Učitelji smučanja, 3. del

Napisal Aleš Guček dne 04.03.2013.

Francoz Emile Allais je prvi tekmovalec, ki je »izumil« novo tehniko alpskega smučanja. Doslej so bili to ali ljubitelji smučanja ali učitelji smučanja. S prijateljem Paulom Gignouxem in avstrijskim »kraljem slaloma« Tonijem Seelosom so leta 1947 skupaj potrdili, da je vrtilna tehnika primerna za doseganje vrhunskih dosežkov. Allais je to dokazal že na tekmah, saj je zmagal leta 1937 na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v vseh kategorijah, slalomu, smuku in kombinaciji in zmagal v kombinaciji leta 1938 v Engelbergu.

Po svetu so najprej rekli novi tehniki francoski način (metoda) smučanja in so jo takoj prevzeli tekmovalci in učitelji smučanja. Allais je napisal dve knjigi, prvo leta 1937 in drugo leta 1948. Obe sta opremljeni s številnimi kinogrami posameznih smučarskih prvin. Na vseh slikah je tehniko prikazoval sam avtor. Francoska tehnike je bila primerna predvsem na zelo strmih smučiščih in tekmovalnih progah, posebno zavoj s poskokom v slalomu, imenovan ruada. Med poskokom so imele krivine stik s snegom, zadnji deli smuči pa so nakazali začetek spremembe smeri iz smuka poševno v zavoj preko vpadnice. Švicarja Eugen Mathias (smučarski teoretik) in praktik Giovanni Testa ter Avstrijca Kurt Reinl in Toni Ducia so še pred vrtilno tehniko leta 1936, ne da bi vedela ena dvojka za drugo, že smučali s tehniko nasprotnega sukanja telesa. Šele po drugi svetovni vojni je Avstrijec prof. Kruckenhauser iz zaprašenih polic vzel knjigo Naravno smučanje (Natürliches Skilaufen, Eugen Mathias in Giovanni Testa) in po letu 1950 začel temeljito proučevati nov način smučanja. Kruck, kakor smo mu rekli, je v državni smučarski šoli v Zveznem domu (Bundesheim) v St. Christophu s svojimi učitelji smučanja do potankosti obdelal tehniko »igre nog« in »odrivanja s petami« zadnjih delov smuči na začetku zavoja. INTERSKI kongres leta 1955 v Val'Isèru, svetovno srečanje učiteljev smučanja s prikazovanjem nacionalnih tehnik alpskega smučanja, je zaploskal Krucku in potrdil, da je ta tehnika napredna. Francozi so še vse vztrajali z vrtilno tehniko, le da niso pretiravali s potiskanjem zunanje rame naprej med zavojem. Toni Sailer in mladi Karl Schranz sta bila vsak v svoji kategoriji članov in mladincev s to tehniko z lahkoto v vrhu alpskih tekmovalcev. Kruck je s sodelavci leta 1958 izdal knjigo Vijuganje (Wedeln), ki je obkrožila svet in doživela številne prevode. Slovenska učitelja smučanja Janez Šuster – Šuco in Boris Kobal sta se leta 1952 udeležila avstrijskega tečaja za učitelje smučanja v Lachtalu na Zgornjem Štajerskem in prvič povohala novo tehniko. Naslednjega leta so odšli prof. Marjan Jeločnik, Boris Kobal, Bojan Hrovatin in Janez Šuster – Šuco v znamenito Kruckovo šolo v St. Christoph. Šuco je na koncu tečaja na testnem smučanju dosegel oceno odlično in bil najboljši tujec. V avstrijski šoli je tedaj kraljeval Kruckov »lipicanec« Franz Furtner, ki je bil slok in eleganten med smučanjem, prav tak kot Šuco. Takrat je bilo v St. Christophu le nekaj žičnic. Zato so se peš s smučkami na ramenih odpravili na bližnji visoki hrib. Učitelji so imeli tedaj najraje kandahar vezi, ki so jih hitro zapeli. Ko so prišli na vrh, se je Šuco lotil motanja dolgega jermena okoli smučarskih čevljev. Ker je bil prej tekmovalec je imel najraje to vez, ki je »pribila« čevelj na smučko. Vsi učitelji so s Kruckom vred potrpežljivo čakali, da je Šuco opravil svoj dolgi ritual namestitve čevljev na smuči. Ko je končal, se je ponosno vzravnal in pogledal druge, ki so ga čakali. Kruck je izdahnil: »Schön und praktisch!