Prva slovenska šola in arlberška tehnika

Napisal Aleš Guček dne 06.12.2009.

Kranjska Gora je bila po letu 1949 priljubljeni zimsko športni center. Posebno za alpsko smučanje, saj je bila tam vlečnica. Druga v Sloveniji za tisto na Črnem vrhu nad Jesenicami. Vlak iz Ljubljane je odpeljal že ob 6,45 zjutraj in prisopihal v Kranjsko Goro okoli 9,00. ure. Množica smučarjev se je usula proti vlečnici na Preseki. Preseka pa ni bila nova. Domačin Zdravko Zore je leta 1931 začel sekati drevje pod Vitrancem, da bi pripravil smučišče. Vzorec je našel v St. Antonu, kjer je že bila arlberška šola smučanja Hannesa Schneiderja in ustanovil stalno šolo smučanja Jugoski. Kljub nasprotovanju velikega števila domačinov, kaj bi vlačili smučanje v njihov kraj, Zore ni popustil. Leta 1932 je odšel na tečaj k Schneiderju in se vrnil v St. Anton naslednje leto na tečaj za učitelje smučanja. Tečaj in izpite je naredil z odliko, bil celo eden najboljših učencev tisto leto pri Schneiderju. Z njim je bil Janko Janša, ki pa je raje užival v smučanju po svoje, namesto v tečaju in z6ato ni mogel opraviti izpita.

Zoretova šola smučanja je imela panslavistično nostalgični naziv JUGOSKI. Tečaj je trajal sedem dni po arlberškem kopitu. Od začetkov smučarskih korakov, do vzpenjanja, prvih plužnih zavojev, nato krajši izlet na smučeh, pa zopet nazaj k drugim težjim prvinam arlberške šole smučanja. Na koncu je bilže malo bolj celodnevni izlet na smučeh, navadno v dolino Planice in proti Tamarju. Kot se je »šikalo«, da ne bi bilo zamere s strani močnega vpliva župnišča v Kranjski Gori, šole smučanja v nedeljo navadno ni bilo, da so se lahko posvetili še duševnemu življenju in zgolj »norenju« na smučeh. Ko je v Kranjski Gori zmanjkalo snega, je Zore premaknil svojo šolo na Vršič, kjer je bilo še dolgo spomladi obilo snega. Poleti tudi ni miroval. Če je bilo dovolj prijav, je imel tečaje celo na ledeniku na Kredarici. Zore je bil vseeno malo samosvoj in se ni preveč razumel z učitelji smučanja Jugoslovanske zimsko športne zveze (JZSZ). Ta je organizirala tečaje in izpite za učitelje smučanja, ki so lahko poučevala na območju Jugoslavije. Zoreta so pozvali, naj se udeleži tečaja in izpitov, saj ne priznavajo tujih izpitov. Zore je biol užaljen, kako lahko izničijo izpit najbolj znamenite šole na svetu pri Hannesu Schneiderju. Šlo je celo tako daleč, da so hoteli zapreti JUGOSKI. Zore se je pritožil na ustrezno ministrstvo v Beogradu. Dobil je pisni odgovor, da lahko še vodi svojo šolo do leta 1936, nato pa jo mora zapreti, če ne bo naredil izpita še v domovini. Zore je leta 1936 pristopil pred komisijo in seveda z lahkoto opravil izpit. Tečaja se mu ni bil,o treba udeležiti. Hannes Schneider je bil tedaj med učitelji smučanja in tudi tekmovalci tako izjemen s svojo arlberško šolo in tehniko smučanja, da ga je posnemal ves svet. Slovenci smo imeli to srečo, da je že leta 1928 Celjan Kopinšek bil učenec v njegovi šoli, nato še Zore in še nekateri učitelji smučanja, ki pa niso opravili izpitov za državno izprašanega učitelja smučanja (orig.: staatlich geprüfter Skilehrer). Pojavile so se brošure in knjižice te avstrijske šole smučanja. Arlberško tehniko smučanja so učili vsi slovenski učitelji smučanja in dokončno potisnili vstran za alpski svet neprimerno telemark smučanje. Leta 19323 je imel Franc Bitenc stalno šolo pri Staničevi koči na Vršiču, leta 1934 je Matko Ulčar učil pri Šport hotelu na Pokljuki, na Pohorju Rudolf Stopar – Šani, v Planici v Domu Ilirija Janko Janša (poleti še tenis), na Komni Jože Černič, Planini na Kraju na Komni Jože Kavalar, v Kranjski Gori še Jože Košir, v Bohinju in na Voglu pri Domu TK Skala leta 1935 Tomaž Godec, Emil Žerjav leta 1937 v Planici in na Krvavcu Robert Kump. Poudariti velja, da so to bile stalne smučarske šole in na tečajih so bili številni smučarji, ki so se učili arlberške tehnike smučanja in to posredovali na prej, tako da smo Slovenci bili znani po dobrem smučanju. Znanje smučanja in metodika poučevanja alpskega smučanja je botrovala vzgoji dobrih alpskih tekmovalcev, kot sta bila Ciril Praček, Hubert Heim in Franci Čop. Po drugi vojni žal zaradi pomanjkanja sredstev in premalo druge podpore politike ni doživelo vrhunce, čeprav je bil Tine Mulej kandidat za svetovnega prvaka leta 1950 v smuku v ZDA, a je žal zaradi prevelike hitrosti zletel s proge na ostrem ovinku. Aleš Guček – Smuček upokojeni učitelje smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Zgibanka smučarske šole Zdravka Zoreta JUGOSKI v Kranjski Gori (1931). Zdravko Zore (na desni) in Hannes Schneider v St. Antonu leta 1933. Potrdilo Jugoslovanske zimsko sportne zveze, da je leta 1936 Zdravko Zore opravil izpit za učitelja smučanja. Zdravko Zore s tečajniki smučarske šole JUGOSKI (okoli 1933). Naslovnica Zimsko – sportnega koledarja z arlberško šolo smučanja (1935/36). Koledar 1935/36 s skico študenta medicine Mirka Derganca – arlberška kristianija. Jože Kodran: brošura ABC (1933). Jože Kodran: ABC –položaj smučk med škarjastim zavojem (1933). Koledar 1935/36: ARLBERŠKA TERENSKA KRISTIANIJA. Tečaj kandidatk za učiteljice smučanja na Pokljuki okoli leta 1938. Tečaj na Krvavcu leta 1935. Tečaj Janka Janše v Planici (drugi z leve) , prvega poklicnega učitelja smučanja in tenisa v Sloveniji. Zagorele tečajnice na smučarskem tečaju.