Slalom ni padel z neba

Napisal Aleš Guček dne 02.01.2010.

Beseda slalom ima korenine v stari norveščini. Sla je pobočje in laam (izg.; lom) je sled v snegu. Torej gre za smučanje po hribu navzdol, ne za hojo, tek ali skoke. Smučar se je med spustom po hribu moral izogibati naravnim oviram, kot do bila drevesa, grmovje ali skale. Za to je moral obvladati krmarjenje na smučeh v zavojih in tako so kmalu nekateri postali zelo znani smučarji, ki jim nobena ovira med potjo ni povzročala težav. Norvežani so od nekako srede 1870-ih let uvedli tekmovanje v seštevku teka, skokov in slalaamu. Tek so merili v času, skoke v dolžini in slogu, slalaam le z ocenjevanjem sloga. Danes je slalom alpska tekmovalna zvrst na najbolj kratki progi od vseh alpskih zvrsti, z bliže zakoličenimi vratci, med katerimi tekmovalce smuča v zavojih z manjšim polmerom, kot na primer v veleslalomu, super veleslalomu ali smuku. Oglejmo si zgodovino slaloma, od norveškega načina do današnjih dni.

Kdo je oče slaloma vodijo žolčne razprave Norvežani, Avstrijci in Angleži, saj naj njihovi smučarji ustoličili to alpsko disciplino. Zgoraj je že navedeno, kako so Norvežani uvedli slalaam. Trdijo še danes, da so oni pionirji slaloma, ker so smučarji vijugali po bregu kot v današnjem slalomu. Mi bi lahko trdili po teh kriterijih, da je bil prvi slalomist bloški smučar iz 17. stoletja, ki je prav tako vijugal, po »kačje kljukal«, kot je napisal Valvasor in se pri tem izogibal oviram na poti. Zagovorniki modernega slaloma trdijo, da so za slalom potrebna vratca in merjenje časa. Zgolj po tem merilu naj bi bil oče slaloma v Avstriji živeči Mathias Zdarsky, ki je 19. marca 1905 zakoličil 85 vratc na Muckenkoglu blizu Lilienfelda v Spodnji Avstriji s po dvema količkoma. Dolžina proge je bila 1950 m, višinska razlika 488 m in največji naklon strmine celo 45 stopinj. Tekmovalo je 24 tekmovalcev, od tega so odstopili le trije tekmovalci, trije so zgrešili vratca in niso prišli do cilja. Zmagovalec pri moških je bil Josef Wallner kljub šestim padcem in dosegel čas 12 minut in 34 sekund. Drugi Franz Kauba je smučal točno 4 minute počasneje padel »samo« petkrat. Pri damah je zmagala Mizzi Knauba, ki pa je rtes edina tekmovala od nežnega spola, a je prismučala skozi cilj. Nihče ni premagal proge brez padca. Trije so padli le po enkrat, največkrat nekdo, kar trinajstkrat. Na tekmi so bili kar trije štarterji, štirinajst sodnikov na progi in na cilju trije merilci časov ter vodja tekmovanja Mathias Zdarsky. Starost tekmovalcev je bila od 17 do 52 let, ki so tehtali od 57 do 105 kilogramov. Zdarsky je tekmovanje poimenoval »Torlauf«, torej nekako vožnjo med vratci. Avstrijci so še dolgo časa uporabljali izraz Torlauf za kasnejši moderni slalom. Resnici na ljubo je bila ta proga po dolžini in razmaki med vratci bližje kasnejšemu veleslalomu, ki se je rodil nekaj časa pred 2. svetovno vojno in uradno na tekmah pod okriljem Mednarodne smučarske zveze šele leta 1948. Zdarsky ni napisal pravila postavitve tekmovalne proge »Torlauf«, zato bi pripisali očetovstvo današnjega modernega slaloma Angležu Arnoldu Lunnu, ki je zaradi zaslug razvoja tekmovalnega alpskega smučanja