« (Lepo in praktično!). Tehnika smučanja v tedanji Jugoslaviji je bila po republikah kot razsut tovor. Zato je Zbor učiteljev smučanja organiziral leta zvezni »unifikacijski« sestanek na Pokljuki. Visoki smučarski odbornik Jugoslovanske smučarske zveze in učitelj smučanja Miloš Nišavić je do onemoglosti mrcvaril in se protivil tehniki nasprotnega sukanja ramen. Mladi slovenski učitelji smučanja Kobal, Šuster in Hodalič so uspešno zagovorili in demonstrirali smučanje, tako da so tudi v drugih republikah poenotili avstrijsko- slovensko šolo smučanja. Borba za smučarske turiste med alpskimi državami se je zaostrila. Najbolj se je zapletel Kruck zaradi izmišljotin tehnik smučanja. Avstrijci so potiskali boke naprej, da so bili usločeni kot lok. Smučali so celo s stezniki, ker jih je zaradi nenaravnega položaja telesa bolel hrbet. Slovenci smo krstili to tehniko za »pisoarsko«. Kruck je šel še »naprej«. Učitelj smučanja je pred zavojem razbremenil navzdol in nato med zavojem z izpodrivanjem pet navzdol in v smer novega zavoja iztegoval noge izpod telesa. Ta rdeča nit se je vlekla od plužnega zavoja vse do hitrega vijuganja. Učenci so komaj fizično zdržali ta smučarski brutalizem nad telesom in neučinkovitega smučanja, ker so smuči oddrsavale navzdol med zavojem, namesto da bi bilo moč učinkovito nastaviti robnike. Tekmovalci te tehnike niso nikoli niti uporabljali, niti prevzeli, razen kasneje med zavojem na grbini. A s posebnim gibanjem so nastavili robnike za prelomnico. Kruck je propadel s to tehniko pred javnostjo, učitelji smučanja in novinarji leta 1971 na INTERSKI kongresu v Garmisch-Partenkirchnu. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja

Vrtilna tehnika od 1937 do 1948 (Emile Allais). Opis vrtilne tehnike s pomočjo kinograma (Emile Allais, 1948). Ruada, zavoj na strmini s poskokom (Emile Allais, 1948). Emile Allais leta 1960 v Courchevelu. Emile Allais leta 1937 na vrhuncu svoje športne kariere. Slovenci smo prevzeli francosko vrtilno tehniko, ki jo je upodobil Robert Kump v knjigi Smučar, 1948. Emile Allais se je znal prilagoditi razvoju alpske tehnike in je srednjih letih uspešno smučal z uporabo tehnike nasprotnega sukanja ramen. Emile Allais je bil rojen 25 2. 1912. Med smučanjem leta 2009. Dedek Emile Allais s pravnukinjo Lou in pravnukom Emilom leta 2009. Smučal je vse do smrti, ko je bil star 100 let v rodnem Megèvu v Franciji. Umrl je jeseni 2012. Tehnika nasprotnega sukanja ramen: Giovanni Testa – smučarski odklon (1936). Prof. Stefan Kruckenhauser – Kruck v smučarskem odklonu nasprotnega sukanja ramen. Še enkrat smučarski odklon: izhodiščni položaj in položaj na strmini ali med zavojem. Hitro vijuganje leta 1958 – nasprotno sukanje ramen. Nasprotno sukanje ramen: trenutek vboda palice pred zavojem (1958). Z leve: Janez Šuster, Boris Kobal in Milan Hodalič na »unifikacijskem« sestanku na Pokljuki, 1953. S prsti kažejo na sebe: »Da smo mi krivi?«. Na dvotedenskem tečaju učiteljev smučanja v St. Christophu na Arlbergu v znameniti državni šoli prof. Kruckenhauserja (april 1953). Slovenci stoje z desne: Janez Šuster – Šuco, Bojan Hrovatin in Boris Kobal. Prof. Marjan Jeločnik stoji tretji z leve. Ko so prišli domov so poslovenili vse nemške izraze tehnike nasprotnega sukanja ramen v sodelovanju s slavistom. Profesor Marjan Jeločnik je leta 1956 ustanovil prvo slovensko demonstratorsko vrsto učiteljev smučanja. Prvi trening so opravili za praznik 29. novembra istega leta na Krvavcu. Do tja so morali peš in tudi tam trenirali