Učitelji smučanja, 6. del

Napisal Aleš Guček dne 17.04.2013.

Slovenski učitelji smučanja so iz anonimnosti vzniknili v mednarodnem okolju. Italijani so jih povabili na dvodnevni delovni sestanek evropskih poklicnih učiteljev smučanja v začetku septembra 1968 v Zermatt v Švici. Sklical ga je Švicar Karl Gamma zaradi uskladitve tehnik smučanja nacionalnih šol, ki so bile kot »razsut tovor«. Francozi, Italijani, Nemci, Švicarji, posebno Avstrijci itd. so poučevali različne tehnike. Turisti niso več vedeli, če učitelji sploh vedo, kaj jih učijo, vsak po svoje v različnih državah. Turisti niso več smučali samo v Avstriji ali Švici, temveč so vsako leto menjali smučišča. Kaj se vendar dogaja v šolah smučanja, medtem ko tekmovalci smučajo enako. Ne morem mimo »samopromocije«, a kaj, bil sem »zraven«.

Bili smo priča dvoboju med Karlom Gammo in Stefanom Kruckenhauserjem - Kruckom iz Avstrije. Slovenci, Lichtensteinec, Italijani, Nemci, Škoti in celo Francozi smo bili na strani usklajenosti tehnike, medtem ko je dva dni Kruck trmoglavil. Njegova rdeča nit je bila tehnika od osnovne preko nadaljevalne do vrhunske šole smučanja pred zavojem razbremenitev navzdol in med obremenjevanjem v nizkem položaju iztegovanje nog pod zgornjim delom telesa na stran v smeri zavoja. Seveda so smuči stransko oddrsavale, namesto da bi smučar mogel nastaviti robnike. Avstrijci so demonstrirali na 180 centimetrov dolgih smučeh. Gamma jim je dal svoje 205 centimetrov dolge, na kakršnih smo tedaj smučali učitelji smučanja. Seveda so Avstrijci prav tako obvladali to »umetno tehniko«, česar učenci ne bi bili sposobni. Tudi, če bi dali Avstrijcem ali nam na noge »lavorje« bi znali smučati na različne načine. Drugi dan smo šli zopet na Plateau Rosa in po dveh urah je imel Gamma zadosti pregovarjanja in demonstriranja. Na vrhu žičnice je rekel, da naj smučamo do vrha zgornje postaje kabinske žičnice. Čez pol ure naj bi dobili v hotelu na okrogli mizi. Vroča debata se je razvila o tehniki smučanja, ki jo je Gamma zaključil: »Ko sem vas vse učitelje gledal, kako ste prosto smučali, ste vsi delali zavoje v enaki tehniki. Tudi vi Avstrijci. Glasujmo o mojem predlogu tehnike, ki je enaka, kar sem videl. Če Avstrijci ne boste sledili glasovanju, potem poučujte na svoj način, mi pa bomo na svojega.« Avstrijci so pogoreli. Slovenci smo že jeseni 1969 izdali nov žepni učni načrt, ki je že upošteval dogovore iz Zermatta: razbremenitev navzgor in obremenitev navzdol s postopnim potiskanjem kolen naprej in navznoter – zametek krožnega gibanja kolen. Zavoji niso bili več s prekomernih stranskim oddrsavanjem smuči, temveč z boljšo nastavitvijo robnikov. Delovni sestanek se še ni zaključil. Najprej je Gamma sprožil ostro ločitev med poklicnimi in amaterskimi učitelji smučanja. Tu smo bili Slovenci na tankem ledu, ker nismo imeli v Jugoslaviji zakonodaje, ki bi to opredeljevala. Bili smo amaterji, s je bilo tudi veliko učiteljev smučanja, ki so si vso zimo služili kruh s poučevanjem smučanja. Vseeno so nas prejeli med profesionalce in nismo bili več le opazovalci, kot smo prišli v Zermatt. Miro Dvoršak je imel odlično predstavitev našega pedagoškega dela, jasno po zaslugi Visoke šole za telesno kulturo, ki je imela veliko znanja o pedagoškem delu in to vpeljala na tečaje in izpite kandidatov za učitelje smučanja. Gamma nam je dal vse priznanje in nas