Učitelji smučanja, 7. del

Napisal Aleš Guček dne 25.04.2013.

Učitelji smučanja so naučili veliko število slovenskih smučarjev dobro smučati. To so opazili na naših in tudi tujih smučiščih. Poleg tega so učitelji naučili smučarsko abecedo mlade, ki so kasneje z lahkoto začeli trenirati med vratci in osvajali številne kolajne med mladinci in člani v mednarodni areni. Knjižica Smučanje danes iz leta 1969, prvi učni načrt Zbora učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, saj so prej učitelji smučanja pisali knjige šole smučanja. Pravili smo mu »Mao Ce Tung« zaradi rdeče barve platnic. Učitelji smučanja od Rudolfa Badjure naprej s knjigo Smučar (1924) so opisovali učne načrte, ki so bili na nek način uradni »priročnik« šole smučanja. Učitelji in trenerji smučanja, še pomnite …?

Rudolf Badjura Rudolf Badjura velja za pionirja poučevanja smučanja v Sloveniji. Njegova knjiga Smučar iz leta 1924 je bila odličen priročnik za poučevanje smučanja in tudi za tiste, ki so se hoteli učiti sami. Badjura je tudi utemeljitelj slovenskega smučarskega besedja, ki ga je gojil od leta 1913 naprej. Vodil je številne tečaje za smučarje in »aspirante« (kandidate) za naziv »smuškega učitelja«. Robert Kump (načelnik Zbora smučarskih učiteljev Slovenije 1948 – 1950) Robert Kump, šolski učitelj in učitelj smučanja, je leta 1931 izdal knjigo Smučanje, ki slovi predvsem po enostavnih, a zelo zgovornih skicah tehnike smučanja. Leta 1934 je presenetil s knjigo SKI. Dal ji je mednarodni ime, ker je z njo prodrl tudi izven Slovenije. Znamenita je po tem, da so v njej le skice, brez obrazložitev pod njimi. Mali priložen vodnik z legendo v slovenščini in nemščini znakovno razlaga potrebno hitrost za izvedbo prvin, vrsto snega, smer smučanja in obremenitve smuči. Kump je bil po 2. svetovni vojni od leta 1948 do 1950 prvi načelnik Zbora smučarskih učiteljev. Kot dober risar je oblikoval prvo izkaznico učiteljev smučanja. Najbolj znan pa je po svoji knjigi Smučar (1948), kjer zvesto sledi izdelanemu svojemu slogu skic tehnike smučanja, od alpskega, tekov in skokov na smučeh. Kump je za svoje delo leta 1996 prejel nagrado za življenjsko delo Zbora učiteljev, vaditeljev in trenerjev smučanja Slovenije. Jože Kodran Jože Kodran je v samozaložbi izdal leta 1933 drobno knjižico ABC. Tudi ta je bila zelo priljubljena med smučarji zaradi enostavnosti. Kodran je s številnimi prijatelji obiskoval Karavanke in Julijske Alpe in so tam divjali, da jih je bilo veselje gledati. Ko si je Kodran med temi divjimi spusti razbil glavo, so ga obvezali in hajd naprej. Ta druščina je imela tudi svojo smučarsko himno. Drago Ulaga Drago Ulaga je bil prvi Slovenec, ki je postal profesor telesne vzgoje. Fakulteto je končal leta 1928 v Berlinu. Rad je imel smučanje, zato je tudi napisal leta 1947 knjigo smučanje, ki je služila kot priročnik učiteljem smučanja. Uvodne besede je napisal Joso Gorec. Vse za ZREN!, je končal svoje misli. Kratica pomeni Za republiko naprej! To je bil program socialistične Jugoslavije za vadbo delavskega razreda za boljšo fizično pripravljenost za »nove delovne zmage«. Ulaga je organiziral leta 1948 prvi tečaj slovenskih kandidatov za učitelja smučanja pri Erjavčevi koči na Vršiču. Gospodar je bil Svetozar Guček – Zare, ki je znal dobro risati in je razveseljeval tečajnike s številnimi tedaj popularnimi stenčasi. To so bila v tovarnah in šolah velika obvestila na deskah, ki so spodbujala delovno ljudstvo k podpori socialistične oblasti in spodbujanje k novim delovnim dosežkom. Zare je spremenil vsebino s političnim nabojem in risal ter pisal zabavne smučarske dogodke. Seveda je bil vsak dan na stenčasu tudi program dela na snegu in predavanj. Ulaga je začel predavati študentom, ko je bila ustanovljena v Ljubljani Višja šola za telesno vzgojo. Marjan Jeločnik (predsednik Zbora učitelje smučanja Slovenije 1953 – 1962) Marjan Jeločnik je vtisnil najmočnejši pečat v slovensko poučevanje smučanja. Izborno je poskrbel za slovenski smučarski jezik, dal izjemen prispevek k zgodovini smučanja, vzgojil številne učitelje smučanja na Visoki šolo za telesno kulturo (VŠTK), kjer je bil profesor, se prvi v Sloveniji spoprijel s smučarsko biomehaniko, uvedel poleg naziv učitelja smučanja še nižjo stopnjo vaditelj smučanja, ustanovil leta 1956 prvo slovensko demonstratorsko vrsto šestih učiteljev smučanja, spomladi leta 1957 pripravil scenarij za prvi slovenski film šole smučanja, leta 1970 pripravil scenarij za kratki film o ljudskem bloškem smučanju s svojim pogledom na bloško tehniko smučanja iz 17. stoletja, ki ga je prikazal leta 1971 na IX. INTERSKI kongresu v Garmisch-Partenkirchnu in kot profesor na VŠTK ter predsednik, Zbora učiteljev smučanja (1953 – 1962) povezal obe instituciji in poenotil pri obeh šolo smučanja, kriterije za izpite ter zelo pomembno za učitelje smučanja dosegel, da so diplomo z nazivom učitelj smučanja podelili na VŠTK. Žal je moral Jeločnik doživeti krivice, predvsem na VŠTK, kjer je bil zaposlen. Dolga leta se je boril, da bi na VŠTK ustanovili katedro za smučanje, pa so mu njegovi kolegi vrgli polena pod noge. Čeprav je bil profesor za gimnastiko, so zahtevali od njega, da je organiziral in vodil smučarske tečaje študentov, kjer so v Gozd Martuljku in Kranjski Gori spoznali alpsko smučanje med enomesečnim bivanjem. Zavedal se je, da VŠTK tedaj ni imela ustreznih kadrov za praktično delo na snegu, zato je povabil demonstratorja Janeza Šusterja – Šuca, da je vodil na tečajih VŠTK prvop (najboljšo) vrsto, Jeločnik sam pa je prevzel druge vrste s še drugimi sodelavci. Šuco je vodil tudi študente – specializante alpskega smučanja. Metod in Milka Badjura, priznana