peš. Prvi javni nastop so imeli za šolsko mladino januarja 1957 na senožeti med Preseko in Brsnino v Kranjski Gori. Z leve: Janez Zupet, prof. Marjan Jeločnik, Arsen Kuret (edini še živeči demonstrator, ki še smuča, 84 let), Boris Kobal, Bojan Hrovatin in Janez Šuster – Šuco leta 1956 na Krvavcu. Porentov dom v Kranjski Gori je bilo zavetišče za številne tečaje smučarjev in kandidatov za naziv učitelje smučanja. Ker je bi tedaj dom zaprtega tipa, le za športnike, odbornike in tečaje, sta viseli z oken dve zastavi komunistične partije (slika iz okoli 1950). Prof Marjan Jeločnik je nehal tekmovati v alpskem smučanju zaradi močne dioptrije in se je posvetil poučevanju smučanja. Bil je profesor na tedanji Višji šoli za telesno vzgojo v Ljubljani (potem Visoka šola za telesno kulturo, danes Fakulteta za šport), vendar na katedri za gimnastiko. Kljub vsemu trudu, da bi ustanovili katedro za smučanje, zaradi nasprotovanja kolegov na šoli ni uspel. Tako je vodil številne smučarske tečaje za študente »ljubiteljsko«, največ v Gozd Martuljku v Domu Staneta Rozmana. Bil je tudi dolgoletni predsednik Zbora učiteljev smučanja Slovenije in sodelovanje med Visoko šolo za telesno kulturo in Zborom je bilo tesno in usklajeno. Izboril je, da je Visoka šola podeljevala diplome učiteljem smučanja, ki niso bili študenti. Sam je rekel: »Taka diploma ima večjo vrednost, kot če bi jo podeljevala na primer Kanalizacija.« Jeločnik je skrbel za pomembnost zgodovine smučanja, bil »puritanist« glede slovenskega smučarskega besedja in naučil številne učitelje smučanja in študente, kako pisati članke, učne načrte. Jeločnik je s prof. Dragom Ulago napisal knjigo Smučanje (leta 1960 s skicami Borisa Kobala) in sam Šola alpskega smučanja (1966). Obe sta bili hkrati učni načrt Zbora in Visoke šole. Leta 1971 je imel kot prvi Slovenec predavanje na INTERSKI kongresu v Garmisch – Partenkirchnu – tema bloško smučanje in prikazal kratek film o tem smučanju, ki ga je sam režiral, naučil bloškega smučanja dva študenta in napisal spremno besedilo. Film je posnela TV Ljubljana z Mitom Trefaltom. Jeločnik se mi je sam potožil, da si je avtorstvo potem prisvojil Trefalt in niti mogel več filma predvajati niti študentom. Ko je imel 80 let, se ga Fakulteta za šport ni spomnila. Članek v časopis sva napisala Ulaga in jaz. Edino Črt Kanoni s tv kamero, Janez Šuster - Šuco, predsednik Združenja učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije Dušan Videmšek in tajnik Franc Dobre – Lari in Aleš Guček smo mu prišli voščit za 80 letnico. Marjan si je zaslužil daljši podpis k sliki za njegov prispevek k slovenskemu smučanju. Učitelji smučanja leta 1950 s »staležem« na terasi Porentovega doma v Kranjski Gori (z leve): Jože Uršič, Bojan Hrovatin, Heri Kaizer, Boris Kobal in prof. Marjan Jeločnik. Učitelji smučanja so bili oblečeni v črno – hlače, pulover in obvezno vezeni barvni znak SMUČARSKI UČITELJ na rokavu puloverja pod levo ramo. Jeločnik se je že preoblekel v »civilno« obleko. Janez Šuster – Šuco je na Jeločnikovo povabilo dolga leta vodil 1. vrsto (najboljše študente in specializante alpskega smučanja) na tečajih Visoke šole za telesno kulturo. Na sliki leta 1958 na Vršiču pri Erjavčevi koči. Šuco je tretji z leve. Jeločnikova knjiga Smučanje (1966). Zaradi boljšega občutka položaja ramen tehnike nasprotnega sukanja so imeli učenci palice preko ramen. Domžalčan Nick Trstenjak je bil lastnik smučarske šole v Bessemerju, Michigan, ZDA. Uradno je zaprosil Zbor učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, da bi se dva slovenska