povabil na tem področju k aktivnemu sodelovanju. Sestanek v Zermattu je prinesel Slovencem še eno dobro stvar. Pogovarjal sem se s Francozom Gastonom Cathiardom, predsednikom francoskega sindikata učiteljev smučanja. Pogovor sva takoj navezala, ker sem tekmoval leta 1959 skupaj z njegovima sinovoma na srednjeevropskem mladinskem kriteriju v Chamroussu v Franciji. Po dveh mesecih sem dobil njegovo pismo, da se je dogovoril z Ministrstvom za šport in mladino Francije, da je možno sodelovanje in izmenjava strokovnih kadrov. To je že bilo utečeno za športnike. Le naše ministrstvo mora navezati stike s francoskim in »brezplačna« izmenjava bo potrjena. Zbor učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije je pisal na Smučarsko zvezo Jugoslavije (SZJ) v Beogradu, naj naveže stike Sekretariatom (ministrstvom) za telesno vzgojo. Priloženo je bilo Cathiardovo pismo, ki mi ga je poslal. Prva reakcija je bila: «Kako može Aleš Guček, da privatno kontaktira sa inostranstvom. To bi trebalo na disciplinsku komisiju SZJ.« To se ni zgodilo, ker je končno razum prevladal centralistično neumnost, ampak sva bila določena Janez Šmitek in jaz, da sva odšla na tečaj kandidatov za učitelje smučanja najvišje stopnje (orig.: moniteur de ski), ki je trajal od 5 januarja do 7. februarja 1969. Sekretar Smučarske zveze Miloš Rutar je zahteval, da gresta na tečaj dva trenerja. Jože Uršič, predsednik ZUTS dopovedal, mu je težko in mukatrpno da je v ENSA tečaj za učitelje smučanja in ne za trenerje. Tak tečaj je v Grenoblu na Univerzi za šport in naj SZS tam poskuša. To se seveda ni zgodilo, ker niso znali najti povezav. Vse je spominja na to, kot bi hoteli učitelji smučanja zvrtati luknjo v zid s špagetom aldente. Janez Šmitek je uspel sam okoli 1975, da je šel v trenersko alpsko šolo v Grenoble k Georgesu Joubertu, pa na srečo še na disciplinsko komisijo mu ni bilo treba. Bivanje, tečaj, literatura, žičniške karte je plačalo francosko ministrstvo, vožnjo do tja ZUTS in za žepnino sva poskrbela kot študenta sama. Omogočili so nama Tam sva bila pet tednov in po številnih praktičnih in teoretičnih izpitih v francoščini zelo uspešno končala bivanje in pridobitev licence na znameniti Ecole nationale de ski et d'alpinisme (Nacionalna šola smučanja in alpinizma). Ker sva se »Balkanca« dobro odrezala, so še najmanj deset let tja redno hodili naši učitelji smučanja na povabilo francoskega ministrstva, vendar na tečaje nižje stopnje. Tečaji so trajali prav tako po pet tednov. Naslednje leto sva bila povabljena Jože Uršič in jaz na 14 dnevni tečaj in izpite Nemške zveze učiteljev smučanja. Tam sva opravila izpite, tudi iz teka na smučeh. Zopet sva pustila prijeten vtis, posebej, ker sem se odpovedal nagradi najboljšega v korist domačina. Končno sem bil tujec, pa še zastonj sva tam doživela nemško šolo smučanja, ki je bila enaka kot naša slovenska. Le da smo Slovenci že izdali priročnik šole smučanja, Nemci pa so ga šele pripravljali. Naslednjo prelomnico je pomenil, INTERSKI svetovni kongres učiteljev smučanja januarja 1971 v Garmisch-Partenkirchnu v Nemčiji. Marjan Jeločnik je bil prvi slovenski (jugoslovanski) predavatelj in prikazal kratek film na INTERSKI kongresu: bloško smučanje. Poleg demonstracij z veliko »šova« demonstratorskih velikega števila držav udeleženk je Karl Gamma organiziral za javnost in novinarje »delovno« okroglo