slovenska filmarja, sta hotela leta 1957 iz filma Šola smučanja narediti umetniški film z vsemi prvinami avtorstva. Jeločnik je zagovarjal snemanje poučnega filma, svetoval Badjurovima, kam postaviti kamero, kako posneti itd. Med Badjurovima in Jeločnikom je prišlo do razhajanj med montažo filmskih posnetkov in Badjurova sta prekinila delo in se odpovedala avtorstvu. Rotija Badjura - Tija, arhitekta in učiteljica smučanja, je skušala prepovedati javno prikazovanje filma, oziroma urediti avtorska vprašanja, morda tudi finančno. Pri tem seveda ni vedela, da je Edi Serpan direktor Zavoda za šolstvo prispeval ves denar za izdelavo filma in bivanje demonstratorjev Marjana Jeločnika, Borisa Kobala in Janeza Šusterja – Šuca v Kranjski Gori in na Komni. Film je bil namenjen in tudi plačan za javno prikazovanje na šolskih tečajih, tečajih za učitelje smučanja in za občinstvo. Delovna kopija (okoli 25 minut) je bila s poučnega vidika odlična in je uspela na vsej črti. Jeločnik je želel na VŠTK narediti doktorat iz zgodovine smučanja, vendar so ga profesorski kolegi zavrnili, češ da je premalo »raziskovalni«. Ker ni mogel Jeločnik do podrobnosti obdelati doktorata, nam je v Zborniku zapustil osnove, ki so pionirsko delo razširjene zgodovine smučanja. Lahko bi šel v Zagreb, ker bi tam z odprtimi rokami podprli Jeločnika. Sam tega ni hotel, saj so Hrvati v smučanju »capljali za nami« in se potem kitili s slovenskim delom. Nemci so zvedeli za njegovo težavo in povabili Jeločnika, da tam doktorira. Meni je rekel: »Aleš, veš, da znam nemško, vendar v tem jeziku pa res ne bom polagal doktorata.« Jeločnik je pripravil program in koreografijo za prvi nastop slovenskih učiteljev smučanja v Bistrici ob Dravi (Feistriz an der Drau) na avstrijskem Koroškem na III: avstrijskem zboru amaterskih učiteljev smučanja in I. mednarodnem srečanju. (20. do 22. Januarja 1967. Izkušnje je imel, ker je že leta 1957 prva slovenska demonstratorska skupina prikazala tehniko alpskega smučanja na livadi med Preseko in Brsnino v Kranjski Gori. Jeločnik je bil je tudi eden od pobudnikov za ustanovitev alpski šol, kjer bi se mladi smučarji usmerjali v tekmovanja. Prva je bila ustanovljena v Tržiču, kjer so se učili mladi križaji pod vodstvom Janeza Vagnerja in Zdravka Križaja, Jeločnik je vodil s praktično pomočjo Janeza Mlakarja alpsko šolo v Kranjski Gori ... Črt Kanoni, radijski novinar in sodelavec RTV Ljubljana, je okoli leta 1985 povabil Marjana Jeločnika k sodelovanju pri prireditvi »Old Timerji« (smučarji po starem). Jeločnik je pripravil prireditev, tekmovanje in tudi ocenjevanje opreme, kar se je odvijalo v Kranjski Gori. za Zbor učiteljev smučanja je predlagal Jeločnika za Bloudkovo nagrado. Predlog je morala potrditi krovna organizacija Smučarska zveza Slovenije (SZS), ki je seveda vedno po pravilu predloge za Bloudkove nagrade ali priznanja za učitelje smučanja zatrla že v kali. Tako so po mnenju SZS upravičeno vrhunski smučarski tekmovalci in zraven še »prilepki« k smučanju, ki so bili izvoljeni zaradi politične dejavnosti in tudi uslužbenci SZS, ki jim je to bila osnovna delovna zadolžitev. Zbor učiteljev, vaditeljev in trenerjev smučanja Slovenije (ZVUTS) se je oddolžil leta 1996 Marjanu Jeločniku za njegovo delo z nagrado za življenjsko delo v smučanju z ročno izdelano lepo svinčeno kristalno vazo iz Rogaške Slatine. Jeločnik je bil težko gibljiv zaradi poškodbe hrbtenice, zato je bil zadolžen mladi demonstrator ZVUTS, da je Jeločnika s soprogo pripeljal z avtom na prireditev ob 60.-letnici ZVUTS in ju tudi peljal nazaj domov. S tem prispevkom sem se vsaj malo oddolžil zamolčanemu našemu mentorju učiteljev smučanja in študentov VŠTK, ki je zagovarjal in uspel z množičnostjo smučanja v Sloveniji. Tudi po njegovi zaslugi, prijateljev, trenerjev in tekmovalcev, gledalcev je smučanje upravičeno postalo slovenski narodni šport. Kriteriji so povzeti po Norvežanu Mattiju Boksjøru. Jože Uršič (predsednik Zbora učiteljev, vaditeljev in trenerjev smučanja Slovenije 1962 – 1972) Jože Uršič se je zavedal, da je predvsem organizator, zato je prepustil tehnično področje Miru Dvoršaku in Francu Agrežu – Sinetu. Uršič je sprejel leta 1966 v vrste učiteljev smučanja trenerje (ZUTS), ki so bili na stranskem tiru Smučarske zveze Slovenije. Še seminarjev jim niso organizirali, ker so bili trenerji brez cvenka v mošnjičku. Vaditelji so bili včlanjeni v smučarske klube. S priključitvijo v ZUTS so vaditelji pridobili možnost popustov pri nakupu smuči ELAN, zunanja obeležja z značko in tudi izkaznice. Najvažnejše pa je bilo, da so tečaji kandidatov za vaditelje smučanja bili enotno organizirani in izpitni kriteriji poenoteni na območju vse Slovenije. Zaradi velikega števila strokovnih kadrov, učiteljev, trenerjev in vaditeljev, osrednja organizacija ni mogla več kakovostno izvajati programov. Osrednji predsezonski in posezonski seminarji so bili obiskani v velikem številu, tako da finančno ZUTS ni mogel vključiti ustrezno število demonstratorjev, ki bi vodili seminarje na snegu. Naslednji problem so bile nočitvene kapacitete, tudi v Kranjski Gori nezadostne. Zato je Uršič predlagal leta 1970 skupščini ZVUTS ustanovitev področnih zborov, ki so za republiškimi seminarji organizirali področne. Zato je bilo treba spremeniti sestavo demonstratorske vrste, ki je vključevala tudi demonstratorje področnih zborov, ki so vodili praktično delo na »lokalnih« seminarjih. Strokovni kadri niso imeli svojega glasila, zato je Uršič dosegel, da sta bili dve številki na leto glasila Bilten, ki ga je izdajala Smučarska zveze Slovenije. ZVUTS je tako prišel še do dodatnih prepotrebnih sredstev, ker je z oglasi reklamiral podjetja