Smučke iz lesa, aluminija in steklenih vlaken

Napisal Aleš Guček dne 16.10.2009.

Vrsto tisočletij so bile smučke narejene iz lesa, največ iz jesena, bukve in breze. Drevo za posek za izdelavo smuči je moral »obrtnik« skrbno izbrati, da ni bilo kirivenčasto, zvrženo in s čimbolj enakomernimi letnicami. Posebno oblikovane sekire, ostra strgala, saj v začetku znanega nastanka smuči obliči niso bili znani ter noži s široko klino so v spretnih rokah iz debla izluščili primerne plohe. Te je bilo treba še natančno stanjšati, oblikovati ob straneh, jih osušiti in končno ukriviti na prednjem delu v krivino, da je »dolga deščica« postala smučka. To še ni bilo vse, saj je moral oblikovalec smučke še pritrditi streme, da je vanj smučar vtaknil obuvalo. Šele tako pripravljena naprava ali priprava je postala primerna za hojo, drsenje, tek, spuste in krmarjenje v zavojih po zasneženi pokrajini.

Smučka je morala spredaj zakrivljena in najbolje rahlo zašiljena, da je prerezala snežno odejo ter se pri tem ni zarila v sneg. Krivljenje smuči je bilo nekdaj izjemno zahtevno delo. Najprej je bilo treba smučko prisiliti v krivljenje. Krivina ni bila izdelek trenutka, saj je morala zdržati najmanj eno leto, če ne celo več. Nepravilno krivljen les se je običajno po zimskem obdobju poleti in jeseni zravnal, saj s sušenjem v toplem obdobju poleg les ni »ubogal«, kar je omogočilo jesensko in zimsko obdobje z vlago in zmrzaljo. Tako so prednji smučke kuhali v vreli vodi, da se je les primerno omehčal in ta del zataknili med kline lestve ali druge priprave ter prednji del ukrivili ter zadnji del smučke pritrdili z vrvmi na lestev, dokler se les ni popolnoma ohladil in smučko pustili še nekaj časa v takem stanju. Drug način je bilo krivljenje nad ognjem. Prednji del smučke so smodili nad ognjem in ko je bila vroča so jo vtaknili med kline, kot v prejšnjem primeru. Tretji način je bilo krivljenje z razbeljenim krampom, po katerem se je dalo oblikovati krivino smučke. Seveda so morali kramp pritrditi na smučko, da se železo ni zmaknilo. Če se krivina zravnala, so morali postopek ponoviti. Lesene smuči so bile zelo občutljive. Po spomladanski smuki so jih navadno postavljali na zadnje konce ob zid in s smučmi je tekla voda s topečega se snega. Les je žejno pil vodo in ko so se smuči sušile, so se marsikatere zvile v »propeler« (star izraz za zvojno krivljenje po dolžini smučke). Take smuči niso bile več za rabo. Še najbolj koristno so jih uporabili v peči. Tako so izumili »rilček« na krivini, ki je s svojo majhno stično površino s tlemi preprečil srkanje vode. »Rilček« je služil še z zarezo na strani drsne ploskve, da je smučar med oba rilčka namestil leseno zagozdo in povezal smuči še lesenim kvadrom, da se smučka preko poletja ni zravnala in obdržala obliko s krivino in višinskim lokom. V rilčku je bila včasih izvrtana luknja skozi katero je smučar potegnil vrvico in smuči vlekel za seboj med vzponom. Severnoameriški hikori les (Orig.: hickory) je bil pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama najbolj cenjen za izdelavo smuči. To je bil izjemno trd les, a še vedno dovolj prožen, bil vzdržljiv, težje zlomljiv in manj občutljiv za zvrženje. Slabi strani hikorija pa razmeroma velika teža in visoka cena. Norvežani so bili zviti in sklenili z ameriškimi dobavitelji pogodbo, da lahko v Evropo uvažajo le oni ta les. Norvežani so »dodali vrednost« lesu, saj so iz njega naredili smuči in jih drago prodajali. Med obema vojnama so popustili in začeli prodajati poleg smuči še deske, primerne za izdelavo smuči. Razvoj lepil v letalski industriji je povzročil revolucijo tudi v izdelavi smuči. Lamele posameznih vrst lesa so sestavljali z lepili, da bi dosegli večjo prožnost, odpornost na zvojnost in zmanjšali število zlomljenih smuči. Z zamenjavo polnega hikori lesa z lamelami lažjih vrst lesa v kombinaciji s hikorijem je smučarjem nošnjo smuči na ramah olajšal. Prve lepljene smuči so bile svetovne znane znamke Splitkein. Še danes izdelava smuči ne gre brez lesa, čeprav je večino snovi iz umetnih snovi. Les ni nič posebnega, saj je topol najbolj primeren. Ne zaradi nizke cene, temveč zaradi odličnega »sožitja« z umetnimi masami. V sredini prereza smučke je tanka lamela vstavljena skoraj po vsej dolžino smučke. Les prevzema notranje napetostne sile, sodeluje z umetno snovjo protitorzijsko in zagotavlja boljšo upogibnost ter prožnost smučke. Prve aluminijaste smuči so se pojavile razmeroma zgodaj in tudi v desetletju po nastanku brez večje uporabnostnega učinka začasno izumrle. Ponovno so vzniknile kmalu po 2. svetovni vojni v ZDA. Vrhunec so dosegle leta 1960 in zopet malo več kot po desetih letih zopet poniknile v pozabo. Francoska učiteljica smučanja je leta 1928 naročila dva para aluminijastih smuči. Smuči ni uporabila za spuste po zasneženih pobočjih, temveč