Streme je ime za enostavno napravo, v katero je smučar potisnil obuvalo, prstni jermen ali prstna pletenica iz šibja, in šele kasneje, dodali še petno pleteno ali usnjeno stremenico. Povezava med smučko in čevljem ni bila trdna, tako je peta obuvala med drsenjem opletalo levo in desno po smučki. Za drsenje in hojo po ravnini je tako streme ustrezalo, malo slabše je že bilo med spusti naravnost navzdol. Težave so nastopile predvsem, ko so smučarji krmarili v zavojih po bregu. Pete so opletale sem in tja, celo prstni del čevlja se je pomikal levo in desno in nemalokrat zdrsnil iz prstnega jermena. Temu je obvezno sledil padec, ko je smučar ostal »bos«, brez smuči na nogah.
Prstna stremenica iz pletenega šibja ali iz usnjenega širšega ali ožjega jermena je bila pritrjena malo naprej od težišča smučke, kar je bilo predvsem narejeno iz praktičnosti. Ko je smučar med hojo dvignil in potisnil smučko naprej, se je zaradi težiščne točke na prednjem delu ta dvignil s krivino na najvišji točki. Zadnji del smučke se je pobesil zaradi svoje teže in dal oporo smučarju, ker je bil prednji del smučke razbremenjen. Tako je smučka prerezala sneg, krivina se ni ugreznila (potonila) v sneg in jo je tako položil med drsenjem na sneg in isto ponovil z drugo smučko. Tudi med zavoji je smučar lažje spreminjal smer, saj je krajši prednji del z gibanjem smučarja hitreje začel spreminjati smer drsenja iz premočrtnega (smuk naravnost ali smuka poševno) v zavoj preko vpadnice (navidezna črta največjega naklona pobočja).
Še ena bistvena značilnost stremena. Čevelj ni bil trdno povezan s smučko in smučar je lahko dvigoval peto. Danes imenujemo tak sistem sodobnega smučanja telemark in teka na smučeh, ter skokov na smučeh »prosta peta«, prosti prevod iz angleškega izraza »free heel«. Telemarkisti si prisvajajo ta izraz kot le njihov, vendar je način smučanja s prosto peto dejansko posebnost prej navedenih smučarskih zvrsti.
Če povzamem je bilo streme dolga leta ovira za razvoj tehnike smučanja, saj je peta drsela levo in desno, večkrat celo izven opore na smučko, peta drsela po snegu in je noga drsela po drugačni krivulji kot smučka, kar je preprečevalo nadzorovano smučanje v zavojih. To je veljalo predvsem za smučanje v južnem in globokem, snegu, da ne omenim smučanje v zavojih na strminah. Usnjeno streme se je prav tako v južnem snegu »napilo« vode, se raztegnilo in obuvalo je po9gostokrat zdrsnilo iz petne stremenice in tudi it prstnega jermena. Stremena so bila poznana od prazgodovine do konca 19. stoletja, ko je svet dobil tehnično povsem drugačno napravo.
Vez je naprava za trdnejšo povezavo med čevljem in smučko. Uvedba kovinske čeljusti je preprečevalo v zadostni meri pomikanje čevlja levo in desno v prstnem delu in tudi delno pete. S primernim kovinskim zadnjim delom ali s petno stremenico, se je zdel čevelj »pribit« na smučko. Mathias Zdarsky, slikar iz Lilienfelda na Štajerskem v Avstriji je na samem vzhodnem obrobju Alp zasnoval novo oblikovanje norveške smučke v alpsko in izumil prvo vez. Po več kot dvesto poskusi je končno leta 1896 obelodanil svojo lilienfeldsko (alpsko) smučko in vez. Predvsem pa novo lilienfeldsko (alpsko) smučarsko tehniko, ki je s novo plužno tehniko premagoval v zavojih tudi strmine preko 45 stopinj, kar Norvežani niso zmogli brez številnih padcev. O zadrskem v enem od prihodnjih prispevkov. Kovinska čeljust, ki so jo, kasneje Norvežani in Američani poimenovali kar »podganja oz. medvedja past« (nov.: rottafella in angl.: bear trap), je postala od tedaj v različicah stalnica vezi, medtem ko so se stremenice zelo spreminjale.
