Kovinska petna stremenica znamke Jordell Hummel Sport (1931). | 
Norveško Noström cevno streme z nastavijo dolžine stremenice glede na velikost čevlja. Smučar je premikal sprednjo kovinsko ploščico in jo pritrdil z vijakom v kovinsko podložno ploščico (okoli1890, Smučarski muzej Umeå, Švedska). | 
Plastične naprava, privijačena na smučko, ki preprečuje križanje prednjih delov smuči, ki je bila v rabi v osemdesetih letih 20. stoletja (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lisechtenstein). |
Dvojna snežna deska, da je bil čevelj dvignjen višje od snežne podlage (začetek osemdesetih letih 20. stoletja, Smučarski muzej Vermont, Stowe, Vermont ZDA). | 
Levo: Žica, pritrjena na krivino in prednji del smučke, da se krivina ni zravnala. V sredini: Skandinavci so smuči označili s svojimi inicialkami in jih tudi bolj skromno ali umetniško obarvali (prva polovica 19. stoletja, Smučarski muzej Umeå, Švedska). | 
Konstrukterja smuči Jure Franko (na sliki, ni znani alpski tekmovalec) in Pavel Škofic sta leta 1989 v tovarni ELAN računalniško obdelala obliko poudarjenega stranskega loka. ELAN je leta 1990 začel izdelovati zarezne smuči SCX. Ta smučka je dobila leta 1995 v ZDA naziv SMUČKA LETA. |
Smučka za šest smučarjev (Salzburški pokrajinski smučarski muzej, Werfenweng, Avstrija). | 
Kovinsko-vrvno ljudsko streme iz Južne Koreje. O ljudskem smučanja na Koreji vemo zelo malo ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Na mojo pisno prošnjo Smučarski zvezi Južne Koreje o njihovem ljudskem smučanju žal nisem prejel nobenega odgovora (kopija stremena - Smučarski muzej Kongsberg, Norveška). | 
Okrašena krivina ljudske smučke iz Južne Koreje (kopija smučke - Smučarski muzej Kongsberg, Norveška). |
Tone Lazar iz Krope je leta 1936 patentiral kovinsko čeljust smučarske vezi. Čeljust LA-TO (Lazar Tone) je imela veliko prednost, saj ni bilo treba ponovno vrtati luknje za vijake v leseno smučko zaradi različnih širin smučarskih čevljev, temveč je bilo treba le odviti vrhnje kovinske vijake na plošči, ki je pokrivala dva dela čeljusti. Ko je bila ta plošča dvignjena, je smučar lahko razširil ali zožil oba dela čeljusti, ki sta nalegali ena v drugo s številnimi zobci. Ta čeljust je bila znana tako doma kot v tujini in so jo alpski smučarji in skakalci s pridom uporabljali vse do prihoda varnostnih smučarskih vezi. | 
Krplje so bile v pradavnini predhodnice smuči. Sprva so bile polne lesene, kot razširjen konjska kopita, da niso bile pretežke, posebej ko se je na njih ob vsakem koraku še nabirala kopica snega. Take krplje so uporabljali Laponci tudi za hojo po močvirnati zemlji (Smučarski muzej Umeå, Švedska). | 
Še primer pravokotnih lesenih polnih laponski pradavnih krpelj (okoli1890, Smučarski muzej Umeå, Švedska). |
Polne lesene krplje so bila nadomeščene lažje pletene krplje z obročem iz letve (okoli1890, Smučarski muzej Umeå, Švedska). | 
Turne vezi Tey True Hold Binding iz ZDA (levo, 1948), ki niso imele čeljusti in brez težkih petnih stremenic. Zraven je turna vez iz ZDA, ki je imela prožno ploščo po vsej dolžini podplata in kovinski opetnik. Na plošči je bil privijačen ključ, da je smučar lahko naravnaval vez po obliki čevljev (New England Ski Museum, Franconia, New Hampshire, ZDA). | 
Francoska turna vez iz okoli 1948. V svitku so psi (kože), ki jih je smučar privezal na drsno ploskev z dlakami proti snegu in obrnjenimi nazaj, da so se zatikale med vzponom v sneg in omogočale lažjo hojo brez zdrsov smučke nazaj (športna trgovina v Chamonixu, Francija). |
