Učitelji smučanja, 2. del

Napisal Aleš Guček dne 12.02.2013.

Rudolf Badjura je bil prvo Slovenec, ki se je posvetil poučevanju smučanja. Tik pred 1. svetovno vojno je bil na smučarskem tečaju avstro ogrske vojske, kjer je srkal lilienfeldsko tehniko smučanja. Navdušen nad učnim programom, je januarja 1914 organiziral v Bohinjski Bistrici tečaj. Udeležilo se ga je pet domačinov in trije iz Zgornjesavske doline, vsi gozdarji. Februarja je ponovil tečaj za ljubljanske meščane na Livadi v Tivoliju. Svetovna vojna je zaustavila prostočasno smučanje. Badjura je po vojni nadaljeval s tečaji v gorenjskem Davosu, kakor so rekli Bohinju. Leta 1924 je napisal knjigo Smučar, prvi priročnik smučanja v slovenščini z opisi likov in metodike z dodatkom smučarskega besednjaka v slovenščini in hrvaščini.

Jugoslovanska zimsko športna zveza (JZŠZ) je bila ustanovljena leta 1922 v Ljubljani. Ugotovili so, da je potrebno vzgojiti učitelje smučanja, ki bodo poučevali smučanje vse večje število smučarjev, ki so bili navdušeni nad zimsko naravo, so začutili potrebo po krepitvi telesa in duha na svežem zimskem zraku, namesto da bi posedali »po zakajenih in smrdečih gostilnah«. Organizirali so tečaje za »aspirante«, kandidate za naziv učitelja smučanja, ki jih je sprva vodil Badjura. Stane Pelan, kapetan Karel Tauber, Jernej Jelenič in številni drugi so svoje znanje posredovali smučarski zanesenjakom. Ko so prvi opravili tečaj in izpit so bili izbrani v izpitno komisijo: Berce, Švigelj, Tavčar, Kmet, Šircelj, Tauber, Rus, Pelan, Benko, Žižek, Sigmund in Kodella ter iz Srbije za njihove tečaje Benković in Popović. Badjura je kmalu prišel navzkriž z JZŠZ, ker je bil proti tekmovanjem. Še en razlog za njegov umik: nekateri dobri smučarji so trdili, da je možno priti s smučmi v Planico iz Podkorna po strminah pod Ciprnikom v Planico, medtem ko je Badjura zagovarjal le pot po dolini do Rateč in nato levo v Planico. Odpravili so se na pot po dveh smereh in napredni smučarji so dokazali svojo trditev. Jugoslovanski dvor družine Karadjodjevićev je spoznal, da mora obvladati princ Peter tudi smučanje. Smučanja naj bi ga učil oficir in učitelj smučanja. Zakaj niso izbrali kapetana Tauberja ni znano. Stane Pelan, rezervni oficir, je tako prevzel vlogo učitelja smučanja in s Princem Petrom začel vadbo na smučeh leta 1931. Zdravko Zore iz Kranjske Gore je spoznal novo vejo zaslužka. Leta 1931 je dal posekati del gozda pod Vitrancem za smučarsko vadbišče. Ustanovil je prvo stalno šolo smučanja (Jugoski) v Sloveniji. Povzel je arlberško tehniko in Schneiderjevo prakso sedemdnevnega tečaja. Zore je odšel leta 1932 k Schneiderju v St. Anton na smučarski tečaj, Leta 1933 sta odšla na tečaj za učitelje smučanja v St. Anton Zdravko Zore in inž. Janko Janša. Zore je pridno vadil pod budnim očesom velikega svetovno priznanega učitelja smučanja, medtem ko je Janša navdušen nad smučišči na Arlbergu zapustil tečaj in smučal po svoje. Seveda ga veliki mojster krmarjenja na smučeh ni pripustil k izpitu za učitelja smučanja. Zore je naredil izpit z odliko in postal prvi slovenski učitelj z licenco v tujini. Zore ni upošteval poziva, da mora po pravilih v Sloveniji narediti izpit še doma, če želi poučevati smučanje v Kranjski Gori. Prišlo je do navzkrižja, tako da je Zore prosil pristojno ministrstvo v Beogradu za dovolitev poučevanja smučanja. Tega je tudi dobil, a je leta 1936 uvidel, da bo brez vsake težave opravil izpit tudi v Sloveniji in je brez užaljenosti pristopil pred komisijo in tega naredil »z levo smučko«. Zaradi vse večjega zanimanja za smučarske tečaje so bile ustanovljene stalne smučarske šole pri Staničevi koči (1932, ki jo je vodil Franc Bitenc), Krvavec ( Robert Kump)leta 1934 na Pokljuki (Matko Ulčar in kasneje Drago Ulaga), na Pohorju (Rudolf Stopar – Šani), v Planici v Domu Ilirija (Janko Janša) na Komni (Jože Černič), Planina na Kraju na Komni (Jože Kavalar) v Kranjski Gori poleg Jugoski (Jože Košir), v Bohinju (Godec), na Voglu (TK Skala), v Planici leta 1937 (Emil Žerjav). Janko Janša je bil prvi poklicni učitelj smučanja in tenisa, ki si je služil denar vse leto. Učitelji smučanja so bili vključeni v Tehnični odbor JZŠZ kot sekcija. Ker so bili tam zapostavljeni, saj so razpravljali predvsem o problematiki tekmovalcev, zato je leta 1935 Ljubljanska zimsko športna zveza sklicala 5. 12. 1935 prvi sestanek zveznih učiteljev smučanja na sedežu JZŠZ v Ljubljani na Tyrševi 1 (danes Narodna banka). Ustanovljen je bil Zbor smuških učiteljev (ZSU), katerega so potrdili na XIV. Redni generalni skupščini JZŠZ 7. 6. 1936. Na tej je že poročal o delu učiteljev smučanja prvi načelnik ZSU Ivan Tavčar. »Ministarstvo za fizičko vaspitanje« (Ministrstvo za fizično izobraževanje) je sprejelo na pobudo Josa Gorca leta 1938 državno uredbo o učiteljih smučanja, ki so smeli le ti z licenco poučevati smučanje. V uredbi je bilo tudi zapisano, da učitelj smučanja kazensko odgovarja za krivdo, če bi jo namerno ali iz malomarnosti povzročili nesrečo tečajnikov. Francozi trdijo, da so oni prvi na svetu sprejeli leta 1948 zakon. Zakon res, ne pa uredbe, ki je imela težo zakona. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja

