Skandinavci, posebno Švedi, so nasprotovali uvedbi zimskih športov v spored olimpijskih iger. Posebno smučanja, ker so od leta 1901 prirejali Nordijske igre v Saltsbjöbandnu s sledečimi zvrstmi: hitri smučarski tek na kratko razdaljo, daljinski smučarski tek nad 20 km, vztrajnostni tek na 80 km, hitrostno drsanje na 500, 1.500, 5.000 in 10.000 m ter umetnostno drsanje. Nordijske so sprejeli kot ravnotežje poletnim olimpijskim igram in niso hoteli »oddati« teh tekmovanj drugim državam in s tem izgubiti vodilno vlogo v smučanju.
Posvetil sem se nekaterim olimpijskim igram bolj, drugim manj. Pa še leta 1994 sem potegnil ročno zavoro. Večino kolajne in uspehov je možno piskati na spletnih straneh, zato sem jih navedel le nekaj.
Chamonix 1924
Mednarodni olimpijski komite je na kongresu 5. junija 1921 vključil zimske športe v dodatni program VIII. rednim olimpijskim igram v letu 1924 v Parizu. Kandidatov za prireditev Prvi teden zimskih športov, kot so rekli zimskemu športnemu programu, je bilo več evropskih alpskih smučarskih središč. Izbrali so francoski Chamonix, ker so tam imeli izkušnje s prireditvijo mednarodnih tekem, odlične železniške povezave, zadostno število nočitvenih zmogljivosti in dobre snežne razmere. Vse objekte so zgradili v rekordnem času, v kar ni nihče verjel – vsega v pol leta.
Kot zakleto leta 1924 je bilo ogromno snega, ki so ga morali odstraniti z odprtih stadionov. Nato se je nenadoma otoplilo in sneg se je tajal, številni plazovi so preprečili železniški promet. Katastrofo je rešil ohladitev tik pred začetkom iger.
Na igrah so nastopili le športniki, športnice niso smele kot v antiki, iz Avstrije, Belgije, Češkoslovaške, Kanade, ZDA, Finske, Francije, Velike Britanije, Letonske, Norveške, Poljske, Švedske in Jugoslavije. Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev so zastopali štirje smučarski tekači na 18 in 50 km: Slovenca Zdenko Švigelj in Vladimir Kajzelj in Hrvata Ivo Pandaković ter Dušan Zinaja. Tek na 50 km je bila prava morija, ker je bila temperatura – 10oC in na višini 1.800 m celo -20oC. Kajzelj, Zinaja in Pandaković so nastopili na običajnih turnih smučeh in kot pravi atleti v kratkih hlačkah in letnih majicah. Ni čudno, da sta pomrzla Kajzelj in Zinaja odstopila na prvem postajališču. Neki tekač je med tekom celo padel v nezavest. Medtem ko so drugi trkali s kozarci na banketu, je nekdo opozoril, da je nekdo še na progi. Cilj je bil že pospravljen, a se je neki odbornik odpravil tja in s svečo v roki pričakal Pandakovića, ki se ni vdal. Tekel je več kot devet ur.
Francozi so v tekih nastopili prehlajeni. Bonton je zahteval, da ni primerno kašljati in pljuvati, zato so Francozi imeli v rokah robce in vanje kašljali, pljuvali in si brisali nosove.
Mednarodni olimpijski komite je imel na kongresu leta 1925 v Pragi posebno točko o uvedbi zimskih olimpijskih iger namesto »tedna«. Ker od leta Coubertin ni več nasprotoval temu, se je omehčal celo veliki nasprotnik Šved Sigfrid Edström (listina MOK 27. maja 1925).
Aleš Guček - Smuček | 
Plakat za olimpijske igre v Chamonixu, 1924. Orel nosi venec za zmagovalce.
Jugoslovanski olimpijci v smučarskem teku Zdenko Švigelj, Vladimir Kajzelj in Dušan Zinaja. Manjka Ivo Pandaković.
Skakalnica K=60 m, ki je bila zgrajena leta 1923 strogo po normah FIS na mestu skakalnice iz leta 1908.
Norvežan Tullin Thams je zmagal v skokih.
Norvežan Thorleif Haug je dobil teka na 18 in 50 km ter nordijsko kombinacijo, v skokih je bil tretji. Veliko kasneje so ugotovili, da je bil izračun za Hauga napačen. Ko je bil Američan star 80 let je prejel bronasto kolajno.
Francoska štafeta na startu v patruljnem teku na 30 km.
Francozi med patruljnim tekom na strelišču.
Diploma, ki so jo prejeli najboljši.
Kolajna ki so jo dobili najboljši s podobo člana patruljnega moštva.
|