Francoska varnostna čeljust znamke RAMY (na levi) iz okoli 1948 (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lisechtenstein). | 
Švicarska varnostna čeljust znamke Kandahar iz leta 1955. Ko je smučar preobremenil čeljust, se je ta v celoti ločila od na smučko pritrjenega dela in preprečila poškodbo smučarja. Pomanjkljivost je bila, da se je, predvsem v celcu, na vezi prijelo veliko snega in ga je bilo treba s čeljusti in ostanka vezi odstraniti do čistega. Še vedno bolje malo več časa, kot zlomljena noga (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lisechtenstein). | 
Varnostna smučarska vez z deljeno »glavo« tipa Allais iz 1957 in zdrsno ploščo pod podplatom čevlja. Ko je smučar na eno ali drugo stran preobreminil vez in bi prišlo do poškodbe, se je en ali drug del glave zavrtel, čemur je še pomagala pomična zdrsna plošča, ker se čevelj ni »prilepil« na zgornjo stran smučke (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lisechtenstein). |
Francoska čeljustna varnostna vez s kandahar stremenico in zapenjalcem znamke SALOMON iz leta 1959 (športna trgovina v Chamonixu, Francija). | 
Lesene skakalne smuči so se rade lomile ali počile v krivini med doskokom. Skakalci so jih redno povijali z izolirnimi trakovi (1949, Smučarski muzej Umeå, Švedska). | 
Umetniška rezbarska roka je leta 1897 takole okrasila svoje smuči. Verjetno jih je imel le za »mašne« dni, da jih ne bi zlomil (Smučarski muzej, Trondheim, Norveška). |
Bile pa so tudi enostavne norveške smuči, ki so jih pridno uporabljali, lomili ali so počile zaradi prevelikih pritiskov. Lastnik je to počeno telamark smučko zakrpal v zadnjih letih 19. stoletja na zelo enostaven način (Smučarski muzej, Trondheim, Norveška). | 
Lesena preša za krivljenje krivin smuči (Smučarski muzej, Trondheim, Norveška). | 
Tekaška čeljust s trni, na katere je smučar položil čevelj z enako razmaknjenimi luknjami v podplatu, da čevelj ni zdrsnil naprej ali nazaj. Prepogljiva zgornja dela čeljusti je bilo možno prilagoditi glede na višino prednjega čevlja (Bergendal vez takoj po 1900,Smučarski muzej Umeå, Švedska). |
Marjan Batagelj (na desni) je ustanovil Skupino smučarjev po starem Batagelj, ki je zmagovala kot za stavo doma in na tujem na tekmah smučarjev po starem. Marjan je s sosedom Janom izdelal točne kopije starih bloških ljudskih smučeh, na katerih so prikazovali (tudi s sinom Borutom na sliki) bloški način smučanja. En par so Batagelji podarili New England Ski Museumu, Franconia, New Hapmshire, ZDA). Bloške smuči so uvrščene med južni tip smuči. | 
Usnjeni kožni mehki čevlji, v katere so dali ljudski smučarji v Telemark pokrajini na Norveškem suho travo, da so dodatno izolirali noge v nogavicah pred mrazom (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). | 
Naprava za krivljenje lesenih smuči (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). |
Nekaj orodja za izdelavo lesenih smuči (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). | 
Fuuuj!, kako smrdi! Takole so kuhali ter, ki je bil osnovna sestavina za smučarske maže v začetku 20. stoletja. Tej gosti juhici so dodali loj severnega jelena in naredili lepljive maže skare in klister, ki je bil namazan v srednjem delu drsne ploskve smučke, da je bil oprijem smučke s snegom boljši pri odrivu naprej ali med vzponom. Iste, malo izboljšane maže, so še danes v rabi za tek na smučeh v klasični tehniki (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). | 