pridobil lordski naziv Sir. Norvežan Fritz Huitfeldt je v svoji znameniti knjigi o smučanja leta 1908 opisal norveški slalom, v katerem niso merili časa. Švicar Walter Amstutz, izumitelj posebnih vezi, je v knjigi Schnee-Hase (Snežni zajec) v dvajsetih letih 20. stoletja napisal, da je resnični izumitelj slaloma Arnold Lunn, ki je za razliko bolj videl razkazovanje tekmovalnega duha med vratci, kot pred njim Mathias Zdarsky. Lunn je leta 1921 organiziral v Klostersu v Švici tekmo, neke vrste slaloma, kjer so morali tekmovalci narediti zavoj okoli enega nizkega količka, na katerem je bila zastavica. Tekmovalce so ocenjevali le v slogu. Že naslednje leto je Lunn postavil v Műrrnu v Švici alpsko tekmovalno progo, ki je bil dolg 305 m z višinsko razliko 175 m, 35 vratci, postavljenimi blizu vpadnice na povprečni naklonini pobočja 36 stopinj. Lunn je poimenoval to zvrst tekmovanja po norveško - slalom. Seveda se je ta popolnoma razlikoval od norveškega slaloma, zato je zanj napisal pravila in tudi kot pomembno za razvrstitev tekmovalcev merjenje časa. Pravila je osvojil v Švici leta 1905 ustanovljeni Ski Club of Great Britain. Člani so bili sami Angleži, ki so redno prebivali v Švici ali so hodili tja redno na smučanje. Zanimivo je bilo, da so pravila slaloma dopuščala še jahanje palic zaradi zaviranja. Vivian Caulfield je bil izraziti nasprotnik tega načina in v pravila tekem No-Fall so uvedli okoli leta 1927 prepoved jahanja palic. Smučar je dal palice med noge in s krpljicami ter konicami ta seboj globoko razil v sneg. Kasneje je to veljalo za vse alpske tekme. še za vse slalome. Jahanje palic pa je bilo še vedno dovoljeno med spusti na tekmah v tekih. Lunn je zvedel za Schneiderja iz St. Antona in tako sta se dobila na Arlbergu, kjer je Lunn predlagal organiziranje tekme v smuku in slalomu. Našla sta skupni jezik in leta 1928 je bila organizirana tekma v St. Antonu na Arlbergu v Avstriji. Istega leta se je odvila borba na kongresu Mednarodne smučarske zveze v St. Moritzu. Nazadnjaški Norvežani in nekateri Švedi, niso priznavali alpskih tekmovalnih disciplin, da ne bi zbledele njihove tekme v skokih in tekih na smučeh. Omeniti je, da so vrh FIS vodili prav oni. Lunn je obljubil, da bodo vseeno organizirali mednarodne tekme v slalomu po klubskih pravilih brez FIS. Podprli so ga nekateri člani na kongresu in na koncu je predsedujoči Skandinavec na hitro zaključil:«Ima kdo pripombe. Nihče.«, in udaril s kladivcem po nakovalu. Slalom in smuk sta sprejeta v FIS. Prvo svetovno prvenstvo v alpskih disciplinah je bilo leta 1931 v Műrrnu in prvič na olimpijskih igrah leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu, kjer so lahko tekmovale tudi ženske, medtem ko v tekih šele leta 1952 po zaslugi zadrtih in starokopitnih Norvežanov. Naštejem naj prvega kralja slaloma in kraljico: pri moških je bil to Avstrijec Toni Seelos, tudi učitelj smučanja, nepremagljiv v sredini 30-ih let. Na olimpijskih igrah leta 1936 ni smel nastopiti zaradi amaterskih pravil. On pa je učil smučanje za denar. Nemka Christl Cranz je bila 13 krat svetovna prvakinja, težko premagljiva v smuku in slalomu in olimpijska prvakinja leta 1936 v alpski