Norvežan Fritz Huitfeldt je leta 1898 predstavil svojo vez, ki je bila ustreznejša od Zdarskyjeve in vezi Avstrijca Georga Bilgerija, ki je bila podobna rojakovi. Čeprav je Huitfeldt predvsem skakalce in je vez razvil za skoke, se je »prijela« tudi v Alpah za alpsko smučanje, predvsem z njegovimi kasnejšimi spremembami.
Norvežani in tudi Avstrijci so razvijali vezi, ki so bile namenjene tako skokom, tekom in alpskemu smučanju, so bile za vse tri zvrsti na začetku enake. Po 1. svetovni vojni pa se je počasi začelo razlikovanje. Težke kovinske vezi s čeljustjo in opetnikom še zdaleč niso bile ustrezne. Tako je Norvežan Bror Width leta 1928 prvič za teke predstavil tekaško vez rottafella. Vez je imela le prednjo kovinsko čeljust z osnovno kovinsko ploščo s tremi žebljički, ki so nalegli v odprtine v podplatu čevlja, da se ta ni premikal ne nazaj-naprej in ne na stran. Peto je tekač z lahkoto dvigoval med koraki, ko je smučar iz zapostavljene smučke (smučka, ki je bila zadaj) naredil korak z močnim odrivom naprej in nato peto položil na smučko, ko je ta ista smučka prešla v prednji položaj od druge in začela drsenje po snegu.
Pravo revolucijo med vezmi za skoke in alpsko smučanje je povzročil Švicar Fritz Heuge leta 1933 s patentom kandahar vezi. Čeljusti so ostale, namesto kombinacije usnjene stremenice in togega kovinskega zapenjalca. Heuge je namesto omenjene stremenice uporabil tanko jekleno pletenico, po domače »zajlo«, s presnim kovinskim opetnikom, ki je nalegel v žleb zadnjega dela podplata smučarskega čevlja. Pred čeljustjo je privijačil na smučko zapenjalec in vanj zataknil pletenico, jo pokril s pokrovčkom, da ni izskočila in s potiskom zapenjalca iz položaja proti čeljusti naprej do smučke napel pero (vzmet) na peti, kar je potisnilo čevelj v čeljust. Smučar je bolj ali manj lahko dvigoval peto čevlja med hojo po ravnem ali med vzponom na breg oziroma dvignil peto med doskokom na koncu smučarjevega leta po zraku. Heuge je ob straneh smučke na oba stranska vzdolžna robova namestil tako imenovana kovinska ušesca , v katera je zataknil jekleno pletenico. En par ušescev je bil nekje pod zadnjim delom čeljusti in drugi par pod gležnjem. Ko se je smučar vzpenjal ali skakal je stremenico zataknil samo pod čeljustjo, ko je smučal v zavojih ali med alpskim spustom je zataknil stremenico še v ušesca pod gležnjem.
Omeniti je, da je Kropar Tone Lazar izumil in patentiral leta 1936 prvo slovensko smučarsko vez, dejansko čeljust. Bila je izjemno praktična, saj je bila pritrjena osnovna kovinska ploščica s štirimi vijaki v smučko. Na to ploščo je bila pritrjena čeljust s štirimi kovinskimi vijaki, ki jih je smučar privil v osnovno kovinsko ploščo. Če je smučar smuči prodal in je imel drugi čevlje drugačnih dimenzij, mu ni bilo ponovno vrtati lukenj v leseno smučko, saj je enostavno prilagodil le čeljust z razmikanjem ali ožanjem širine stranic čeljusti. Isto je veljalo, če je smučar kupil nove čevlje drugačnih dimenzij. Vsako dodatno vrtanje lukenj v smuči za vijake je smučko trdnostno poslabšalo prav na mestu, kjer je najbolj obremenjena in s tem občutljiva za zlome. V stare luknje je prodirala voda v notranjost smuček in marsikaj povz7ročala nagnitje. Smučarje so problem reševali tako, da so v smučko na mestu lukenj starih vijakov nabijali lesene kline namazane z lepilom, vendar smučka zopet od prevelikih luknjan ni ostala neobčutljiva na zunanje sile in vlago.