Velike parafinske plošče, narejene kot stranski proizvod nafte, so služile za mešanje z drugimi sestavinami za boljšo drsnost smučarskih maž in za redčenje maž. Recepti so bili in so še danes velika skrivnost. Bločani so mazali smuči z lojem in čebeljim voskom, Laponci (opis 1673) z rastlinsko (drevesno smolo) in okoli leta 1700 vtrli v drsno ploskev mešanico rastlinske smole in svinjske masti. Prvo patentirano mažo je izdelal 1900 Šved William Sandberg Norvežan Sigurd Kristiansen pa je namešal še danes podobni masi iz katrana in loja severnega jelena. Na tekmi v teku na 18 km je leta 1912 zlahka zmagal (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). |
Norveška Rottefella tekaška vez, prvič patentirana leta 1928 (Bror With) in na sliki ne preveč uveljavljena iz okoli 1950 (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). | 
Muzejska delavnica, v kateri kustos prikazuje izdelavo pletenega stremena iz šibe iz druge polovice 19. stoletja (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). | 
Zimski zunanji čevelj iz kože, v katerega je smučar vtaknil usnjeni čevelj. Kosmata koža je preprečila, da se je sneg nabiral na gladki čevelj in se močil (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). |
Še en tip čevlja v stremenu, z notranje strani poln slame, v katero je smučar vtaknil stopalo (Skyventyr – smučarski muzej v Morgedalu, pokrajina Telemark, Norveška). | 
Aluminijasti ščitnik na zadnjem koncu Rossignol smučke, ki je zavaroval les, ko je smučar udarjal smučko on tla, da je otresel sneg. Ščitnik je še dodatno preprečil vdor vode v lesa, ko se je po smučanju sneg topil v toplem prostoru in je voda vdirala v les. | 
Desno Kranjčan Zvonko Debeljak in avtor tega prispevka. V rokah imata nekaj Debeljakovih parov smuči na razstavi stare smučarske na Škofjeloškem gradu. Rumena izredno hitra aluminijasta smuk smučka iz leta 1960, s katero je premočno zmagal Kranjčan Janez Šumi na državnem prvenstvu na Jahorini. Najkrajša smučka tipa Kanin prav tako iz leta 1960 je bila namenjena turnim smučarjem. To je prva slovenska smučka, ki je že imela rahlo poudarjen stranski lok. Debeljak bi še povečal razliko med širino v krivini, srednjem delu in na koncu smučke, a ni bilo na trgu širših aluminijastih in plastičnih lamel. |
Bambus smučarska palica med obema vojnama z enostavnim vrhom z usnjeno zanko (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Smučarski »špancirštok« (sprehajalna palica) med obema vojnama (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Vsi tekmovalci zimskih olimpijskih iger v Garmisch-Partenkirchnu leta 1936 na Bavarskem v Nemčiji so dobili spominski značilni nemški pivski vrček (Smučarski muzej Smučarske zveze Nemčije, Planegg, Bavarska, Nemčija). |
| 
Zložljiva smučka po letu 1935 z drugačnim kovinskim sistemom kot že predstavljena nemška vojaška smučka (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Kratka smučka za alpsko smučanje po 2. svetovni vojni, primerna tudi za logarje in lovce, predvsem za spuste in ne za vzpenjanje, saj je dolgi jermen »prikoval čevelj na smučko in preprečil vsak dvig pete (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). |
