Stoletja smučarskih capic

Napisal Aleš Guček dne 09.01.2010.

Smučarska moda je verjetno med vsemi športi doživela največ sprememb. Raznovrstnost oblačenja je bila znana že od prazgodovine, da so se že na zunaj ločevali različni sloji tedanjega družbenega reda, kar je bilo zagotovo bolje, kot da bi z žigosanjem ločevali sužnje od plebejcev. Moda se je spreminjala in je v času rokokoja morda doživela največji napihnjeni slog, ko so šušteče krinoline brisale prah in drugo nesnago s kamnitih tal gradov. Medtem se je sodrga zadovoljevala z istimi capami za delo in prosti čas. Modne revije bogatinov so se odvijale na plesih, za razliko od današnjih dni, ko po estradi poskakujoče telesno prosojne in dolgonoge mladenke poskakujejo kot lipicanci v španski jahalni šoli. Srepi in hladni pogledi manekenk, oprti nekam v temno praznino nad glavami ploskajočega občinstva, naj bi spodbudili bog ve komu občutek neke posebne ženskosti. Modne revije smučarskih oblačil v zaprtih prostorih so redke, saj si je težko predstavljati kopitljajoče deklice s smučmi na nogah, kako bi prestavljale eno smučko pred drugo. Sedaj pa resno k zgodovini smučarskega načina oblačenja. Uporabnostno smučanje za selitve Laponcev, lov, nabiranje živeža in kasneje za vojskovanje ni dalo prida na oblačenje, le da smučarje ni preveč zeblo ali premočilo. Oblačenje z začetkom športnega smučanja na prelomu 19. v 20. stoletje pa je prineslo precej različnih pogledov. Posebno v srednji in južni Evropi, kjer so smučali bogatejši sloji za razliko od Skandinavije, kjer so smučali tako meščani kot deželani. Še poseben gnev so stresali starokopitneži, saj je morala ženska na smučeh tudi z načinom oblačenja obdržati ženskost in se tako razlikovati od moških smučarjev.

Prazgodovinski lovci in vojaki na smučeh so bili edini »manekeni« smučarskih oblačil. Oboji so potrebovali predvsem praktična oblačila, ki so omogočala gibanje po beli puščavi in niso ovirala rokovanja z orožjem. Prvi pojav smučanja v srednji Evropi nam je zabeležil Janez Vajkard Valvasor z omembo bloškega smučanja v 17. stoletju. Kar malo smo razočarani, ker kljub številnim podobam v svojih knjigah, ni podobe bloškega smučarja. Tako nam ostane le močna domišljija, kako so bili odeti stari Bločani ali pa se zadovoljimo s podobami smučarjev z Blok med obema vojnama, saj se je ta ljudska kultura smučanja ohranila vse do tedaj brez kakršnihkoli sprememb. Smučarji so v začetkih športnega smučanja navlekli nase topla in čim manj za vlago občutljiva oblačila. Oblikovalci cunjic pa so z razmahom športnega in »turistovskega« (stari izraz) smučanja takoj pristavili svoj lonček in začeli ustvarjati vse mogoče kroje. Dične in mične gospodične niso bile izvzete, le da so morale obvezno nositi krinoline ali dolga krila, saj ne bi mogle v hlačah skriti tako mamljive obline belih beder in zadnje fasade. Piš me smuko jim je vlekel snežni prš po bedrih, zato so si nadele pod krilo še več širokih nabranih spodnjih oblačil. Lovska obleka se ni spremenila nekaj stoletij. Zato pa so začetki športnega smučanja naredili korenit premik. Postavljala so se tudi številna vprašanja, če ne zadostuje zgolj planinska oprava primerna za smučanje ali pa morajo biti za smučarje trije kosi obleke: suknjič, hlače in podkolenske ovojke. Ker so bogati Angleži prevladovali v zimskih središčih, je seveda v začetku prevladoval angleški način oblačenja, saj so nosili debele suknjiče iz lodna z dvorednimi gumbi in kariraste pumparice iz pisane posebne volne. Francozi so seveda nataknili svoje svetovno znane baretke, ki jih je nosila tudi njihova vojska. Francija ne bi bila Francija, če ne bi kmalu pozimi povabila v svoje smučarske kraje turiste s posebnim smučarsko modnim plakatom in kot se za deželo spodobi, na njem ni manjkala simpatična »mademoiselle«. Plakat ni bil dovolj, zato so še hotele in tujske sobe opremili s centralno kurjavo. Po vzoru svetovnih razstav so v letu 1907 v Montgenėvru v Franciji organizirali smučarsko razstavo in storili korak naprej: smučarka je že nosila kombinacijo pod koleni spodrecanega krila, ki je bil podoben »balonskim« pumparicam. Spodnji del je že spominjal na moške smučarskem hlače. Dopust v Alpah je spremljala misel: «Mraz nas kali, vendar da na pašo naše utrujene živce vsled pariškega življenja.