povezana s smučanjem. Oblikovalsko zastarelo celostno podobo ZVUTS je bilo nujno spremeniti. Arhitekt in učitelj smučanja Sandi Škerlavaj je pripravil osnutek, ki je bil odlično sprejet: značka, izkaznica, pisemske ovojnice in uradni dopisi, žig, znamkice za članarino … Učitelji smučanja so bili opremljeni kot »liščki«. Da bi bili bolj opazni, je Uršič leta 1967 uvedel enotne rdeče vetrovke s plastičnim znakom učitelj smučanja, ki jih je bilo možno kupiti na sedežu ZUTS. Vetrovke je izdelovala tovarna Univerzale Domžale. Rdeči puloverji s slovensko tanko trobojnico je izdelovala tovarna Rašica pri Ljubljani. Sami učitelji pa so si morali omisliti črne hlače. Mrzle vetrovke je leta 1968 nadomestila puhasta bunda. Učitelji so bili oblečeni v rdeče, trenerji v temnomodre. Ker ni bilo ustreznih oblačil v Sloveniji, je bilo naročilo dano italijanskemu proizvajalcu Colmar iz Milana. Bunde so bile poslane v Tarvisio (Trbiž) v športno trgovino. Učitelji in trenerji so jih morali vnesti s carino ali brez v Slovenijo, kot so vedeli in znali. Tudi značke ni več izdeloval graver Jeraša iz Ljubljane, ampak izjemno kakovostne tovarna Bertoni iz Milana. Črne hlače pa so izdelovali najprej Modna hiša iz Ljubljane in nato Toper iz Celja. Ko se je ta tovarna bolje razvila za izdelavo smučarskih oblačil je Toper izdeloval z blagovno znamko McGregor tudi smučarsko opremo za učitelje in trenerje smučanja. Vaditelji so bili oblečeni v klubske barve. Uršič je bil izjemno natančen. Seznam aktivnih članov je pregledal sam vsako leto. Kadri so morali na koncu sezone izpolniti poročilo o tečajih s številom dni, številom tečajnikov itd. Sam Uršič je vestno vodil statistiko in objavil poročilo. Tako smo zvedeli, da je bilo v zimi 1969-1970 okoli 120.000 smučarjev pod strokovnim vodstvom najmanj 6 dni na snegu. Ocena smučarjev v Slovenji pa je presegala 320.000 smučarjev. Ko sta Dvoršak in Agrež prenehala z delom, je jeseni 1968 Aleš Guček prevzel Tehnični odbor ZUTS. To področje je bilo prevetriti in ga prilagoditi razvoju tehnike smučanja in tudi izpitnih programov in postavitvi nove kriterije praktičnih izpitov. Ker je šel Dvoršak poučevati smučanje, se je šele naslednjo sezono zopet vključil v demonstratorsko vrsto pod Gučkovim vodstvom. Zakaj se ni vključil povabljeni Agrež, je vedel le on. Avstrijsko tehniko nasprotnega sukanja ramen je zamenjala tehnika zametka krožnega gibanja kolen. Učni načrt je vpeljal osnove alpske tekmovalne tehnike, slaloma, veleslaloma in smuka. Tudi osnove teka in skokov na smučeh so našle prostor v učnem načrtu Smučanje danes, 1969. Ni šlo brez zapletov med ZUTS in Visoko šolo za telesno kulturo (VŠTK), saj je bilo treba sodelovanje nadaljevati in poenotiti tehniko smučanja in izpitne kriterije. Od 1896 do leta 1968 smo verno sledili avstrijski šoli smučanja, ki pa je leta 1968 postala umetelna. Predstavnik VŠTK je po dolgotrajnem razgovoru, pregovarjanju in prepričevanju, tudi na smučeh s primerjavo tehnik, le pristal na novo slovensko šolo smučanja. Ta se je izkazala za pravilno, kot so naslednje leto povedali Nemci, ko napisali svoj priročnikih smučanja. Isto leto še Nemci, Švicarji, Francozi in Italijani (posledica sestanka v Zermattu, september 1968). Tečaji za kandidate za učitelje smučanja je trajal dvanajst dni. Problem so bili dopusti, zato je Guček razdelil tečaj na en teden v decembru in drugi teden naslednje leto konec februarja. Kandidati so imeli tudi možnost, da so izboljšali svoje znanje od decembra do februarja s samostojno vadbo in treningom slaloma. Vpeljan je bil tudi izpit iz tekme v dveh vožnjah krajšega slalomu na ne preveč zahtevnem terenu. Kandidati so smeli zaostati za najboljšim časom predtekmovalca – demonstratorja za dvajset odstotkov, da je kandidat opravil izpit. Od dveh voženj je štela le najboljša. Izpitna komisija je štela tri člane, ki so stali vsak zase na oddaljenih mestih, da si niso prišepetavali ocene. Izdelani so bili natančni kriteriji, kaj bistvenega mora kandidat prikazati in ne tisoč napak, ki so bile »prepovedane«. Ena (bistvena) ocena tečajnika je bila demonstratorjeva, ki je dva tedna vodil skupino in poznal dobro znanje in sposobnosti posameznika. Trema je bila je bila prisotna na izpitih in je ta ocena pomagala, če so se malo tresle noge. Posamezne prvine šole smučanja so bile točkovane s faktorji od ena do tri (mnogokratnik), enkratnik za like osnovne šole, dvakratnik za like nadaljevalne šole in trikratnik za vrhunsko šolo in osnove tekmovalne šole, za nastop pred vrsto in ocena demonstratorja. Izračun vseh treh ocenjevalcev je trajal dolgo časa, vendar se je s seštevkom dobila odlična slika kandidata v celoti, Če je kandidati od okoli 280 točk zmanjkalo nekaj točk, da ni uspešno opravil izpit, so člani komisije pregledali ocene. Če sta dva ocenjevalca imela približno enaki oceni in tretji precej nižjo, so soglasno popravili oceno, ker je očitno en sodnik napačno ovrednotil storitev. Demonstratorji so na pripravah le poslušali vodjo demonstratorske vrste, kako je razlagal like in popravljal napake. Guček, vodja demonstartorske vrste prej ni nikoli slišal govoriti svojih »lipicanarjev«, ampak je videl le njihovo smučanje. Na prvi pripravah na poletnem snegu je zato vsem dal nalogo po povratku s smučišča, da so v eni uri oddali anonimne pisne odgovore na vprašanja. Ne na pamet znanja opisa likov, temveč vprašanji, kakšna je razlika med enonožno in sonožno tehniko ter za koga je primerno učenje po plužni in za koga po paralelni poti. »Šolska naloga« je bil odličen pripomoček, da je vodja ugotovil, da so učitelji odlični smučarji, šibka pa je bila retorika, čemur so na naslednjih pripravah dali