kombinaciji. Tedaj je štela za kolajno le kombinacija smuka in slalom in ne posamezni disciplini. Slalom se je seveda razvijal še naprej in pred kratkim doživel z zareznimi smučmi zaradi togih FIS pravil in denarja v klasičnih krajih svetovnega pokala kaj žalostno podobo. Slalom so postavljali na strmih pobočjih Kitzbűhla, Wengna ipd., vratca so bila postavljena zelo skupaj, kot za »klasične« smuči brez poudarjenega stranskega loka in bili smo priče številnim odstopom. Tekme bi bile lahko na bolj položnih pobočjih v drugih krajih z enakim učinkom kot prej z zareznimi zavoji , a kaj ko je FIS nazadnjaški lobi in denar znamenitih smučarskih središč toliko vreden, da žrtvujejo tekmovalce s številnimi odstopi in poškodbami celo v slalom in veleslalomu, kar se je prej dogajalo predvsem v smuku. Vse za gladiatorsko in na koncu zmeraj manj zanimivo alpsko tekmovalno smučanje v primerjavi s tekom, biatlonom, smučanjem prostega sloga, telemarkom in visokimi skoki (angl.: big-air) in smučarskimi skoki. Predvsem slovenski športni novinarji pa še delajo alpske tekme bolj napete, »prave drame«, kot to so in izgubljajo gledalce. Aleš Guček – Smuček upokojeni učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Slikar in utemeljitelj alpskega smučanja Mathias Zdarsky (1896). Christl Haas na zimskih olimpijskih igrah leta 1964 v Innsbrucku, ko je zmagala v smuku in bila tudi zelo dobra v slalomu (na sliki). Del slaloma (orig.: Torlauf), ki ga je postavil Mathias Zdarsky leta 1905 na Muckenkoglu v Avstriji. Tekmovalci so morali z nahrbtniki enake teže na ramenih, saj so bili takrat smučarji navdušeni nad turno smuko in so imeli s seboj hrano, pijačo in rezervne oblačila. Načrt slaloma proge iz leta 1905 na Muckenkoglu. Po plastnicah se da videti, kako strma je bila ta proga. Levo Hannes Schneider in ob njem Sir Arnold Lunn – očeta tekmovanja Arlberg-Kandahar v smuku in slalomu leta 1928 v St. Antonu v Avstriji. Slalom tekma po pravilih Sir Arnolda Lunna: Műrren, 1922. Nizki kolci slalom vratc in zastavice za boljšo razpoznavnost obvezne smeri smučanja. Švicar Walter Amstutz med prečnim skokom na vesini okoli 1930. Slalom tekma v Sloveniji takoj po letu 1930. Kolci vratc so bili kar šibe bližnjega grmovja. Najboljši slovenski alpski smučar takoj po 2. svetovni vojni Tine Mulej med treningom slaloma pred jugoslovanskim državnim prvenstvom na Kopaoniku v Srbiji leta 1949. Značilni Mulejev odklon in nizka slalom preža. Avstrijec Toni Sailer na treningu slaloma leta 1957. Viden je poudarjen smučarski odklon in tehnika nasprotnega sukanja ramen. Avstrijka Christl Haas je bila olimpijska zmagovalka v smuku leta 1964 v Innsbrucku, vendar je bila tudi odlična v slalomu. Fotomontaža zavoja ob istih slalom vratcih dveh vrhunskih alpskih tekmovalcev poznih šestdesetih let Avstrijca Karla Schranza (levo) in Francoza Jeana-Clauda Killya (1965). Francoski mojster zavojev na grbini in na jarkastih slalom progah s tehniko »avalement« (zavoja na grbini) Patrick Russel (1966). vedinja Anja Paerson, mojstrica slalom zavojev na zareznih smučeh med slalom vratci s pregibnimi kolci smuča leta 2006 v Torinu svoji zlati olimpijski kolajni nasproti.