mizo na snegu na temo usklajevanja tehnike smučanja nacionalnih šol smučanja. Nastopili so predstavniki Avstrije, Kanade, ZDA, Japonske, Švice, Italije, Nemčije, Liechtesteina in Jugoslavije. Naše barve je zastopal s praktično demonstracijo Aleš Guček, Miro Dvoršak pa je v uradnem jeziku nemščini tolmačil prikazane smučarske prvine. To je bil prvi nastop slovenskega (jugoslovanskega) učitelja smučanja na INTERSKI kongresu. Kruckenhauser je popolnoma pogorel pred občinstvom in novinarji. Zardevali so tudi Japonci, ki so tradicionalno zvesto sledili Avstrijcem, od leta 1911 naprej. Za Slovenijo je bil zelo pomemben INTERSKI kongres leta 1975 v Štrbskem Plesu na Češkoslovaškem. Apetiti slovenskih učiteljev so bili veliki. Prvič naj bi nastopili z vrsto demonstratorjev. ZUTS je zbiral denar, tudi sami udeleženci. ZUTS je zadolžil Mira Dvoršaka, Marijana Steleta in Aleša Gučka, da so pripravili predlog nastopa. »Šov« nastop, kot druge reprezentance, nam ni bil na kožo pisan, ker bi bilo potrebnih preveč priprav, kar je pomenilo velika finančna sredstva. Odobren je bil moj predlog Poučevanje smučanja starejših po plužni in direktni poti. Z Mirom sva ga še dopolnila podrobno obdelala in dopolnila v zvezi z metodiko in pedagogiko. Začel pa se je najtežji del. S predlogom, da nastopi le slovenska vrsta, ki bi zastopala Jugoslavijo, sem se odpravil na sejo predsedstva Smučarske zveze Jugoslavije (SZJ) v Beograd. Predsednik SZJ je bil Slovenec generalpolkovnik Jože Malnarič, mladostni prijatelj moje mame in očeta. Vedel sem, da ni prav, da izkoristim to dejstvo, ampak moram strokovno zagovoriti slovenski predlog. Ker so vsi zatrdili, da razumejo slovensko, sem govoril v materinščini. Po vprašanjih, ki so sledila, niso razumeli nič. Zato sem ponovil predlog in argumente v Gučkovi srbščini. Kar završalo je med nekaterimi predstavniki drugih socialističnih republik. Kako samo Slovenci? Kaj pa bratstvo in enotnost, tedanja državna svetinja? Rekel sem, da tudi ni slovenskih nogometnih reprezentatov v jugoslovanskem moštvu, ker ni znamenitega jugo ključa (iz vseh republik predstavnik). Če plačajo republiške smučarske zveze in SZJ seminar učiteljev smučanja iz vse države, lahko s testnim vožnjami pred komisijo izberemo jugoslovansko vrsto. Časa je še malo, zato bi tudi težko organizirali skupne treninge, na katere bi morali priti vsi od Makedonije do Slovenije. Treningi morajo biti številni, da se ne bi pred svetovno smučarsko srenjo osramotili. Problem je še zagotovitev enotnih oblačil za demonstratorje in tudi vse člane delegacije, ki pa bodo po ključu iz vseh republik. ZUTS se obveže, da brezplačno opremi z oblačili in smučkami vse udeležence iz Jugoslavije. Opremljevalci iz Slovenije so nam to zagotovili če bi nastopila slovenske vrsta pod jugo zastavo. Sicer bodo morali opremo plačati delegati iz drugih republik. Poleg tega smo naši demonstratorji zaradi številnih nastopov po Sloveniji zelo »uigrani«. Na naslednjih INTERSKI kongresih pa bomo nastopili z »večnarodno« vrsto demonstratorjev. Vodstvo SZJ je sprejelo predlog in manjšinski delegati iz drugih republik so požrli slino in potrdili predlog. Na nobenem INTERSKI kongresu, dokler smo bili še skupaj, sta nastopila s Slovenci le na enem kongresu še dva Hrvata. Nastop naše demonstratorske vrste leta 1975 na ITNTERSKI-ju je požel veliko odobravanje. Karl Gamma, ki je vodil organizacijo in izvedbo demonstracij je po nastopu »Jugoslovanov« po zvočniku gledalcem in udeležencem zatrdil: »Končno brez 'šova'! Prispevek k načinu poučevanja smučanja«. SMUK! Aleš Guček – Smuček