poudarka. Vsak demonstrator je moral občasno prevzeti vrsto, razložiti smučarsko prvino, jo prikazati in popravljati napake. Ptič je prezgodaj zapel. Guček je predlagal alpskim (zveznim trenerjem), da tekmovalce v pripravljalnem obdobju prevzame bivši tekmovalec – učitelj smučanja in jih okoli tri dni med prostim smučanjem vpelje v »skrivnosti« tehnike smučanja in osnov tekmovalne šole smučanja, tudi z enostavnimi postavitvami vratc. Trener ženske reprezentance je bil nad tem navdušen, toda njegov »šef« Tone Vogrinec je zavrnil idejo. ZVUTS se ni dal. Zato je organiziral v dvodnevni seminar za alpske trenerje smučanja, ki ga je vodil Guček. Na njem so bili tudi zvezni trenerji, saj so bili člani ZVUTS in jim SZS ni mogla prepovedati udeležbe. Filip Gartner in drugi so po delu na snegu izrazili dobro mnenje in da je bil seminar koristen zaradi seznanitve dela učiteljev smučanjem z mladimi bodočimi tekmovalci in tudi koristni napotek vsem trenerjev, kako delati na začetku pripravljalnega obdobja glede »piljenja« tehnike. Aleš Guček in Jože Uršič sta prejela leta 1996 kristalno vazo ZVUTS za življenjsko delo za prispevek k razvoju poučevanja in usposabljanja učiteljev smučanja in Guček leta 2005 kristalno snežinko za življenjsko delo –prispevek k zgodovini smučanja. Milan Maver (predsednik Zbora učiteljev, vaditeljev in trenerjev smučanja Slovenije 1975 do 1985) Milan Maver je že v zgodnjih petdesetih letih postal učitelj smučanja. Na snegu je prebilo veliko časa za prostočasno smučanje in tudi kot učitelj smučanja. Ker je bil tudi izjemen novinar in karikaturist, je napisal številne kritične članke o smučanju. Okoli pet let je tudi pozimi učil smučanje v ZDA in tudi tam bil štiri leta direktor smučarske šole. V ZDA je tudi opravil tečaj in izpit za učitelja smučanja ZDA, enako kot sin Darko in Franc Kogovšek. Po povratku domov se je zopet aktivno vključil v učiteljske vrste. Posebno odmeven je bil njegov govor na skupščini ZVUTS med predsezonskim seminarjem decembra 1974 v Kranjski Gori. »Izgorevanje« za samoupravljanje v ZVUTS, predvsem kar zadeva šole smučanja, je okrcal, ker odborniki nimajo pravice administrativno posegati v tehnične zadeve. Tehnična komisija je zadolžena in odgovorna za tehniko smučanja in programe usposabljanja, kar naj sprejme dolgoročne programe skupščina ZVUTS, za detajlne kratkoročne pa je dovolj sklep sekretariata ZVUTS. S tem so bile dolgovezne neplodne debate v slogu samoupravljanja na srečo pokopane. Maver je korenito posegel v delo ZVUTS z velikim prispevkom k boljši organizaciji, programu, s številnimi svežimi idejami razširil dejavnosti, priskrbel od sponzorjev veliko denarja za izvedbo idej in programov, kar je bila do tedaj rak rana ZVUTS. ZVUTS je na njegovo pobudo začel izdajati časopis ZVUTS Smučanje, katerega glavni urednik in gibalo je bil Maver. Časopis je izhajal pet let in so ga prejeli vsi vaditelji, učitelji in trenerji smučanja. Številni strokovni članki, novice, kritični prispevki, številnih avtorjev, največ Milana Mavra in predlogi izboljšanja dela so bili še kako dobrodošli. S številnimi oglasi pa so se stekala sredstva v blagajno ZVUTS. ZVUTS je izdal za svoje člane in prosto prodajo dva smučarska koledarja. Maver je poskrbel, da se je ZVUTS aktivno vključil v organizacijske in tehnične organe International Ski Instructors Association (ISIA), Mednarodno združenje (poklicnih) učiteljev smučanja. Predlagal je, da ISIA začne izdajati svoj časopis, kar so podprli v ISIA, med njimi najbolj goreč zagovornik Nemec dr. Jochen Unger. Žal do realizacije ni prišlo, ker so v ISIA razdrobiti po državah uredništvo (Slovenija), oblikovanje, tiskanje itd. Milanov sin Darko, učitelj smučanja in pravnik, je na očetovo pobudo do tedaj veljavnih le 10 FIS-pravil postavil temelje varnosti na smučišču, o čemer je veliko, pisal v časopis Smučanje. Darko Maver je poskrbel, da je izšel Zakon o varnosti na smučišču, kjer je prispeval levji delež. Tehnično plat ZVUTS je prevzel Iztok Belehar, ki je nadgradil delo prejšnjega vodje Tehnične komisije in demonstratorske vrste. SZS je končno uvidela koristnost priprav v jesenskem obdobju na snegu reprezentančnih alpskih tekmovalcev. Za to do takrat ni bilo posluha. Pa še to bi morda odpadlo, če ne bi ZVUTS še pod jugoslovansko zastavo imel odmeven nastop »Uvajanje otrok v alpsko smučanje« slovenskih učiteljev smučanja Šturma, Šorlija, Valiča in Hrvata Lanca ter alpskih tekmovalcev Jureta Franka, Bojana Križaja in Andreje Leskovšek ter mladih Roberta Žana in Saša Robiča. Nastop je pripravil in vodil Iztok Belehar na INTERSKI kongresu leta 1983 v Sextnu v Italiji. Vodja delegacije je bil Milan Maver. Šele ko so bile tam izražene pohvale svetovnih »elit«, je glas prodrl v Slovenijo. Mimogrede: na tem kongresu je francoski učitelj smučanja Girier, profesor ENSA iz Chamonixa, že imel (žal) neopaženo predavanje o zareznem smučanju. Uspehi slovenskih alpskih šol je Mavra spodbudilo, da bi v Sloveniji prirejali mednarodno vadbeno središče. Najprimernejši kraj se mu je zdel Bovec. Bližnja opuščena vojašnica bi bila primerna in tudi Kanin se je zdel odličen. Tja bi prišle mlade evropske alpske reprezentance, ki bi pod vodstvom najboljših slovenskih učiteljev smučanja – bivših tekmovalcev – vadile osnove tekmovalne tehnike. Bovec bi dobil ime v svetu, zaslužil nekaj denarja, pa tudi ZVUTS bi dobil še dodatna sredstva. A SZS kot v starem mlinu – NE PODPIRAMO, čeprav jim ne bi bilo treba dati niti dinarja, ker je Maver iskal zunanje investitorje in finančne podpornike. Pristop k ISIA je zahteval še dodatne ukrepe v ZVUTS. Najbolj pomembno se je zdelo, kateri učitelj smučanja se lahko včlani preko ZVUTS