Prva fotografija Rudolfa Badjure, ko je uporabljal še eno palico, namesto dveh. Rudolf Badjura je februarja 1914 vodil večdnevni tečaj bogatih meščanskih smučarjev na Livadi v Tivoliju v Ljubljani. Badjurov tečaj na Ravnah nad Bohinjsko Bistrico (Sport, 1921). Tečaj naraščajnikov (Sport, 1921). Badjurov tečaj na Senožetih pri Bohinjski Bistrici (Sport, 1921). Badjura uči učence najprej hojo na smučeh (Sport, 1921). Zgibanka prve smučarske šole Jugoski Zdravka Zoreta v Kranjski Gori v Sloveniji (1931). Zdravko Zore (levo) in znameniti Hannes Schneider v St. Antonu na Arlbergu v Avstriji (1933). Zore vodi svoje tečajnike. Stane Pelan je leta 1931 učil princa Petra. Potrdilo Jugoslovanske zimsko športne zveze, da je Zdravko Zore uspešno opravil izpit za učitelja smučanja. Dom na Kredarici pred 2. svetovno vojno. ¸ Kovinski znak zveznega učitelja smučanja, ki ga je moral učitelj smučanja obvezno na vidnem mestu, ko je učil smučanje. Na znaku so grbi Srbije, Hrvaške in Slovenije, Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev ter slaba ponazoritev gore Jalovca. Zimska podoba Doma Ilirija v Planici v lasti Športnega kluba Ilirija iz Ljubljane, ko so smučarji tekli na smučeh, opravili lahke ture v Tamar, drsali na zamrznjenem tenis igrišču in alpsko smučali na Slatni tik ob Domu (odprtje Doma 1931). Poletna scena Doma Ilirija, ko so tam turisti hodili na sprehode, naredili ture v gore, igrali tenis in se kopali v zunanjem bazenu. Dom je bil zaseden v vseh letnih časih. Smučarski tečaj na Slatni tik ob Domu Ilirija v Planici. Janko Janša (drugi z leve, x), »zašmelcan« od sonca je vodil tečaje pri Domu Ilirija v Planici, kjer sta bili stalna smučarska in poleti tenis šola. Robert Kump (tretji z desne) je očitno razveseljeval svoje učence na Tečajih na Jezercih na Krvavcu. Prvi tečaj posebej za kandidatke za učiteljice smučanja na Pokljuki (1938). O nočnem življenju ni podatkov. Smučarski tečaj na Krvavcu od 17. do 22. februarja 1935. Zagoreli obrazi vse povedo. Smučišče v Tivoliju je bilo je zelo priljubljeno med meščani. Otroci se zelo radi drseli po blagem klančku v Tivoliju. Hišni ljubljenček je tekal za fantkom v Tivoliju. Poleg smučanja so učitelji smučanja učili smučarje vleke na smučeh (norv.: skijøring) s konjsko vprego. Na sliki Tržičani. Rudolf Badjura je leta 1924 napisal knjigo Smučar (naslovnica). Robert Kump je leta 1931 napisal in sam narisal smučarsko knjigo. Iz Kumpove knjige Smučanje (1931) lik »čisti kristianija«. Jože Kodran je v samozaložbi izdal leta 1933 drobni smučarski priročnik ABC. Kapetan Karel Tauber je leta 1933 v cirilici napisal knjigo Smučar in smučka. Na sliki je vojak, knjiga pa je priročnik za civilne smučarje. Leta 1936 je napisal še razširjeno izdajo v srbščini, vendar v latinici. Risbe je prispeval študent medicine Mirko Derganc. Robert Kump je izdal še do danes edinstveno knjigo o šoli smučanja – same skic, brez besed in opisov (1934). Naslov SKI je dal namesto Smučanje ali Smučar, da je bila privlačna tudi v tujini.