« Leta med obema vojnama veljajo za največji razmah smučarskega športa, saj so poleg bogatašev krmarili po snegu tudi predstavniki srednjega meščanskega sloja. Domačini niso prav nič zaostajali, saj so se naučili smučati. Pa ne samo to, opravili so izpite za učitelje smučanja in si tudi pozimi služili kruh s poučevanjem vijuganja po snegu željnih turistov. Niso vsi smučali, a so kljub temu ti nesmučarji zamenjali krznene plašče za smučarske prestižne »mondure« (modna oblačila), ki včasih res niso spominjala na mraz in na slabšo sprijemnost snega prilagojeno smučarsko opremo. »Osvajanje vrhov je lepota. To je šport!«, so zatrjevali eni in drugi, da je smučanje nad hoteli na posebej pripravljenih progah ob žičnicah pravi užitek brez velikih tveganj in pretenj nevarnosti visokogorja. Temu so takoj prisluhnili proizvajalci smučarske opreme in nastala je prva velika razlika med opremo za izlete na smučeh visokogorja in dolinske smučarje na tako imenovani »trotlvize« (vulgo iz nem: Trottelwiese: travnik za norce ali položno nezahtevno smučišče blizu hiš v smučarskem središču). Norveška temno modra stroga oprava iz lodna je počasi tonila v pozabo in gabardin s svežo evropsko modno kreacijo v ostrih zimah jo je začel vztrajno spodrivati. Vetrovke iz balonske svile za spomladansko smučanje pod toplimi sončnimi žarki so bile lahke, udobne in so krasno »dihale« ob telesnih naporih. Volnena smučarska oblačila so dala posebno barvitost smučarjem, saj je bilo bolj enostavno vplesti volnene nitke različnih barv v puloverje in stkati volneno blago, kot obarvati z obstojnimi zvarki loden, gabardin ali druge vrste tkanin. Seveda je treba pozabiti na nepraktičnost volnenih »gvantov«, saj se jih je oprijemal sneg, ko je padal, še bolj pa med padci smučarjev. Angleški »sportswear« je bodel v oči z napisov v trgovinah celinske Evrope. Paradne smučarje s frfotajočimi dolgimi volnenimi šali okoli vratu so »kanoni« (berite kot vrhunski smučarji) poimenovali »snobistki zimskih športov«. Široke pumparice ali hlamudrajoče smučarske hlače niso bile primerne za hitre smučarje. Na dokolenke pod pumparicami se je nabiral frskajoč sneg izpod smuči, široke hlače pa so frfotale kot za stavo okoli nog drvečih smučarjev. Kamgarn, nežna gosta tkanina, ki ni bila pretežka in je hkrati onemogočala močno oprijemanje snega, je bila zelo priljubljena pri smučarjih. Tudi »žnidarji« so se je razveselili, saj jo je bilo lažje krojiti in šivati ter prilagoditi po nogah smučarjev. Za nameček so izdelali na spodnjem koncu iz kamgarna ali elastike zanko oziroma opetnik, ki je napenjal smučarske hlače, da niso lezle nad smučarske čevlje, ko je smučar vihravo gibal gor in dol, da je razbremenjeval za izvedbo tako lepih tempo kristianij (čist paralelna kristianija v veliki hitrosti) in ruad (kratek zavoj na strmini s poskokom). Hlače je smučar spodaj lahko vtaknil v čevelj, ki ga je tesno povezal z vezalkami, da sneg ni prodiral v čevlje in se tam topil. Ovojnice okoli dokolenk in »gamaše« (prekrivke med čevljem in dokolenko) so se znašle na smetišču sodobne smučarske opreme za smučanje v smučarskih centrih. Koristne so ostale za visokogorsko smučanje. Še ena prednost kamgarna se je izkazala: zaradi neprestanega potiskanja kolen naprej, so se pri predhodnih smučarskih hlačah začela delati »kolena«, ki so nemarno štrlela tudi po smučanju, ko se je smučar zravnal. Alpski tekmovalci so si podvezali pod kolenoma z vezalko že tako dokaj ozke hlače, da bi bil zračni odpor še manjši. Po letu 1958 pa je zamrl še ta viden trik. Raztegljiva umetna tkanina lastex. Kot po nogi vlite smučarske hlače so bile pomembne na alpskih tekmovanjih, ko je smučarjevo telo bolj gladko drselo skozi zrak. Samo dve leti kasneje so vgradili ob obe straneh hlačnice po vsej dolžini, še posebne elastične volnene trakove drugih barv kot hlače, ki so še bolj stisnile hlačnici ob smučarjevi nogi. Tudi za vetrovke ali tanke gornje »bunde« so izumili umetne drseče in svetleče se tkanine raznih živih barv. Po letu 1968 se je še bolj razmahnila moda vrhunskih tekmovalcev, ki so potrebovali čim bolj oprijete smučarske hlače in gornja oblačila zaradi čim manjšega trenja med smučanjem. Navadni smrtniki na smučeh so jim sledili samo glede vrste novih tkanin in osnovnih materialov