Želja alpskih smučarjev je bila, da bi bil čevelj čim bolj pritrjen, povezan s smučko. Tako so po 2. svetovni izumili sistem smučarke vezi dolgega jermena (nem.: Langriemen, ker je priprava našla svojo zibelko v Avstriji). Spredaj kovinska čeljust, pod peto prečna kovinska ploščica z dvema obročkoma na vsakem koncu, skozi katera je smučar napeljal dolg usnjen jermen in ga namotal okoli čevlja in skozi obročke, da je bila noga dobesedno pribita na smučko. Ta vez je povzročila veliko zlomov nog in povečanje števila invalidov zaradi smučanja, zato so v petdesetih letih 20. stoletja začeli intenzivno razmišljati o varnostnih vezeh za alpsko smučanje.
Varnostna vez nima tako rosno mlado zgodovino. Prvi patent je bil izdan leta 1898 za vez Kurioses, vendar ta ni imela pravega učinka. Že pred tem je bila dokaj čudna vez, ki naj bi prav tako omogočila med padcem naprej ali na stran izpad čevlja iz vezi. Na sliki je dovolj razvidno, da ni potreben opis. Omenim naj le, da je med padcem ali pretirano silo zadaj togo kovinsko pero zataknjeno na zadnji del čevlja izskočilo navzgor.
Razcvet varnostnih vezi z uspešnim delovanjem se je začel po letu 1958. Prav to leto je nemška tovarna Marker opremila številne tekmovalce svetovnega prvenstva v alpskem smučanju v Bad Gasteinu v Avstriji s svojimi vezmi. Varnostne vezi smo kar nekaj leta napačno imenovali kar »marker« po proizvajalcu. Ker so vse tovrstne vezi ostale v podobni obliki in zasnovi do danes, sem pripravil namesto besedila raje slike.
Prof. dr. France Avčin, strojni inženir, alpinist, planinec in predvsem turni smučar je leta 1963 patentiral najprej »glavo« (prednji del varnostnih vezi) in tri leta kasneje še »peto« (zadnji del). Na trgu se je pojavila le »glava« z imenom Antigips s kandahar jeklenico. Vez je imela posebnost, da se ni odpirala le ob stranskih pristiskih na čevelj, temveč tudi naprej ob padcu naprej. Jugoslovanska vojska takrat ni dovoljevala uporabo visoko kakovostnih materialov, zato so se Avčinovi deli vezi med večkratnim odpiranjem hitro obrabili. Zastarela in okorela miselnost jugoslovanskih generalov Beogradu bi še nadaljevala z opremljanjem vojakov z lesenimi smučmi in kandahar vezmi ter neprimernimi čevlji za planinske turno smučarske podvige, če jih ne bi Avčin in jaz leta 1973 skoraj prisilila v novosti: varnostne Avčinove varnostne vezi, imenovane tedaj vezi JNA, aluminijaste lepljene smuči ELAN in planinski čevlji Alpina, primerni za marše, planinarjenje, celo plezanje in smučanje.
Aleš Guček – Smuček
učitelj smučanja v pokoju
Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja. | 
Domnevno najstarejše streme na svetu, najdeno na Finskem, Mantaa, okoli 540 našega štetja.
Stremena bloških smuči (od 1689 do 1940).
Enostavno laponsko streme iz 18. stoletja.
Norveško streme iz okoli 1840.
Streme laponskega plemena Samijev iz 19. stoletja.
Streme iz pletenice iz šibja iz okoli 1860, Telemark, Norveška.
Norveško telemark streme, ki ga je zasnoval Sondre Norheim okoli 1870.
Norveško streme z uisnjeno čeljustjo in usnjeno petno stremenico okoli 1890.
Ljudsko laponsko streme z usnjeno čeljustjo in usnjeno petno stremenico, ki je bilo v rabi še okoli leta 1890, morda še tudi kasneje.
Telemark cevno streme s šibo, v usnjeni prevleki, povzeto po knjigi Henrika Etbina Schollmayra, direktorja gozdarjev na gradu Snežnik (knjiga Auf Achneeschuhen, Handbuch fűr Főrster, Jäger und Turisten, Na snežkah, priročnik za gozdarje, lovce in turiste, izdano v Celovcu 1893; snežka je staro ime za smučko, prevedeno iz nemščine, saj smo mi poznali ime šmečka, smeča, smučka …).