Karl Gamma iz Švice (na levi) z obvezno pipo med zobmi in globoko zamišljeni nad »svojo« (zgrešeno) tehniko smučanja Stefan Kruckenhauser iz Avstrije na dvodnevnem delovnem sestanku v Zermattu septembra 1968. Prva Slovenca januarja in februarja 1969 na pettedenskem tečaju in izpitih v znameniti šoli smučanja in alpinizma v Chamonixu (Ecole nationale de ski et d'alpinisme): Aleš Guček tretji z leve in Janez Šmitek peti z leve. Skrajno desno profesor praktičnega pouka na snegu te šole Georges Brèche. Slovenca sta uspešno sta opravila tečaj in izpite na najvišji stopnji (moniteur de ski). Eden od izpitov leta 1969 je bilo smučanje v celcu. Aleš Guček med »treningom« po divjem smučišču z Breventa, ko so morali kandidati z opasti skočiti okoli štiri metre v celec in začeti krmariti po pršiču. Znak Nacionalne šole smučanja in alpinizma, ENSA, Chamonix, Francija (1969). Učitelj smučanja in demonstrator Boris Kobal je prispeval skice za učni Načrt Smučanje danes, 1969. Tu razklenjeni položaj smuči med širokim vijuganjem. Doslej so morali učitelji smučanja in tudi učenci (po neumnosti) tiščati noge skupaj, sicer ni bilo »elegantno«). Smučanje danes 1969: hitro vijuganje je bilo možno izvajati tudi s sklenjenimi smučkami. Smučanje danes 1969 je uvedel osnove tekmovalne alpske tehnike, slaloma, veleslaloma in smuka ter osnove teka in skokov na smučeh. Na sliki: slalom zavoj v nizki preži ali zavoj na grbini. Smučanje danes 1969: tekmovalne preže med smukom. Aleš Guček leta 1970 v klinastem položaju smuči namesto širokega plužnega. Aleš Guček leta 1970 dokazuje, da so učitelji in tečajniku smučali tudi na razklenjenih smučeh. Nekateri učitelji smučanja so veliko kasneje očitali kolegom, da so po sili tiščali smuči skupaj. Ne gre jim zameriti, saj niso bili doma, temveč služili denar v tujini in niso imeli stika z domovino. Patrick Russel iz Francije je bil mojster zavoja na grbini (1969). Takrat so bile proge mehke in med vratci so se pojavili jarki in pred zavojem grbine. Te je Francoz spretno premagoval z razbremenitvijo navzdol s pritegnitvijo kolen in med obremenitvijo z iztegovanjem, da so smuči ohranile stalen stik s snegom. Ko sta Šmitek in Guček vpeljala tudi ta zavoj v slovensko šolo smučanja, so večinoma napačno razumeli, da je to nova tehnika šole smučanja. Napaka: to je bil le eden od slalom zavojev na grbinastem svetu, še vedno pa razbremenitev navzgor in obremenitev navzdol s krožnim gibanjem kolen. Jože Uršič (desno) in Aleš Guček sta bila prva Slovenca, ki sta bila povabljena na tečaj in izpite nemških učiteljev smučanja in uspešno opravila izpite (Oberstdorf, 1970). INTERSKI kongres, Garmisch-Partenkirchen 1971: del jugoslovanske delegacije pred mimohodom ob odprtju kongresa. Slovenci z leve: prvi Miro Dvoršak, šesti Jože Uršič, z desne: Niko Vengar in Aleš Guček. Usklajevanje tehnik nacionalnih šol smučanja INTERSKI, Garmisch-Partenkirchen 1971 (z leve): Italijan, Američan, Liechtensteinec, Aleš Guček (Jugoslavija), Avstrijca in Nemca. Vsi predstavniki držav niso na sliki. Paralelni zavoj s krožnim gibanjem kolen, ki je bil glede gibanja telesa in nastavitve robnikov, kar se je kot