za hojo in drsenje po maroški saharski puščavi. Francoska tovarna Aluminium-Industrie je leta 1931 patentirala aluminijaste smuči. Sledile so še druge tovarne v Franciji in Švici, vendar aluminijaste smučki niso mogle spodriniti lesenih. Ameriška vojna industrija je razvila med 2. svetovno vojno v letalski industriji lepila za aluminij. Lastnik tovarne Howard Head je začel s proizvodnjo po patentu W. Pierca v letu 1950. Po rodu Rus, inženir Serge Gagarin je v tovarni Attenhofer razvil smuči z imenom Aluflex. Omeniti velja veliko zmago v smuku Francoza Jeana Vuarneta na zimskih olimpijskih igrah leta 1960 v Squaw Valleyu, ko je na aluminijastih smučeh in v nizkem položaju telesa jajce. V Sloveniji je okoli leta 1959 izdelala aluminijaste smuči tovarna športnega orodja Planica iz Šentvida pri Ljubljani. ELAN je leta 1960 tudi ponudil aluminijaste smuči. Po uspehu Vuarneta je tekmovalcem ponudil 215 in 220 cm dolge smuči iz aluminija za smuk (ELAN SM), ki pa so bile toge in popolnoma zgrešen izdelek za smučanje. Po nekaj letih so izdelali boljše smuči tipa Gardena za slalom in veleslalom. Najboljše slovenske aluminijaste smuči, z dvema lamelama kovine na zgornji in drsni ploskvi smuči ter leseno lepljeno sredico s hitro drsno ploskvijo je izdelal Kranjčan Zvonko Debeljak, s katerimi je 1962 zmagal član SK Triglav iz Kranja Janez Šumi na državnem prvenstvu v smuku na Jahorini z več kot desetimi sekundami pred drugouvrščenim. Aluminijaste smučke so uporabljali le alpski smučarji. Pravi »prevrat« so pomenili poskusi izdelave smuči iz steklenih vlaken. Prva sta take smuči predstavila Francoza Paul Michal (tovarna Dynamic) in Claude Joseph (Starflex). Avstrijci niso zaostali in leta 1960 je tovarna Kneissl presenetila z odličnimi smučmi White Star za tekmovalce, ki so bile poleg slaloma in smuka predvsem najboljše za veleslalom. Avstrijci so razširili ponudbo smuči iz steklenih vlaken za učitelje smučanja in prosto časne smučarje Red Star in za druge smučarje Blue Star. Francozi so pohiteli in njihovi tekmovalci niso več zaostajali na smučeh domače proizvodnje Strato (Rossignol) in za slalom odlične VR 17 (Dynamic). Aleš Guček - Smuček učitelj smučanja v pokoju Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Prerez debla in deli, ki so najboljši za izdelavo smuči. Finska smučka južnega tipa (kratka in širša) iz okoli 550. Prerezi lesenih smuči, tudi v razvoju z zračnimi komorami. Različne oblike norveških smuči 19. stoletja. Pozor na smučko s poudarjenim stranskim lokom! Norveška smučka iz okoli 1800. Ljudska pohorska smučka po letu 1886, ko so prišli gozdarji s tečaja v Gusswerku na avstrijskem Štajerskem in prinesli norveške smuči s seboj. Ko so jih zlomil, so naredili popolnoma svoje smuči, krajše in drugače oblikovane. Zanimiva je smučka v prerezu z obrnjenim »žlebom«, kar nisem videl nikjer. Žal nobena stara smučka ni ohranjena. Parabolična smučka Rossignol, patent 1909. Danes parabolični smučki pravimo smučka s poudarjenim stranskim lokom. Robert Kump: SKI, 1934. Avtor je dal na naslovnico knjige smučko z rilčkom na prednjem koncu krivine, ki se mu je zdel pomemben. Naslov knjige SKI namesto Smučanje v nemščini je zaradi prodaje na nemško govorečem območju. Pravkar narejena lesena smučka ima razporo med rilčkoma, da se ne bi krivina smučke med sušenjem zravnala. Trgovca športne opreme in lastnika tovarne smuči v Šentvidu Kolb in Predalič od 1920 sta prejela za smučko BEKA, izdelano iz hikorija na svetovni razstavi leta 1933 zlato medaljo v hudi konkurenci Skandinavcev in srednje Evropejcev. Rezervna aluminijasta krivina, ki jo je smučar pritrdil spredaj na zlomljeno smučko, da je lahko nadaljeval smučarsko turo ali dnevno smučanje na smučarski progi. Lesena lepljena smučka Splitkein je bila še v letu 1950 zelo cenjena tudi v ZDA, kot kaže ta oglas v Vzhodni smučarski letni kroniki (Eastern SKI Aqnnual). Rossignol lesena lepljena smučka iz okoli 1958. Lepljena bambus japonska smučka iz okoli leta 1958. Marie Marvingt s svojo aluminijasto smučko leta 1928, ko jo je poleg hoje po puščavi v Maroku preskusila še na snegu doma v Franciji. Marie Marvingt s svojo aluminijasto smučko leta 1928 med hojo po puščavi v Maroku Ameriška HEAD smučka iz okoli 1948. Prerez francoske Rossignol aluminijaste in lesene laminatne (lepljene) smučke iz okoli 1960. Zvonko Debeljak na desni z rumeno aluminijasto smučko iz leta 1960, ko je ta veljala za zelo hitro tekmovalno smuk smučko. Z avtorjem tega prispevka prikazujeta najbolj znane Debeljakove smučke tik pred otvoritvijo razstave razvoja smuči na gradu Škofja Loka januarja 2004, ki jo je postavilo Društvo Rovtar, smučarji po starem iz Škofje Loke. Smuka iz steklenih vlaken Kneissl White Star, druga od zgoraj iz leta 1960. Francoska smučka iz steklenih vlaken Rossignol Strato iz okoli 1965.