta 15. maja 1876, ne da bi prejel en sam dolar plačila za svoje delo. Genoa se sicer ponaša z njegovim kipom in norveško olimpijsko moštvo mu je na grob vgradilo plaketo, ko so se udeležili iger leta 1960 v Squaw Valleyu. Zadnja tekma rudarskega Alturas Ski Cluba je bila leta 1911, saj so bile zlate žile izčrpane in do tedaj živahna mesta so zgubila prebivalstvo. Tako kot danes gledalce tekme v alpskem smučanju, razen redkih centrov. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Snow-Shoe Thompson - smučarska pošta od leta 1856/57, ki jo je verjetno narisal sam John Thompson. Hitrostna tekma rudarjev v Kaliforniji po 1860. Start hitrostne tekme z vrha hriba v organizaciji Alturas Ski Cluba. Verjetno najdaljša ameriška hitrostna smučka, dolga okoli 4, 50 m. Start hitrostne tekme Alturas Ski Club okoli 1870. Štarter je za štart udaril na boben. Ponosni ameriški hitrostni smučar z znakom svojega kluba (okoli 1900). Obuditev hitrostnega smučanja v ZDA. Fotografija je iz leta 1949. Južnotirolec Leo Gapsrl je leta 1931 dosegel v St. Moritzu hitrostni rekord s 136,600 km/h. Avstrijec Toni Sailer med tekmo v smuku s Tofane na olimpijskih igrah leta 1936 v Cortini d'Ampezzo v Italiji, kjer je osvojil vse tri alpske kolajne. Hlače je pod kolenom prevezal z vezalkami, da niso frfotale in nudile s tem zračni odpor. Pred njim so že leta nazaj storili njegovi reprezentančni kolegi. Nazaj v Kalifornijo druge polovice 19. stoletja. Umetniška upodobitev hitrostnih smučarjev. Verjetno upodobljen Snowshoe Thompson, ko ni nosil pošte, pač pa odšel s smučmi na lov (okoli 1860).