rdeča nit odražalo od začetkov osnovnih do vrhunskih prvina alpskega smučanja. Potrjen je bil na usklajevanju na INTERSKI kongresu 1971. Poraženi Avstrijci so ga morali naslednje leto prevzeti. Slovenska demonstratorska vrsta na X. INTERSKI kongresu v Štrbskem Plesu, ki je zastopala Jugoslavijo. Prvi nastop vrste na kongresih (z leve): Miro Dvoršak, Marijan Stele, Miloš Končar, Iztok Belehar, Drago Mlaker, Majda Ankele Samaluk, Andrej Mažgon, Niko Vengar, Marjan Svetličič in Adolf Rajtmajer. Hrvati so kljub dogovoru v Jugoslaviji in na INTERSKI kongresu, da bi bili posebni, v svoj učni načrt uvedli prejšnji »francoski« način smučanja z nagibanjem telesa navznoter zavoj (1972). Nemec Ekkehart Ulmrich je že leta 1969 v svoji knjigi opisal odbojno tehniko: med razbremenitvijo navzdol je smučar na valovitem terenu potisnil smuči naprej, bil za trenutek v zaklonu, nato pa s potiskanjem telesa naprej zopet prestavil težišče pod čevlje. Marijan Stele (levo) in Miro Dvoršak sta se leta 1977 kot člana Tehnične komisije ISIA (poklicnih učiteljev smučanja) udeležila delovnega sestanka v Banffu v Kanadi. Zbor učiteljev, vaditeljev in trenerjev učiteljev smučanja Slovenije je vsako leto organiziral seminar in na tem imel ocenjevanje za pridobitev licence ISIA poklicnih učiteljev smučanja. Na sliki dva med večjim številom ocenjevalcev, spodaj Marijan Stele in zgoraj Janez Šolar. Tudi ocenjevalci so morali opraviti teste pred komisijo izkušenih učiteljev smučanja in si pridobiti licenco za ocenjevanje na ZVUTS-ISIA seminarjih (v slabem vremenu okoli leta 1975). Američan Clif Taylor demonstrira s poučevanje smučanja s podaljševanjem smuči (GLM, od 1955). Clif Taylor pred vrsto slovenski učiteljev smučanja na Vršiču spomladi 1972. Nekateri učitelji smučanja v Sloveniji so se posvetili poučevanja GLM v okviru SD Novinar in SK Snežinka, oba iz Ljubljane. Na sliki demonstrator ZVUTS Mišo Šorn (1973). Demonstratorja ZVUTS Marjan Svetličič (levo) in Miro Dvoršak smučata v paru po GLM načinu (1973). Alpski tekmovalci, tudi reprezentanti, so se šele leta 1965 na tečaju in izpitih za učitelje smučanja vključili v ZUTS. V sedemdesetih letih pa se je ZUTS ponašal s številnimi bivšimi tekmovalci, ki so odlično obvladali smučanje in tudi poučevanje. Na sliki je Ciril Šauperl, eden najboljših demonstratorjev (slika iz 1981). Dušan Blažič – Bađo, bivši tekmovalec in nato demonstrator, leta 1982 med zavojem lastovko (Reuelov zavoj). Iztok Belehar je bil alpinist in se nato vključil med učitelje smučanja. Bil je demonstrator in leta 1978 prevzel vodenje vrste demonstratorjev. Na sliki med zavojem na grbini leta 1982. Na sliki je opaziti je trpeči izraz na obrazu. Dušan Blažič – Bađo demonstrira vbod palice (1981). Naši vrhunski alpski tekmovalci so opravili tečaje in izpite za učitelje smučanja in postali takoj stebri demonstratorske vrste ZVUTS. Med njimi Boris Strel, Mateja Svet, Rok Petrovič, Bojan Križaj … Na sliki Mateja Svet. Vodja demonstratorjev Roman Šturm in demonstrator Sandi Murovec (kasneje tudi vodja) sta leta 1994 napisala knjigo Bela sled, Vadba tehnike alpskega smučanja. Poleg njiju sta na fotografijah še Mateja Svet in Jure Košir. Na sliki z leve: Roman Šturm, Mateja Svet, Jure Košir in Sandi Murovec. Roman Šturm in Sandi Murovec v svojem »elementu« (1994). Boštjan Gašperšič, sodelavec ELANa in demonstrator je na