Brez sape v hrib - razvoj smučarskih žičnic

Napisal Aleš Guček dne 20.11.2009.

Zimski turizem se je v drugi polovici 20. stoletja začel v St. Moritzu v Švici, ko je hotelir Johannes Badrutt povabil nekaj angleških gostov, naj pridejo še pozimi. »Če ne boste zadovoljni, vam povrnem stroške za vožnjo«, jim je obljubil. Res so prišli in bili zadovoljni ter to povedali še svojim rojakom, ki so začeli tudi pozimi hoditi v švicarske hribe. Poleti, da so si zdravili pljuča in se naužili gorskega zraka. Pozimi so se petičneži zabavali s hojo ni vožnjo s sanmi, v katere so bili vpreženi konji, po snegu in igrali škotsko balinanje na ledu (orig.: curling) ter spretneži drsali. Koncem 20. stoletja so Angleži začeli smučati po švicarskih Alpah in leta 1905 v Švici ustanovili Smučarski klub Velike Britanije (Great Britain Ski Club). Smučarji so se pehali peš v hrib, uspeli premagati en sam spust z vrha v dolino. Oči so jim hrepenele po žičnicah, ki so bile že zgrajene po svetu, vendar za prevoz naravnih dobrin, predvsem rude in lesa. Prva zobata vzpenjača je zadrdrala leta 1862 v Lyonu v Franciji. Prva žičniška naprava na svetu, namenjena le smučarjem je bila zgrajena leta 1908 v Schollachu v Schwarzwaldu v Nemčiji. Zasebnik, mlad smučar, še danes hrani posamezne dele te žičnice, sidra, koluta, dele druge opreme.