Smučarski bob izpred 2. svetovne vojne z lesenim (!) kolesarskim sedalom in obliko avtomobilskega krmila. Smučar je s čevlji drsal po snegu, da je ohranil ravnotežje ali z enim bolj razil po snegu, da je pomagal bolj učinkovito spremeniti smer iz zavoja v zavoj, čeprav je uporabil še krmilo. Tekmovanja v slalomu in veleslalomu v smučarskem bobu se je močno razmahnilo v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so bili najboljši Avstrijci. Kljub močnemu smučarskemu zastopstvu Avstrijcev v Mednarodni smučarski zvezi (FIS), ta te nove discipline ni sprejela v članstvo. Kasneje pa je z veseljem vključila smučanje po travi (FIS ima ostra pravila varstva narave!) in smučanje na enovrstičnih kotalkah (angl.: rollskiing). Prav tako so zavrnili tekmovanja smučanja po starem s pravilnikom vred, čeprav je prav FIS ustvarjala tekmovalno smučanje od leta 1910 naprej. Čakam, kdaj bo napolnila svojo blagajno še s »smučarskim bridgem« (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Leseno sedalo smučarskega boba ni bilo ravno udobno, posebno ko je smučar na tej napravi skakal preko prelomnic in padal nazaj na sedalo kot motokrosisti, ki pa imajo vendarle vzmetena kolesa (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Ščitnik na krivini, privijačen na vrhu in obeh straneh na smučko. Smučarji so še veliko uporabljali plužno tehniko in robniki so razili in strgali krivine, zato je bil ščitnik dobrodošel. Tudi bolj skrbni smučarji so po smučanju postavili smuči na krivine, da je voda čim manj pronicala v les, ko se je topil sneg (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). |
Aluminijaste smuči so prišle v modo po letu 1935. Opremili so jih s Kandahar vezmi. Zaradi tanjših smuči so morali na novo izdelati krajše kovinske vijake za pričvrstitev vezi, pa še iz materialov, ki z aluminijem niso povzročile učinkov galvanskega člena (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Razcepljena konica smučarskega kolca, da se je smučar konec 19. stoletja bolj učinkovito odrival od snega (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Uporaba ene ali dveh smučarskih palic je okoli 30 let (od 1890 do 1920) burila duhove. Dve daljši smučarski palici brez ročajev, ki sta segali nad glavo, so najprej uvedli finski tekači na smučeh. Nad konico so pritrdili pleteno krpljico. Mathias Zdarsky iz Lilienfelda je bil goreč zagovornik uporabe zgolj enega kolca. Njegov konkurenčni učitelj smučanja poročnik Georg Bilgeri je zagovarjal oboje: kolec in dve palici, saj je tudi bil pristaš glede na razmere uporabe ali telemark in/ali alpske tehnike. Bilgeri je dal izdelati zložljivi smučarski palici, ki sta sestavljeni prevzeli funkcijo kolca – na sliki. Naš pionir športnega smučanja Rudolf Badjura je pred 1. svetovno vojno in kratek čas po njej uporabljal en sam kolec. Leta 1924 pa je v njegovi knjigi Smučar vidna uvedba dveh palic (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). |
Med obema vojnama so iz daljnega vzhoda uvažali bambusove in tonking palice in iz njih izdelovali kolce smučarskih vratc in tudi smučarske palice, ki so bile lažje od leskovih. Na sliki sta vrhova smučarskih tonking palic. Ročaj je na samem vrhu odebljen, saj so pustili korenino, koreninice pa porezali (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Kratke smuči so izdelovali na podeželju kar iz sodovih dog. Te so največ uporabljali za zabavno smučanje in redko tudi lovci (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Konzerve so imele med obema vojnama in tudi po drugi vojni dvojno vlogo. Smučarji so jih jemali s seboj na ture, ker so zdržale dalj časa kot sveža hrana. Niso umazali nahrbtnika. Ko so zlomili leseno smučko so jo s pločevino konzerve pokrpali (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). |