v ISIA. Iztok Belehar in Marijan Stele sta izdelala program in pogoje včlanitve. Najprej je bil organiziran seminar za ocenjevalce učiteljev smučanja, ki bi z usposobljenostjo lahko postali člani. Ocenjevalci so morali opraviti praktični izpit z ocenjevanjem smučanja učiteljev smučanja. Svetozar Guček je pregledal vse ocenjevalne liste in z analitičnimi pristopi določil vrstni red uspešnosti ocenjevalcev. Stele in Belehar sta določila število ocenjevalcev za ISIA in na osnovi te liste še ocenjevalce za izpite za vaditelje in učitelje smučanja. Maver je s fotoaparatom obiskoval seminarje in priprave demonstratorjev ZVUTS in naredil okoli 4000 posnetkov. Ko je zapustil položaj predsednika ZVUTS, tako kot pred njim večina zaradi nerazumevanja v SZS, je te filme pustil na SZS, kjer je domoval tudi ZVUTS. Med selitvijo ali že pred so izginili, verjetno končali v smeteh. Kdo pa bo vse to hranil? Še urejenega arhiva nimamo, kaj šele nekaj slikic! Če je kdo, je to Maver, ki je bil najbolj plodovit avtor knjig o (aktualnem) smučanju. Smučati z užitkom (Center SOO, Ljubljana,1983), Spet zavoj k bregu – ne, hvala! (Knjižna zadruga, Ljubljana, 1995), Nova radialna tehnika, nove radialne smuči SCX, novo na naših smučiščih (samozaložba, Ljubljana, 1996), Carving (samozaložba, Ljubljana, 1996), Blišč in beda naših žičnic (RZC Krvavec, Kranj, 1998), Wie die Welt Carving Ski die Welt verändern (Verlagagentur CAPsys, Werme, 2002) najprej v nemščini in slovenska različica Kako smučati z novimi smučmi (Knjižna zadruga, Ljubljana, 2001) in Smučanje à la carte (samozaložba, Ljubljana, 2009). Založnike in samozaložbe sem navedel, da pokažem, da Maver ni izkoristil kot predsednik in kasneje obremenil ZVUTS za njegove knjige. V vseh knjigah je Maver objavil svoje fotografije, karikature in pa znanega »okostnjaka« za zarezno smučanje. Njegova zasluga je, da je ZVUTS leta 1983 izdal knjižico Strokovne komisije ZVUTS SMUČI, izbira, priprava, vzdrževanje, mazanje (karikature Milan Maver) in zelo pomembno, že na meji »filozofije«, delo Turn to the Right (prevod Zavoj proti desni, ZDA 1983, slovenski prevod, 1985, Center SOO, Ljubljana in ZVUTS, boljši bi bilo Zasuk v desno glede na možganski polovici) Avstrijca Abrahama Horsta, ki je odšel v ZDA in tam postal eden vodilnih učiteljev smučanja. Milan Maver in Iztok Belehar sta leta 1996 prejela kristalni vazi ZVUTS za življenjsko delo na področju poučevanja smučanja. Dušan Videmšek (predsednik Združenja učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije 1992 – 1999 in direktor ZUTS 1999 – 2006) Dušan Videmšek je že kot demonstrator delal na številnih področjih dejavnosti ZVUTS. Ustanovljen je bil Področni zbor zamejstva, ki ga je vodil bivši alpski tekmovalce Jože Skudnik iz Nemčije. Prirejali so seminarje za zdomce in tudi tečaje kandidatov za učitelje smučanja. Praktično delo na snegu za zdomce iz Nemčije, Avstrijke in Švice so vodili Dušan Videmšek, Boštjan Gašperšič, Roman Šturm, Sandi Murovec in Zdene Pavc. Praviloma so bili predsedniki ZVUTS starejši, danes moderno izkušeni, učitelji smučanja. Demonstrator Dušan Videmšek, profesor telesne vzgoje, je mlad prevzel predsedniške naloge ZVUTS. Mladostna zagnanost in ambicije so botrovali skokovitemu napredku ZVUTS. Priključili so se še izjemno aktivni zdomci iz Italije (pomoč Videmšek, Boštjan Gašperšič, Matjaž Šarabon, Jure Vreček in Omejec. Demonstratorska vrsta pod vodstvom Videmška je prvič nastopila za osamosvojeno Slovenijo leta 1991 na INTERSKI kongresu v St. Antonu. Steber ekipe sta bila Mateja Svet in Rok Petrovič, ki sta po končani tekmovalni karieri prestopila v vrste učiteljev smučanja. Nastopili so še Roman Šturm, Boštjan Gašperšič, Sandi Murovec - Muri, Jure Vreček, Matjaž Šarabon, Marko Robič, Mitja Valič, Peter Sitar in Jure Planinšek. Kongres je na filmski trak posnel Marko Erbežnik, Črt Kanoni, učitelj smučanja in novinar je stal za mikrofonom in komentiral za javnost nastop naše vrste. Muri je edini učitelj smučanja na svetu, ki je aktivno v demonstratorski vrsti nastopil na vseh INTERSKI kongresih od leta 1991 do 2011. Morda ne zadnjič. Osamosvojitev Slovenije je pomenila ponovni vstop v članstvo mednarodnih združenj učiteljev smučanja. ZVUTS se je »ponovno« vključil v ISIA leta 1993. Ker ponovno izhajanje časopisa ni zaživelo je Videmšek poskrbel, da je vsako leto izšel Bilten, ki je vseboval vse, ki so bili v vodstvu ZVUTS, vse demonstratroske vrste itd. Ker ni bilo domačega glasila, so člani ZVUTS redno pisali strokovne članke v slovensko revijo EKIPA, uradna glasila italijanskih, avstrijskih in švicarskih učiteljev smučanja in v znano revijo Sciare (Italija). Videmšek je pristopil k pridobivanju sredstev z novo blagovno znamko Slovenian DEMO TEAM. Ta blagovna znamka je pridno polnila blagajno ZUTS. Predsednik ZVUTS je priskrbel članom DEMO TEAMa, da so se odeli vsako leto od peta do glave v nova oblačila DEMO TEAMa. Celo majice niso manjkale, le za spodnjice ni nič znanega. Ker demonstratorji niso bili dobro plačani, jim je Videmšek dovolil, da tržijo »sebe« drugje z blagovno znamko DEMO TEAM. Roman Šturm je vodil sodelovanje med ZVUTS in klubi ter SZS na področju tekmovalnega športa od pionirjev do članov. Delo trenerjev tekov in skokov sta vodila Janez Pavčič in Jože Pustovrh. ZVUTS je začel sodelovati z vojsko, planinskimi enotami in policijo za izboljšanje znanja smučanja in tudi organiziral za njih tečaje za naziv učitelja smučanja. Prav tako je pomagal pri poučevanju smučanja oseb s posebnimi potrebami (invalidi) in tudi pomagal s praktičnim delom na snegu pedagogov in defektologov, ki so vodili smučarske tečaje. Jani Dvoršak in Aljaž Lukman sta