kadrovskih tečajih vzgojil številne učitelje smučanja. Bil je tudi vodja demonstratorske vrste. Slovenski alpski reprezentanti so imeli odlično priložnost, da so se udeležili tečaja za kandidate za naziv učitelja smučanja.po končani sezoni marca 1996 na Voglu. Tečaj sta vodila Roman Šturm in Sandi Murovec. Tudi teorija smučanja jim ni bila v napoto in zanimivo, z odprtimi usti so poslušali predavanje o zgodovini smučanja. Uspešno so vsi opravili tudi izpite. Damice niso bile pripravljene na ta »podvig«, ko bi z »levo smučko« pridobile strokovni naziv. Na sliki vrsta Sandija Murovca (prvi z leve). Reprezentanti v »pozoru« marca 1996 na Voglu pred Romanom Šturmom (na desni). Mitja Kunc v njemu redkem položaju: med vadbo pluženja (Vogel, marec 1996). Andrej Miklavc – Miki ima med pluženjem palice vzporedno, kot pravi demonstrator (Vogel, marec 1996). Da ne bo napake v razmišljanju. Jure Košir ne pluži, pač pa vadi iz smuka naravnost prehod v pluženje, zato tak položaj smuči (Vogel, marec 1996). Rene Mlekuž je dejal, da mora biti težišče med pluženjem kar se da nizko, zato zelo upognjena kolena (Vogel, marec 1996). »Smučarski maneken« Roman Šturm, vodja DEMO-Teama ZUTS. Roman Šturm: tako znam s sklenjenimi smučmi vijugati po vseh vrstah terena, snega in vremenu. Učencem pa Roman Šturm priporoča razklenjeni položaj smuči, pa če še smučajo s »sulicami«, obvezno pa smučeh s poudarjenim stranskim lokom. Sandi Murovec, edini učitelj smučanja na tem svetu z okolico, ki je nastopal v demonstratorskih vrstah na INTERSKI kongresih od leta 1991 do 2011. Njegova knjiga Na kanto (2006) opisuje njegovo metodo poučevanja smučanja s podaljševanjem (zareznih) smuči – UPS (učenje s podaljševanjem smuči). Knjiga je prevedena tudi v ruščino. Sandi – dinamično, ni kaj. Sandi Murovec – Muri ni samo poklicni učitelj smučanja, ampak tudi arhitekt kot Aleš Guček, s tem da se je Muri posvetil oblikovanju. V obojem uživa, kar je razvidno z njegovega obraza. Fanta, demonstratorja, dodajata ves »gas«! Zvone Petek je v prometni nesreči z motorjem izgubil nogo. Poklic učitelja smučanja ni opustil, pač pa s prijateljem razvil odlično vsestransko gibljivo nadkolensko protezo, z demonstratorjem Vidom Baruco pa še tehniko smučanja. Oba sta to uspešno prikazala na INTERSKI kongresu leta 2011 v St. Antonu (na sliki). Slovenska demonstratorska vrsta pod vodstvom Sandija Murovca (spredaj) med treningom za nastop vseh držav (INTERSKI, St. Anton 2011). Vsaka nacionalna demo vrsta je na skupnem nastopu INTERSKI St. Anton 2011 po abecednem redu v treh vožnjah pokazala svoje »vragolije«. Najbolj odmeven nastop je doživel slovenski DEMO-Team, najprej enako kot vsi smučanje v formacijah, nato so naši presenetili vse z drugo vožnjo na »sulicah« in tehniki sedemdesetih let. Na koncu pa eksplozija navdušenja in ploskanja: naši, preoblečeni v Jamesa Bonda, so ob filmski glasbi odigrali Bonde. Ob strelu, je padel na tla zadnji in tako naprej. Na sliki kmalu po startu, ko še niso padali streli. Sandi Murovec je oblikoval oblačila z napisom Licence for (s)kill, koreografiaj in režija sta bili tudi njegovo delo. Vsi delegati iz Slovenije so morali ves čas držati oblačila, saj so jih hoteli v St. Antonu ukrasti za spomin na vsakem koraku. Po St, Antonu je odmevalo, ko so videli slovenske učitelje smučanja: Slovenian James Bonds! Morda bodoči učitelj smučanja.