Kratek sprehod po razvoju smučarskih žičnic bo uvodna ilustracija razvoja naših žičniških naprav, tako glede časovne kot tehnične umestitve v primerjavi s svetom. Že omenjeno prvo vlečnico in hkrati smučarsko žičnico je sprojektiral Wintherhalder. Prvi smučarji so se naslonili na sidra, ki so jih potegnila na hrib 14. februarja 1908. Seveda je v tistem času že peljala turiste v sredogorje in visokogorje blizu Bolzana, tedaj še v Avstro ogrski monarhiji in celo 1,5 km dolga na Wetterhorn pri Grindelwaldu v Švici. Med 1. svetovno vojno so gradili v Alpah avstro ogrski vojaki številne žičnice, ki so vozile visoko v hribe orožarsko ropotijo. Tudi vojake, čeprav je bilo to prepovedano, da bi hitreje prispeli na strelne položaje. Veliko prevozov je bilo opravljenih za prevoz mrtvih vojakov nazaj v dolino, kjer so jih pokopali. Zgrajen je bil cel sistem tovornih žičnic od Savice v Bohinju preko Komne do doline Soče. Prva sedežnica na svetu je bila zgrajena leta 1936 v Sun Valleyu, zvezna država Idaho v ZDA. Seveda tam, saj so Američani nagnjeni k udobnosti. Kaj bi se vlekli z vlečnicami, če je sede v hrib bolj udobno. Francozi so prvi ugotovili, da je treba postaviti pravila upravljanja z žičnicami in zato ustanoviti posebno asociacijo, Narodni sindikat nihalk in vlečnic Francije. Po Alpah in v ZDA so se vrtele številne žičniške naprave, namenjene smučarjem in nihalke ter sedežnice tudi turistom, ki so poleti uživali v gorskem svetu, visoko nad dolinami. Mariborčani so morda že leta 1924 razmišljali, da bi zgradili žičniško napravo na Mariborskem Pohorju, a je ostalo le pri željah. Delegacija Kranjskogorcev je obiskala tik pred 2. svetovno vojno Trbiž, kjer se je vrtela vlečnica. Inž. Stanko Bloudek je skonstruiral nihalno vlečnico s ploščadjo na sanicah. Prvi so se peljali leta 1939 Vid Černe, kasnejši direktor žičnic v Kranjski Gori, Damjan Hladnik iz Kranjske Gore, kasnejši študent strojništva in soavtor vlečnice v Kranjski Gori ter še njun sosed Oitzl. Ko je Bloudek ročico upravljal dizel motor, je ta rohnel, hrkal, kašljal, tako da je ploščad na sanicah trzala, se ustavljala, zopet cuknila navzgor, zanihala za hip navzdol … Oitzl je vrgel smuči in palice v sneg, se še sam pognal za njimi in zavpil za Černetom in Hladnikom:« Jaz se s tem hudičem ne bom peljal! Doma imam ženo in otroke!« Črni vrh nad Jesenicami, priljubljeno smučišče Jeseničanov, je bilo ponosno leta 1948, ko je tam začela obratovati vlečnica. Naslednje leto je enaka naprava privabila z vlaki številne smučarje v Kranjsko Goro. Niso domačini tako napredni, da bi postavili žičniško napravo. Nasprotno. Celo niso podpirali turizma, še manj smučarjev, razen redkih izjem. Predsednik Smučarskega kluba Enotnosti iz Ljubljane Maks Završnik je dal pobudo za gradnjo vlečnice, nekje izbrskal potrebna sredstva za strojne in električne sklope. S prostovoljnim delom članov kluba so opravili gradbena dela. Načrte sta zrisala kranjskogorska študenta strojništva in oba alpska tekmovalca Damjan Hladnik in Ljubo Bizjak. Problem navijanja vlečne vrvi T sidra v boben jima je rešil inž. Stanko Bloudek: »V boben dajta malo močnejše pero kot je v gramofonu in to bo že potegnilo vrv v boben, ko bosta smučarja izstopila na vrhu.« Strmi del od vrha Preseke do »Rora« nad »Esom« je bila velika ovira. Pod težo smučarjev na izjemni strmini so se trgale vrvi sider in smučarja sta z vso hitrostjo zakadila pod noge smučarjema na spodnjem sidru. Lomile so se noge, smučke, saj zaradi hude vlečne sile v strmini smučarji navadno niso mogli zapustiti sidra, ko sta se proti njim drvela nesrečnika. Vlečnica je bila velika pridobitev za invalide, ki so se do tedaj največkrat vozili v hrib na saneh za seno, ki jih je vlekel konj. Franci Čop, udeleženec olimpijskih iger v alpskem tekmovanju leta 1936 in 1948, po rodu Jeseničan, se je leta 1935 preselil v Maribor. Ves čas je s prijateljem Marjanom Kožuhom oči upiral v Mariborsko Pohorje, kamor sta sopla s smučkami na ramah. Bolje bi bilo voziti se navzgor kot pešačiti. Leta 1950 je stekla 1. januarja prva sedežnica na Balkanu, kakor se je Čop rad pohvalil. Sedežnica je dobila ime Habakuk po pohorskem škratu. Čop ni miroval. Začel je veliki projekt Športnega parka v Mariboru, z zimsko »turistiko« na Pohorju in poletno kar na sredi Drave na Mariborskem otoku in ob njenih bregovih. Čop je naložil v kovček 20 kilogramov težko študijo in načrte žičniške naprave in v Ljubljani na dolgo in široko navdušeno zagovarjal projekt. Boriti se je moral tudi z ljubljanskim političnim veljakom, ki je sicer podprl gradnjo, a to bi moralo za strojni del opremiti ljubljansko podjetje Žičnica, katere boter je bil mogočnik. Čop je zmagal z referencami, dokazili in izjavami Metalne iz Maribora. Pohorsko vzpenjačo, kot so poimenovali krožno kabinsko žičnico, so spravili v pogon 4. novembra 1957. Posebna zgodba je bila odobritev sedežnic z dna Preseke do Esa in od tam na vrh Vitranca. Zopet je bil Maks Završnik gonilna sila. »Šerif« Kranjske Gore, kot smo rekli predsedniku krajevne skupnosti, saj so imeli najbližjega župana na Jesenicah, je bil redek v Kranjski Gori za, župan na Jesenicah proti gradnji sedežnice v dveh etapah. Završnik je šel na Okrajni ljudski odbor v Kranj in se tam zvijal, da res turizem ni prava gospodarska veja socializma, ki ljubi železarne in rudnike. Tudi smučarji so po svoje nebodigatreba, a je na vrhu Vitranca krasen pašnik, ki bi pomagal k gospodarski, čeprav živinorejski, rasti Kranjske Gore, ker tam ni pogojev za težko industrijo. Tam se pasejo krave, a mleka zaradi strmine ne morejo spraviti zaradi strmih pobočij od Esa do vrha Vitranca. Če bi na rokah nosili golide mleka, bi se nosači prevračali in zlivali dragoceno mleko. S sedežnico bi bilo povsem drugače. Poleti bi potovali turisti gor na lep pogled na gore nad Vršičem, mleko varno v dolino. Pozimi smučarji in hrana s pijačo gor do doma in krog je sklenjen. Nihče iz Kranja ni šel v strm hrib, da bi si ogledal dejansko stanje. Gradnja sedežnice je bila odobrena, čeprav nobena krava ni nikoli stala tam gor, saj ne bi zmogla strmin pod vrhom Vitranca. Pravkar je izšla Brez sape v hrib, ki sem jo napisal za Združenje slovenskih žičničarjev - GIZ. Knjiga ni v prodaji, upati je, da bo morda dosegljiva v nekaterih knjižnicah, če bo koga zanimal razvoj žičnic in seveda spremljajoče zabavne in nenavadne zgodbe v povezavi z »drotarji«, kakor smo ljubkovalno rekli žičničarjem. Aleš Guček – Smuček, upokojeni učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Prva biovlečnica iz okoli 1905, ko se še veljala »moška« smučarska pravila. Prva vlečnica na svetu v Schollachu v Schwarzwaldu v Nemčiji (1908). Vrvno žičnico (angl.: rope-tow) je poganjal kar kamion, Woodstock, Vermontz, ZDA (1934). Aubigne, Francija: nihalna žičnica s sanmi (okoli 1938). Bloudkova nihalna vzpenjača v Planici (1938 ali 1939). Fotograf Ray Atkeson (okoli 1950): brez besed. Francoz Juillard je izumil žičnico s košarami (Valloire, Savoie, Francija, okoli 1950). Samivel je narisal znane vrste ob žičnicah v petdesetih in šestdesetih letih. Namesto vrst ob žičnicah ponudba kmečkega turizma (avstrijski učitelj smučanja Rüdiger Fahrner). Strmi del vlečnice v Kranjski Gori (slika iz 1951). Žičnica v Kranjski Gori se je še kako prilegla Antonu Kosu in Franciju Papežu (1951). Alpski tekmovalec Tine Mulej se je 1. januarja 1950 s prvo sedežnico v Sloveniji prvi peljal kar med vrvmi, namesto na sedežu. Študent arhitekture Sergej Pavlin je pripravil po naročilu Francija Čopa izjemen prospekt Pohorske vzpenjače in Športnega parka v Mariboru (1957). Žičniške naprav niso ravno priljubljen motiv slikarjev. Vlečnica za otroke pod Mariborskim Pohorjem je pritegnila Marjana Skumavca, da jo je upodobil na platnu (1985). Brez vzdrževanja žičnic ne bi bilo varnosti med obratovanjem. Menjava reduktorja na Zelenici.