bila zadolžena za sodelovanje ZVUTS s turističnimi agencijami in stalnimi šolami smučanja. Videmšek je vpeljal vsakoletno podeljevanje licenc stalnim šolam smučanja, v katerih so delali poklicni učitelji smučanja. Slovenski učitelji smučanja so presenečali s svojimi nastopi in delavnicami na INTERSKI kongresih na Japonskem (z nastopi tudi Mateje Svet in Borisa Strela), v Južni Koreji, Norveški itd. DEMO TEAM se je udeležil vsak na svoje stroške delovnega sestanka v Bariločah v Argentini, kjer so jih toplo pozdravili tam živeči Slovenci in predsednik učiteljev smučanja Argentine Martin Bačar. ZVUTS je izdal pod Videmškovim vodstvom nekaj video kaset šole smučanja, izdali so prvo zgoščenko na svetu šole smučanja (1995), dali pomemben prispevek v Zakonu o športu o položaju učiteljev in trenerjev smučanja ter izobraževanju (sodelovanje s Fakulteto za šport - FŠ) in usposabljanju (ZVUTS). Naziv Zbor se je preimenoval v Združenje. Kodeks učiteljev smučanja je utemeljil pravice in dolžnosti učiteljev in trenerjev smučanja z vidika pedagoškega dela, s poudarkom na odgovornosti do tečajnikov in ZVUTS. Med FŠ in ZVUTS je prišlo do trenj, ker je FŠ ustanovila »konkurenčno« demonstratorsko vrsto, ki si je vzela pravico, da bi nastopala na javnih nastopih in kongresih INTERSKI. Kako dva DEMO TEAMa? ZVUTS je bil od nekdaj edini uradni zastopnik učiteljev smučanja navzven doma in v tujini. Ni bilo ovire, da DEMO TEAM FŠ ne bi bil ustanovljen, tako kot so jih imeli področni zbori in so delovali v okviru »lokalnih« okolij. Kdo bi komu »odžiral« trženje s pridobivanjem sredstev, zastopanje proizvajalcev smučarske opreme …? Predstavnik Katedre za smučanje FŠ dr.Milan Žvan in Dušan Videmšek sta bila toliko razumna, da sta spor zgladila in se dogovorila o nadaljnji delitvi dela in pristojnosti. Videmšek je opravljal delo predsednika in hkrati uspešno tržni del ZVUTS. Zahtevno delo je preraslo vse razumne okvire, zato je predlagal skupščini spremembo statuta ZVUTS: delitev funkcije predsednika in na novo direktor ZVUTS. Direktor Videmšek se je pogodbeno zavezal vsako leto pridobiti sredstva za svojo plačo in za izvedbo načrtovanih programov. Njegova velika zasluga direktorja je bila, da je ZVUTS uspešno nadaljeval s trženjem. Pridobil je toliko denarja, da ni bil noben problem poleg rednega programa financirati številne filme šole smučanja, praktično in teoretično gradivo za kadrovske tečaje usposabljanja in izpopolnjevanja učiteljev smučanja, da je bilo omogočeno razširiti programe učiteljev alpskega smučanja, deskanja, smučanja prostega sloga, telemark smučanja, tekov in skokov (primer Smučanje danes 2003). Videmšek se je zavedal, da če ne bi bilo predhodnikov na področju poučevanja smučanja, bi učitelji počasneje napredovali, zato je ZVUTS podprl pisanje in izdajo almanaha zgodovine ZVUTS in priročnik smučanja po starem. Guček je predlagal SZS Videmška za Bloudkovo nagrado, ki ga je že SZS zavrnil na račun »tekmovalnih in odborniških« predlogov svojih ožjih sodelavcev. Kot da ZVUTS to ni bil? Tudi naslednji predlog za nagrado ZVUTS je končal v košu za smeti. Zopet se je pokazalo staro pravilo SZS za ZVUTS: Ne maramo te, a za nič na svetu te ne damo, če bi se ZVUTS želel odcepiti, kot je to po svetu. Ali učitelji in trenerji smučanja, združeni v svoji organizaciji ne zaslužijo te nagrade, temveč samo TVD Partizan, športni klubi in društva? Kdo pa še združuje na področju športa okoli 4000 strokovnih kadrov? Videmšku je verjetno v največje veselje da je leta 2005 dobil kristalno snežinko za življenjsko delo na proslavi 70 letnice ZVUTS v Areni v Mariboru. Predlog so seveda dali in sprejeli odločitev učitelji in trenerji smučanja brez njegove vednosti. Roman Šturm, Boštjan Gašperšič in Sandi Murovec so bili za »časa Videmška« izmenično vodje demonstratorskih vrst. Poleg tega dela je Roman Šturm poskrbel za nov program usposabljanja učiteljev smučanja. Reorganizacijo nazivov učitelj I (prej vodnik smučanja), učitelj II (prej vaditelj smučanja) in najvišja stopnja učitelj smučanja. Za trenerje je bilo obvezno pridobiti naziv učitelj smučanja, opraviti tečaj in izpite za trenerja smučanja – naziv učitelj – trener. Šturm je, ko je bil vpet v delo ZVUTS, posvetil precej časa področju varnosti na smučiščih. Z Odborom za žičnice Slovenije so postavili nove obvestilne table ob vhodih na žičnico z desetimi opravili. Zelo odmevne so bile zaradi risb herojev Mikija Mustra Trdonje, Zvitorepca in Lakotnika. Šturm se je potem zaposlil preko Ministrstva za šolstvo za šport na SZS za področje mladih tekmovalcev, a njegovo delo glede varnosti na smučišču ni zamrlo. S pravnikom Tomažem Marušičem sta pripravila osnutek Zakona o varnosti na smučišču, podzakonske akte in poskrbela za podrobna pravila glede oznak na smučiščih in za usposabljanje nadzornikov na urejenih smučiščih. Sandi Murovec - Muri, arhitekt in učitelj smučanja, je kot oblikovalec dolga leta skrbel za celostno podobo ZUTS (Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije) in vsako leto pripravil »kolekcijo« enotnih smučarskih oblačil DEMO TEAMA in učiteljev ter trenerjev smučanja. Nastop DEMO TEAMa je imel januarja 2011 izjemen odmev na INTERSKI kongresu v St. Antonu. Prvi spust v formacijah so v vrhunskih izvedbah prikazale vse nastopajoče države. Nato pa je imela slovenska vrsta po Murijevi režiji in koreografiji osupljiv drugi in zlasti tretji spust. Na »sulicah« so prikazali razvoj tehnik od nasprotnega smučanja naprej. V tretje pa so v črnih oblekah z metuljčki uprizorili na smučeh vragolije Jamesa Bonda, seveda ob spremljavi filmske glasbe agenta 007. Huronski aplavz je sledil po končanem smučanju DEMO TEAMa. Vsi