|
Smučanje bogatejše za knjigo o planiški resnici
|
 | Aleš Guček je napisal že šesto knjigo o smučanju. Zadnja obravnava zanimivo temo o zgodovini Planice, predvsem o zamolčanem smučarskem odborniku Josu Gorcu. Brez njega ne bi bila v Planici zgrajena največja 90-metrska skakalnica na svetu, ki jo je projektiral in zgradil Ivan Rožman in ne kot radi poročajo novinarji Stanko Bloudek. Ta je res leta 1932 izbral lokacijo za svojo načrtovano 70-metrsko po FIS pravilih in jo začel graditi, a je ni dokončal. Rožman je popravil geodetski posnetek na isti lokaciji in zgradil svojo letalnico, ki jo je znameniti norveški skakalcev Sigmund Ruud imenoval mamutska. |
Avtor je uporabil preko 125 virov iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Nemčije, Velike Britanije in ZDA s številnimi doslej neznanimi pismi, zapisniki, časopisi, letnimi poročili in anali, ustnim, izročili itd., itd. itd.
Joso Gorec (1895-1962), kdo je to? Bil je trgovec s športno opremo, kolesi, smučarsko opremo, generalni tajnik Jugoslovanske zimsko športne zveze od ustanovitve leta 1922 do 1936, pobudnik gradnje Doma Ilirije v Planici, gradnje velikank, predvsem pa velik borec za priznanje letalnice v Planici in priznanja smučarskih poletov s strani Mednarodne smučarske zveze. Njegova velika borba s predsednikom FIS Nicolaiem Rammom Østgaardom iz Norveške in Skandinavci je končno obrodila sadove in leta 1938 na FIS kongresu v Helsinkih na Finskem je FIS priznala smučarske polete, najprej v študijske namene in leta 1948 dokončno mednarodne tekme v poletih, ko je prišel prvi FIS delegat Švicar Hans Feldmann v Planico. Gorca so leta 1946 povabili v Predsedstvo FIS na kongresu v francoskem kraju Pau. Bil je soustanovitelj prve Slovenske športne zveze pred 2. svetovno vojno.
Gorec ni bil priljubljen med komunisti po 2. svetovni vojni, čeprav je reševal Stanka Bloudka, ki je bil talec, pomagal s številnimi paketi ujetnikom v Sloveniji in v koncentracijskih taboriščih. Bil je obsojen v montiranem procesu na prisilno delo in bil diskvalificiran do smrti iz športa. Svetozar Guček se je boril za njegovo rehabilitacijo, ko je prišel iz zapora in preko politika Poldeta Kreseta to tudi uspel.
Aleš Guček namerno noče postaviti Gorca kot smučarskega odbornika, ki je največ naredil za slovensko smučanje doma in tudi v tujini. To prepušča bralcu, če želi sam delati primerjave. Prav tako so novinarji kot po pravilu delali velike napake v resnicah in (namerno) zavajali bralce, poslušalce in gledalce o zgodovini Planice. Ne samo zaradi avtorstva prve letalnice v Planici, temveč tudi glede osebe, ki je izborila pri FIS smučarske polete, podatkih o dolžini prvega poleta čez 100 metrov itd.
Lektorica Ljudmila Bokal je izjavila, da se knjiga bere kot napet roman. Dovolj zgovorni o knjigi sta napisala dr. Iztok Durjava in dr. Borut Batagelj v recenzijah. Svetovni priznani zgodovinar iz ZDA dr. E. John B. Allen je napisal recenzijo na najbolj razširjeno smučarsko revijo o zgodovini smučanja s preko 4000 izvodi za vsako številko.
Knjiga je bogato opremljena s trdimi platnicami, na 170 straneh ima čez 160 manj znanih fotografij in drugega slikovnega gradiva, imensko kazalo, izvleček in podpise k slikam v slovenščini in angleščini. Knjigo je možno kupiti osebno v Schwarz print d.o.o., Koprska 106 D v Ljubljani (Vič) za 20 evrov, naročiti po telefonu 01 423 88 00 ali po elektronski pošti info@schwarz.si.
IZVLEČEK RECENZIJ
Prepričan sem, da bo knjiga za marsikoga veliko odkritje, saj širša javnost po zaslugi absurdne spletkarske politike o Josu Gorcu ne ve skoraj nič. Morda je komu znano, da je imel v Ljubljani trgovino s športno opremo, pa da je bil glavni tajnik Jugoslovanske zimskošportne zveze in da je bil zlasti povezan s Planico. Aleš Guček nam razkriva izjemno pomembnost Josa Gorca, ne le za razvoj smučarskega športa, gradnjo športne infrastrukture, ampak tudi zaradi njegove vizionarske ideje o širšem gospodarskem razvoju Slovencev, pri čemer je imel v mislih predvsem razvoj turizma.
Dr. Iztok Durjava
Gorec je tako vedno ostajal v senci predsednikov zveze, ki so bodisi nosili pred svojimi imeni najvišje akademske naslove ali pa izhajali iz vrst ekonomsko uspešne elite. Gorec nič od tega ni bil, kot kaže pa po tem tudi ni hlepel. Ostajal je nič kaj preveč izstopajoči trgovec s športno opremo, ki svojih glavnih prizadevanj očitno ni posvečal poslu, ampak organiziranju smučanja. Športna trgovina ga je, kot kaže, zanimala le toliko, da mu je zadostila solidno preživetje, ves drug čas, intelekt, bržkone pa tudi finančna sredstva je namenjal smučariji.
Aleš Guček nam z razmeroma obsežnim in tudi podrobnim opisom njegove smučarske dejavnosti vse to zelo natančno ilustrira, kar pa je še bolj dragoceno, nam na nekaterih mestih nakaže tudi vzorce razmišljanj, ki so Gorca v njegovih smučarskih prizadevanjih vodila.
Smučanje je Gorec razumeval zelo celostno, tako z vidika njegovih potreb in tudi posledic. Uvidel je zadeve, katerim bi se bilo treba posvetiti, da smučanje postane po eni strani množična sezonska telesna dejavnost čim širšega sloja ljudi, po drugi pa, kako doseči, da njegove vrhunske oblike dosežejo mednarodno raven oziroma, kar je še več, da jo presežejo. Gorec je v tem pogledu osredinil svoja prizadevanja v dvajsetih letih 20. stoletja predvsem na odpiranje in napredek jugoslovanskega smučanja doma in v svetu, v tridesetih letih pa predvsem na Planico.
Zelo pohvalno je tudi, da Aleš Guček tokrat bolj zahtevnega bralca ne odpravi le s seznamom uporabljenih virov in literature ob koncu knjige, temveč njegovim raziskovalnim virom in vodilom sledimo že sproti ob branju besedila z znanstvenim aparatom sprotnih opomb.
Dr. Borut Batagelj
|
|
|
|