učitelja smučanja čez zimo zaposlila v njegovi šoli. Miro Dvoršak in Marjan Lavtižar – Kavc sta tam poučevala v zimi 1968-1969. Vili Koražija je odšel tja en mesec kasneje, ker je Trstenjak potreboval še enega učitelja smučanja. Na sliki Miro Dvoršak v Bessemerju. Jože Bešter iz Podnarta je poleti kmetoval, dolga leta pozimi pa je učil kot poklicni učitelj smučanja na Voglu. Na sliki prospekt iz leta 1969 z Beštrom z uradno rdečo vetrovko z znakom, ki so jo nosili učitelji smučanja. Učitelji smučanja so imeli črbn hlače, Bešter pa se je opremil s pumparicami, da je dak vedeti, da je tudi turni smučar. Predsezonski seminar slovenskih učiteljev smučanja leta 1966 v Kranjski Gori. Na desni je Jože Bešter, za njim zadaj predsednik Zbora učiteljev in trenerjev smučanja Jože Uršič. Palice na hrbtu zaradi nadzorovanja vzporednega položaja osi ramen, bokov in kolen. Janez Šuster – Šuco leta 1955 v tekmovalni preži nasprotnega sukanja ramen. Boris Kobal v »učiteljskem« položaju tehnike nasprotnega sukanja ramen (1955). Učitelji smučanja niso smučali le ob žičnicah, temveč so izkoristili vsak trenutek zasnežene Ljubljane z okolico, da so pripeli smuči. Janez Šuster – Šuco na treningu slaloma v Žlebeh pri Ljubljani. Treniral je za novinarsko svetovni prvenstvo v alpskem smučanju. V šestdesetih letih 20. stoletja je bil nepremagljiv in osvojil številne naslove novinarskega svetovnega prvaka v alpskem smučanju . Janez Šuster – Šuco med terenskim skokom okoli 1958. Reprezentant Tine Mulej med ekstremnim položajem med vratci na treningu pred državnim prvenstvom leta 1949 na Kopaoniku v Srbiji. Leta 1950 je bil glavni favorit za zmago v smuku na svetovnem prvenstvu v Aspnu v ZDA. Zaradi prevelike hitrosti ga je zaneslo s proge in konec je bili sanj o zmagi. Vrnil se je peš na progo in zasedel 23. mesto. Poleg njega je tekmoval le še Matevž Lukanc in zasedel 42. mesto. Zmagal je izjemni italijanski smukač Zeno Colo iz Abetona. Norvežan Stein Eriksen je zmagal v veleslalomu na olimpijskih igrah leta 1952 v Oslu, leta 1954 na svetovnem prvenstvu v švedskem Åreju osvojil zlate kolajne v slalomu, veleslalomu in trojni kombinaciji slaloma, smuka in veleslaloma. Nato je odšel v ZDA in tam poklicno učil smučanje ter s saltami in drugimi vragolijami na smučeh navduševal Američane. »Pisoarska« tehnika prof. Stefana Kruckenhauserja leta 1966. Po smučanja je bolel hrbet zaradi nenaravnega položaja telesa, da je bilo treba k fizioterapevtu. Lep položaj, ni kaj, a nekoristen! Naslednje leto se je spomnil nekaj novega, bolj naravnega, tudi široko vijuganje na razklenjenih smučeh. Jože Uršič je bil predsednik Zbora učiteljev, vaditeljev in trenerjev smučanja Slovenije od leta 1962 do 1972. Njegov prispevek je bil, da je vključil med učitelje smučanja s strani Smučarske zveze Slovenije zapostavljene trenerje in vaditelje smučanja, ki so bili do leta 1971 le v klubskih vrstah. Slovenski učitelji smučanja - demonstartorji (z leve) Aleš Guček, Miro Dvoršak, Franc Agrež – Sine in Vili Šinkovec so bili januarja 1968 dvanajst dni v šoli prof. Stefana Kruckenhauserja. Tri dni se jim je priključil še prof. Marjan Jeločnik. Vsi štirje Slovenci so bili v mednarodni druščini učiteljev smučanja po testni vožnji v prvi vrsti. Začnem s tečaji. Mladenke so leta 1958 odhajale v Kranjski Gori na smučišču. Jeklene pletenice so se med nošnjo velikokrat iztaknile in se izgubile v snegu. Zato je leva deklica dala pletenico okoli vratu kot smučarsko ogrlico. Predsednik Zveze za šolsko, mladino Edi Serpan je organiziral številne smučarske tečaje za mladino, ki