smo bili po tem nastopu na ulicah in smučišču slovenski 007 - james bondi. Boštjan Gašperšič je delala v tovarni ELAN. Skrbel je za dobro sodelovanje in tudi dal svoj prispevek kot učitelj smučanja in »elanovec« s Šturmom dal svoj prispevek k sledenju in razvoju opisa tehnike zareznega smučanja. Slovenci so prvi septembra 1995 na delovnem sestanku ISIA na Plateau Rosa nad Zermattom v Švici prikazali smučanje na smučeh s poudarjenim lokom, česar se je ISIA le previdno »izogibala«. Slovenci so bili nagrajeni s strani drugih vrst, Francozi (!) pa so rekli, da če se ta način smučanja uveljavil v ISIA in se ne bo »priijel«, da bodo vso krivdo nosili Slovenci. Roman Šturm in Sandi Murovec – Muri sta napisala knjigop Bele sledi, priročnikm smučanja, v kateri poleg njiju na slikah nastopata še Mateja Svet in Jure Košir (samozaložba, Ljubljana, 2004). Blaž Lešnik (predsednik Združenja učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije 1992 – 1999 in direktor ZUTS od 2007 naprej) Po dolgih letih (1962) je v eni vlogi od leta 2007 zopet predsednik ZUTS in pedagog na FŠ ista oseba – dr. Blaž Lešnik s Katedre za smučanje FŠ. Ker je še »sveži« aktualni predsednik ZUTS je neprimerno komentirati njegovo delo. Omeniti velja, da je uvedel marsikaj novega v dolgoletni in kratkoročni program dela ZUTS. Posebno pohvalo si zasluži z uvedbo številnih delavnic na seminarjih učiteljev in trenerjev smučanja. Na seminarjih so tudi tuji učitelji smučanja, predvsem zvesti zamejci iz Italije in tudi Italijani, ki so člani ZUTS. Udeleženci lahko izbirajo med številnimi delavnicami od dela z otroki, starejšimi … in niso seminarji več stereotipni s predelavo šole smučanja od A do Ž, kar smo počeli v mojih letih. Aleš Guček – Smuček

Knjiga Rudolf Badjura, Smučar (1924), prva knjiga šole smučanja v slovenščini s tehniko smučanja, opisom opreme, metodika in smučarskim slovarjem. Učitelj smučanja Robert Kump s stalno šolo smučanja na Krvavcu je napisal tri knjige šole smučanja (1931, 1934 in 1948), v katerih je je objavil izjemne svoje skice smučarskih likov. Naslovnica knjige Roberta Kumpa, Smučanje (1934) z opisi smučarske tehnike in skicami. Robert Kump, Ski (1934), naslovnica slovenske smučarske šole smučanja z mednarodnim nazivom za smučanje ski, brez besed, zgolj skice in z dodatkom obrazložitve v slovenščini in nemščini - legendi (grafične podobe) vrste snega, obremenitve smuči in različnih hitrosti od majhne do velike. Naslovnica knjige Roberta Kumpa, Smučar (1948) s samimi skicami brez besed in le legendo kot knjiga iz leta 1934. Navdušeni smučar Jože Kodran je leta 1933 v samozaložbi izdal žepni priročnik šole smučanja z naslovom ABC. Prvi diplomant visoke šole za gimnastiko (Berlin, 1928) profesor Drago Ulaga je leta 1948 organiziral prvi tečaj za kandidate za učitelje smučanja po drugi svetovni vojni pri Erjavčevi koči na Vršiču. Profesor Drago Ulage leta 1947 napisal knjigo Smučanje (šola smučanja), ki jo je izdala Državna založba Slovenije. Uvodne besede je napisal Joso Gorec, načelnik Komisije za smučanje pri Telesno kulturni zvezi Slovenije. Učitelj smučanja Bojan Hrovatin, Priročnik za smučarske vaditelje I. del, skice učitelj smučanja Svetozar Guček (naslovnica 1954). Bojan Hrovatin, Priročnik II. del, založil Polet 1954 (skice Svetozar Guček). Bojan Hrovatin, Igre na snegu (Knjižnica Zveze prijateljev mladine, 1956, skice Svetozar Guček). Enkraten priročnik za igro otrok na smučeh in snegu za popestritev učenja smučanja otrok in z igro pridobiti osnovne veščine ravnotežja, gibanja telesa, sprememb smeri drsenja … Profesor Marjan Jeločnik se je redkokdaj nasmehnil, ker je preresno dojemal smučanje tudi v prostem času. Profesor Drago Ulaga in profesor Marjan Jeločnik sta leta 1960 izdala knjigo Smučanje, ki je bila obvezno gradivo za vaditelje in učitelje smučanja (Državna založba Slovenije, skice učitelj smučanja Boris Kobal). Marjan Jeločnik, Šola alpskega smučanja (Državna založba Slovenije, 1966, skice Danči Erbežnik). Predsednik ZUTS 1953 – 1962. Jože Uršič, predsednik ZVUTS 1962 – 1972. Aleš Guček, predsednik ZVUTS 1972 – 1974, ker je sprejel mandat le za eno obdobje. Prvi priročnik šole smučanja Smučanje danes, ki ni delo enega samega avtorja temveč Komisije za sestavo učnega načrta Zbora učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije in Visoke šole za telesno kulturo iz Ljubljane. Avtorji profesor Marjan Jeločnik, asistent Franc Agrež, asistent Cveto Pavčič, Aleš Guček, Andrej Tomin, skice učitelj smučanja Boris Kobal, oprema učitelj smučanja Sandi Škerlavaj, izdal ZUTS, tiskale Učne delavnice iz Ljubljane, 1969, naklada 5000 izvodov. Profesor Marjan Jeločnik je prevedel nemško knjigo Smučanje otrok, avtor Manfred Wocheslander (Mladinska knjiga, 1972). Zbor vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja je leta 1974 izdal učni načrt Šola smučanja '74. Skice je prispeval akademski slikar Peter Vernik. V učnih načrtih ZVUTS so bile tudi reklame. Na sliki bivši alpski tekmovalec, študent medicine in učitelj smučanja Andrej Guček med zavojem s poskokom na grbini (1974). Učni načrt ZVUTS s kinogrami, ki jih je slikal in pripravil Milan Maver (1983). Novinar in učitelj smučanja Milan Maver, predsednik ZVUTS 1978 – 1985, najbolj plodoviti slovenski pisec knjig o smučanju. Profesor telesne vzgoje Iztok Belehar, prej alpinist in nato učitelje smučanja je dolga leta vodil demonstratorsko vrsto ZVUTS ter alpske reprezentante v pripravljalnem obdobju. Po smučanju se ni ločil od cokel, tudi na predavanjih in uradnih teoretični nastopih (na sliki med predstavitvijo smuči Easyski na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 11. novembra 