ter kreacij. Oblačila so bila bolj udobna za prosto zabavno smučanje, kot tista tesno oprijeta za vrhunske tekmovalce. Vse bolj se je začela uveljavljati visoka moda oblačil »aprės ski«, ki so jo smučarji pozno popoldne zamenjali z že kar nadležno smučarsko opremo, ki so jo imeli na sebi ves dan in z njo ni bilo preveč udobno popiti kozarčka ali pogoltati dobre torte v barčku. Ni navada, da bi se smučarke udeleževale pomembnih konferenc in kongresov o dokazovanju, da je nežni spol zapostavljen in morda le s sočustvovanjem rekle kakšno o prostati. Raje se zatečejo v bogato obložene trgovine s svojimi moškimi sponzorji, da bi si izbrale kakšen modelček, ki bi šel na kožo obema. Nerodnost nastane šele zjutraj pred odhodom na smuko, ko oba krmežljava, če nista naredila tako težko pričakovanih požirkov kavice, iščeta isto stilne in barvne capice. Zato je priporočljivo, da so mere in telesna obilnost smučarke in smučarja karseda različne. Prve stopinje človeka na naravnem satelitu našega planeta so zaznamovale tudi smučarski modni slog. Ta pa je ostal le na straneh modnih revij in morda kakšno pozno popoldne, ko je dedek peljal »svojo vnukinjo« pod roko v Mėgėvu ali St. Moritzu na zrak. Te »lunice« so se v sodobnem času prelevile v »lunike« na hitrostnih tekmah na smučeh, ko drvijo okoli 250 km na uro po popolnoma zglajenih vesinah korenjaki v naročje občudovalk, ki se sončijo okoli izteka in srebajo po slamicah živo pisano vsebino eksotičnih krajev iz steklenih golid. Aleš Guček – Smuček upokojeni učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Šved Scheffer je upodobil laponskega lovca na smučeh, s krajšo andor in daljšo langski (1678). Laponec iz sibirskega plemena Ostijakov v značilni narodni noši na smučkah za drsenje po snegu in poleti za hojo po močvirju (18. stoletje). Švicar Carlo Pellegrini je po 1900 upodobil številne smučarje. Ženska je še vedno v krilu, moški v hlačah je hlače na golenih prevezal z ovojkami, da se je sneg manj oprijemal hlač (okoli 1905 do 1910). Nenavadna oziroma izmišljena oblačila moškega in ženske na smučeh. Avtor je hotel poudariti, da so v srednji Evropi smučali predvsem meščanski bogatini (okoli 1910). Francoski z obvezno baretko, podobno kot poštariji (1908). Ženska smučarka s v pasu stisnjenim korzetom na plakatu francoskih železnic. Smučarka iz leta 1920, ko je že nosila vrsto spodrecanega krila in hlač. Za smučanje sicer neprimerna oblačila, kar dokazuje, da je moda oblačenja prodrla tudi na področje smučanja (1930), saj je izgled prevladal praktičnost. Seveda le za določen sloj. Oblačila, primerna za smučanje iz toplega lodna, vendar težka in neprimerna zaradi oprijemanja snega in nad čevlji ven moleče volnene nogavice, ki so preprečile, da bi sneg prodiral v čevlje, saj se je nabiral na volni (1931). Uni seks moda na pohodu, ko naj se ne bi ločila moški in ženska oblačila (1931). Zopet nazaj k nepraktičnosti, saj je ženska zopet nataknila krilo. Barvitost je prevladovala v tedanji modi (1933). Smučarske trlice so reklamirale smučarsko modo po drugi svetovni vojni, kot da so športni mišičnjaki izumrli (1945). Pumparice so zopet prišle v modo okoli 1950. Praktične so bile za prostočasne in turne smučarje. Srajca iz popelina je odlično pivnala znoj smučarjev, ki so se pehali po snegu (1952). Moški in ženska se ločita le po pokrivalih in oblikovanju oblačila za zgornji del telesa (1952). Moškega in žensko ločujeta le pokrivali (1952). t.i. šponarce smučarske hlače iz umetnega tekstila lastexa, kot smo jih pogovorno imenovali, so bile praktične za tekmovalce zaradi oprijemanja, za prostočasne smučarje pa primerne, saj se ob sedenju na vlaku in v lokalih niso delalal kolena, kot pri prejšnjih naravnih tkaninah. Poleg tega so ženskam poudarile obline bokov in nog (1958). V lastex hlače in veston všiti raztegljivi trak druge barve je povečal elastičnost in barvitost hlač, na oko pa pripomogel k tekmovalnemu videzu (1960). Izgled tekmovalca v smuku na olimpijskih igrah leta 1964 v Innsbrucku v Avstriji (1964). Smučarska moda je iz alpskega področja prodrla še na teke na smučeh (1980). Smučarski deskarji so po letu 1980 vnesli povsem svojo modo oblačenja, najprej da so se razlikovali od drugih. Po drugi strani pa so njihova ohlapna oblačila večjo sproščenost.