sicer ne bi stopila na smuči, ker so bili tečaji ali brezplačni ali zelo poceni. Tečaj leta 1953 pod vodstvom učitelja smučanja. Tečaj otrok leta 1950. Kako skromne obleke so imeli! A zeblo jih ni. Smučarski tečaj otrok okoli 1960 v Kranjski Gori pod Vilo Radivojević, ki je stala tik ob vlečnici Preseka. Bojan Hrovatin je napisal knjižico Igre na snegu, ilustriral jo je Svetozar Guček – Zare (1956), ki je vsebovala številne igre na snegu s smučmi in brez, da je bil pouk bolj zabaven, a vendar namenjen napredovanju v smučanju glede ravnotežja, boljšega drsenja itd. Na sliki je učitelj smučanja, ki je najprej moral smučati pod mostom, nato se vzravnati in z rokami zakriliti preko dveh palic in nato v počepu zopet pod mostom. Dr. Ivo Valič je vodil leta 1953 na Triglavskih jezerih prvi tečaj za vodnike turnega smučanja v okviru ljubljanske univerze. Spomladanski sneg in sončni žarki so na obrazih pustili vidne posledice. Prof. Vinko Žitnik je organiziral smučarske tečaje vajenske mladine na Gorjušah. Smučanje so poučevali učitelji smučanja. Na tečajih je bil vedno prisoten tudi zdravnik, če je kdo zbolel in nudil prvo pomoč, če se je kdo poškodoval med smučanjem. Ko so učenci obvladali smučanje, so odšli na enodnevni smučarski izlet od Gorjuš do Doma na Pokljuki in nazaj. Na sliki na Pokljuki z leve(1954): bivša tekmovalka in učiteljica smučanja Zdenka Jamnik, Janez Šuster – Šuco, Aleš Guček, ki ga je seboj vzel oče Svetozar, Aleševa mama Božena in zdravnik dr. Ludvik Ravnik. Mojstrančan Boris Dernič se je izselil po drugi svetovni vojni v ZDA. Tam je najprej učil v smučarskih šolah in nato postal direktor v petih šolah po različnih krajih. Na sliki je Dernič desno s Tonijem Sailerjem, ko z zvonjenjem vabita učence na zbirno mesto. Davos ni švicarski, temveč v ZDA imenovani znameniti alpski kraj v Švici (okoli 1960). Sindikat tovarne zdravil LEK je bil prvi, ki se je obrnil na Zbor učiteljev in trenerjev smučanja, da prosi za učitelja smučanja, ki bi vodil tečaj na Veliki planini, kjer je imel LEK sindikalni dom. Predsednik Jože Uršič se je odločil in na tečaj leta 1967 poslal demonstratorja Aleša Gučka (stoji pred vrsto učencev). Leta 1969 je bilo tekmovanje učiteljev smučanja v »stilni vožnji« na plazu nad Domom Ilirija v Planici. Na sliki je Leon Pečar iz Podkorna. Invalidi so imeli tečaj na Osojščici v Avstriji leta 1953, ki ga je vodil rojak Kuhar, tudi sam invalid, ki je živel v Avstriji. Drugi z leve je Anton Kos, ki je bil leta 1962 v Courchevelu v Franciji tretji v veleslalomu na prvem svetovnem prvenstvu invalidov in četrti z leve Miroslav Vesel, drugi v slalomu. Tine Košir (prvi z desne) je učil leta 1950 prvič slepega Pavleta Janežiča (Peti z leve) na smučarskem tečaju Poljanske gimnazije, kjer je bil v šoli edini slepi učenec Pavle. Leta 1953 je vodil na Okroglem pri Kranju prvi tečaj slepe in slabovidne mladine. Na sliki s tečaja slepih na Sorici leta 1958. Najmanjša je učiteljica smučanja iz Kranja Zdenka Jamnik, ki je poleg Koširja učila slepe smučarskih veščin. Še malo nazaj k tekmovalcem. Olimpijec Ciril Praček na treningu med zavojem vrtilne tehnike (1947). Praček je bil tudi trener in učitelj smučanja. Marjan Magušar – Jaka, tekmovalec in kasneje zvezni trener alpskih reprezentanc, mladincev, mladink, članic in članic, je od vseh slovenskih tekmovalcev najbolje obvladal tehniko (1960 na tekmi veteranov v veleslalomu). Magušar je bil tudi učitelj smučanja. Decembra 1958 je na Vršiču ne samo treniral reprezentante, temveč je posvetil precej časa tehniki smučanja brez uporabe količkov.