2007). Uradni časopis vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja Smučanje, za katerega je dal idejo in tudi pet let urejeval Milan Maver ( 1980 – 1985). Ko je Maver prenehal z aktivnim odborniškim delom, ga ni bili junaka v ZVUTS, ki bi nadaljeval z izdajo koristnega glasila. Osnutek časopisa ISIA Ski International, za katerega je dal idejo Milan Maver. Milan Maver, Smučati z užitkom (Center SOO Ljubljana, 1983). Milan Maver in Iztok Belehar, Spet zavoj k bregu – ne hvala! (Knjižna zadruga, 1995). Milan Maver, Novo smučanje – radialna tehnika (samozaložba 1996). Milan Maver, Kako smučati z novimi smučmi (Knjižna zadruga, 2001). Knjiga je leta 1999 najprej izšla v tujini v nemščini. Milan Maver, Blišč in beda naših smučišč (RTC Krvavec, 1998). Milan Maver je narisal »okostnjaka«, da je ponazoril v knjigi telesno os smučarja v zarezni tehniki (1999). Profesor dr. Zehetmeyer z Dunaja je dal narediti model zareznega smučarja, ki je sam vijugal po naklonini, prevlečeni z blagom. Seveda to ni bila prava imitacija biomehanike smučanja, saj je bilo telo le do pasu, vendar učinkovita ponazoritev zareznih zavojev gledalcem, ki so jo izvajali, Zehetmeyer, dr. Arno Klien in (zasebno za prijatelje) Milan Maver. Milan Maver je pozorno spremljal prostočasno smučanje od mladih do najstarejših smučarjev na Krvavcu, ki so smučali na razne načine. Tako se mu je porodila ideja za pisanje nove knjige (glej spodaj). Na sliki učitelj smučanja Leon Vidic, ki je smučal na Krvavcu vse do svojega 92. leta starosti. Milan Maver, Smučati à la carte (samozaložba, 2009). V njej ponuja smučarjem različne načine in tehnike smučanje in ne zgolj zareznega. Smučamo vsi, na svoj način, je njegovo vodilo. Milan Maver med sproščeno in uživanja polno smuko na Krvavcu (2003). Asistent na VŠTK Franc Agrež – Sine je v sedemdesetih letih posvečal vso pozornost slogu smučanja. Na sliki demonstracija položaja telesa in smuči med vbodom palice pred razbremenitvijo. Del razvoja alpskih tehnik smučanja in portreti slovenskih učiteljev smučanja ( z leve): 1. profesor Stefan Kruckenhauser iz Avstrije – tehnika nasprotnega sukanja ramen, 2., 3. in 4. Iztok Belehar, Dušan Blažič – Badžo in Roman Šturm, od začetka do končne oblike tehnike krožnega gibanja kolen, 5. Sandi Murovec – Muri, tehnika zarezovanja. Fotomontažo je pripravil in oblikoval Muri. Profesor dr. Silvo Kristan je napisal prvo slovensko knjigo (priročnik), namenjeno le turnemu smučanju (Fakuletat za Šport, 1987). Borut Černivec in Andrej Terčelj sta leta 1997 v samozaložbi izdala knjigo Skrivnosti nedotaknjenih strmin. V njej sta opisala vse oblike turnega in alpinističnega smučanja, tehniko, vzpenjanje itd. Slovensko bogato in izbrano besedje sta s številnimi odličnimi barvnimi fotografiji naredila še bolj ilustrativno in razumljivo. Profesor telesne vzgoje Dušan Videmšek, demonstrator in dolgoletni predsednik (1992 – 1999) in nato direktor ZVUTS 1999 – 2007) je leta 2011 na INTERSKI kongresu v St. Antonu pomagal z Alešem Lavričem Črnogorcem pri udeležbi in nastopu demonstratorske skupine. Dušan Videmšek je odobril, da se ob 60. Letnici ZVUTS napiše almanah o tej strokovni asociaciji (1996). Dušan Videmšek je razumel sodobno dogajanje v smučanju, vendar se je zavedal, da brez zgodovine ne bi bilo slovensko smučanje na nivoju. Podprl je knjigo razvoja tehnik alpskega smučanja, tekov in skokov (2004). ZUTS je leta 2000 izdal priročnik Smučanje 2000+. ZUTS je leta 2003 izdal Smučanje danes, priročnik s številnimi fotografijami alpskega smučanja, smučanja telemark, deskanja, smučanja alpskega prostega sloga, prostega sloga deskanja na snegu, tekov in skokov. Sodelovali so številni avtorji, člani ZUTS. Pred vsakim poglavjem je kratek zgodovinski oris zvrsti smučanja. ZUTS je izdal še žepna priročnika alpskega smučanja in deskanja, izvleček iz Smučanja danes 2003. Predstavnik Fakultete za šport dr. Milan Žvan (na levi) in ZUTS Dušan Videmšek sta znala razhajanj obeh ustanov reševati na način, ki ni okrnil skupnih ciljev (2004). Dr. Rado Pišot in dr. Mateja Videmšek sta se posvetila poučevanju smučanju otrok in z ZUTS izdala knjigo in DVD Smučanje je igra (2006). Tekač Jože Rajšp, član ZVUTS) je »na svitlo postavil« knjigo Hoja in tek na smučeh (1980). Dr. Blaž Lešnik, pedagog na FŠ in predsednik ZUTS je krmilo učiteljev in trenerjev smučanja prevzel leta 2007 in danes to vodi še danes. Dr. Blaž Lešnik se leta 2002 »bori« s celcem. Dr. Blaž Lešnik in dr. Milan Žvan, Naše smučine – Metodika in teorija alpskega smučanja Fakulteta za šport 2007, prevod v razširjeni izdaji v angleščini A turn to move on, Alpine Skiing – Slovenian way – Theory and Methodology of Alpine Skiing, Fakulteta za šport , ZUTS in Fundacija za šport, 2010). Sandi Murovec, Na kanto! – UPS (samozaložba, Kranj, 2006) – poučevanje smučanja s podaljševanjem smuči. Ruski prevod »Na kahto!« (Moskva, 2008). INTERSKI kongres St. Anton, Avstrija, 2011. Z leve: dr. Blaž Lešnik, Aleš Guček, dr. Milan Žvan. SLO DEMO TEAM – james bondi - na INTERSKI kongresu januarja 2011 v St. Antonu na Arlbergu, Avstrija. Dr. Matej Supej je imel odmevno predavanje v enostavnem jeziku o biomehaniki zareznega smučanja (soavtor dr. Milan Žvan) in predstavil novo zložljivo smučko tovarne ELAN (INTERSKI kongres St. Anton, 2011). Učitelji in trenerji smučanja so s slavistko Milko Bokal šest let garali in napisali prvi slovar smučarskega besedja na svetu, ki obsega vse smučarske discipline in zvrsti, varnost na smučišču, žičnice, biomehaniko … Slovar obsega 4200 slovenskih besed in izrazov ter 3200 angleških in nemških ustreznic (ZRC Inštitut slovenskega jezika Frana Ramovša SAZU, Ljubljana, 2011).