Kovinska vez Mathiasa Zdarskega (Zdarsky), slikarja iz Lilienfelda na avstrijskem Štajerskem na samem vzhodnem robu Alp iz leta 1896, imenovana tudi lilenfeldska vez z odprto vzmetjo.
Pokrita vzmet lilienfeldske vezi, da se ni v njo nabiral in zmrzoval sneg (Mathias Zdarsky patent, okoli 1898).
Vez avstroogrskega poročnika Georga Bilgerija s prečno postavljeno pokrito vzmetjo zaradi katere zasnove je prišlo med Zdarskym in Bilgerijem do spora, celo do tožbe zaradi patenta. Bilgeriju so vseeno priznali izum (okoli 1905).
Okorna vez Balata s ko0vinskim opetnikom, ki naj bi preprečil pomik pete čevlja levo in desno. Vendar dovoljeval dvig pete med hojo in drsenjem (okoli 1905).
Vez Norvežana Fritza Huitfeldta iz 1897. leta s kovinsko čeljustjo skozi smučko in usnjeno petno stremenico. Smučar je najprej izdolbel luknjo v smučko, skozi njo vtaknil železno ploščo in jo nato ukrivil v obliko čeljusti.
Huitfeldt je razvil številne vezi. Na tej sliki je njegova čeljust v kombinaciji z Høyer-Ellefsenovo usnjeno stremenico s togim kovinskim zapenjalcem (1904).
Izboljšana Huitfeldtova čeljust s stremenico Høyer-Ellefsen, primerna za potovalno in turno smučanje ter skoke (iz okoli 1932).
Broro Width iz Norveške je prvi izumil leta 1928 posebno smučarsko vez za teke na smučeh, ki jo je poimenova rottafella (podganja past).
Zanimiva deljena čeljust in stremenica iz usnja in s togim kovinskim zapenjalcem iz okoli 1930.
Različne vrste togih kovinskih zapenjalcev za usnjene petne stremenice, ki so jih razvili v Skandinaviji in v alpskem svetu (1932).
Ingab vez s povezanima peresoma na zadnjem delu. Peresi sta preprečevali, da se peta ni preveč dvigovala med hojo in vijuganjem po bregu. Ker se je pšreo pretegnilo, je Ingab namestil dve peresi, saj je bila menjava pretegnjenega krajšega cenejša od menjave enega daljšega (1932).
Švicar Fritz Heuge s svojim patentom kandahar vezi iz leta 1933, ki je bila izjemno ustrezna dolga desetletja za turno in alpsko smučanja in tudi skakalce.
Alfred Bildstein iz Avstrije, skakalec in projektant smučarskih skakalnic, je izumil vez, imenovano po njem bildstein, ki je bila priljubljena med alpskimi smučarji in skakalci. Čeljust in krajše kovinsko petno pero z zatezalcem na peresu (1935).
Prva v Beogradu patentirana vez (čeljust) Slovenca, Kroparja Toneta Lazarja (1936).
Vez dolgega jermena (nem.: Langriemen, saj je bila rojena v Avstriji po 2. svetovni vojni), ki je dobesedno prikovala čevelj na smučko.
Takole je smučar zavezal dolgi jermen okoli čevlja in zadnjega dela vezi (1956).
pozabil sem napisati za sliko 26 B Rudi Finžgar, "planiški junak", kot smo mu radi rekli, je kot direktor tovarne ELAN zasnoval otroško streme RU-FI (Rudi Finžgar). To poceni streme je bilo dostopno vsem otrokom, ki so radi smučali. Žasl je bila kakovost uisnja slaba, zato se je petna stremenica kaj hitro raztegnila pod vplivom vlage in padala s pete čevlja (okoli 1950).
Prva smučarska varnostna vez Kurioses iz Avstrije, brez posebnega učinka (1898).
Nemška tovarna Marker je v drugi polovici 1950-ih let ponudila smučarjev varnostno glavo in vrtljivo petno vez. Zaradi draginje so patent kar ukradla tovarna Elra v Škofji Loki in alpski smučar, olimpijec leta 1956 Jože Ilija in izdelali manjše število »marker« vezi.
Francoska varnostna glava iz okoli 1950.
Francoska Ramy varnostna čelju7st iz okoli 1950.
Več različnih varnostnih vezi iz 1970-ih let.
|