Kandahar dvojni zapenjalec po drugi vojni je bil manj v rabi kot le togi zatezalec s peresno petno stremenico. Peresi spredaj so le vlogo napenjanja jeklene pletene stremenice, da je ta napela stremenico spredaj, ker je bila zadaj le z gumo obložena jeklena pletenica, obratno pa petno pero isto funkcijo prevzelo od zadaj. Zanimiva izdelav lesenih lepljenih smuči z vgrajenim bakelitnim zgornjim zaščitnim robnikom na robu obeh strani smučke (temnorjava barva). Zaščitni robnik je prevzemal »struženje« lesenega roba smučke, ker je bil trši in manj obrusljiv (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Usnjene plastificirane alpske smučarske čevlje so zamenjali čevlji iz čiste trde plastike. Ameriška proizvajalca Lange in Raichle (ta tudi v Švici) sta postala 1968 vodilna proizvajalca in prodajalca kljub razmeroma visoki ceni. Raichle je naredil poseben čevelj z zunanjo školjko, ki se je odprla s sprostitvijo zaponk, dve spredaj in dve zadaj in razširila čevelj po dolžini podplata. Notranji čevelj je bil udoben in je preprečil stiskanje nog in kosti s školjko. Dve jekleni ploščici na zunanji strani školjke, a notranji glede na paralelni položaj smuči, sta ščitili razenje robnikov po plastiki, saj so takrat smučarji smučali s sklenjenimi smučmi in za učinkovitejši zavoj tudi dvigovali notranjo smučko ter strgali plastiko na čevlju. Kasnejši tip čevlja je imel zadaj le eno in spredaj dve zaponki in sev je razprl po vzdolžni osi podplata kot prerezana lubenica. Čevlji Raichle so bili največkrat rdeče, pa tudi manj temnomodre barve. Američani so tovarno Raichle zgradili tudi v Švici (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Čevelj Raichle: zunanja školjka in notranji čevelj (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). |
Smuči za hojo po močvirnatem svetu na Laponskem in v Sibiriji (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Smučka ali polna krplja za hojo po močvirnatem svetu - 18. stoletje (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Lichtenstein). | 
Nemška tovarna Marker je izdelala varnostne vezi. Bile so drage za jugoslovanske razmere, zato so izdelovali alpski reprezentant in olimpijec leta 1956 Jože Ilija, tovarna Niko iz Železnikov in škofjeloška tovarna ELRA kopijo sicer patentiranih nemških vezi. Na sliki je točna ELRINA kopija originalnih patentiranih vezi. Razvidno je odpiranje glave ob prevelikih stranskih pritiskih. Na izdelku ni razviden proizvajalec, da ne bi prišlo do tožb. Seveda so Nemci ugotovili za »krajo« patenta, vendar zaradi majhnega števila prodanih slovenskih vezi niso reagirali. Res pa je tudi, da te »domače« vezi niso zašle na tuji trg (zasebna zbirka Aci Novinc, Škofja Loka). |
Zaklaka – bloško ime za posebno oblikovano sekiro, s katero so kolarji izdelovali bloške ljudske smuči (skica Svetozar Guček – Zare). | 
Učitelj smučanja je izdal svojo prvo smučarsko knjigo leta 1931. Druga pod imenom SKI je izšla leta 1934 in je bila brez besedila, opremljena zgolj z zelo nazornimi skicami smučanja – alpskega, tekov in skokov. Ker ni bilo besedila, razen kratkega priloženega pojasnila v slovenščini in nemščini znakov za hitrost, obremenitev smuči in smeri smučanja, je postala mednarodna, prodajana tudi v Avstriji in Nemčiji. Na sliki je naslovnica, na kateri je lepo viden rilček na koncu krivine. | 
ELRA iz Škofje Loke je izdelala električni likalnik za mazanje smuči, ki je nadomestil smrdljivega špiritnega. Ker so bili večinoma električne vtičnice po tujskih sobah in ne po javnih prostorih penzionov in hotelov, so alpski smučarji mazali smuči s tem likalnikom kar v sobah. Te so smrdele malo po vosku, še vedno manj kot po špiritu. Smučarji so postavili smuči leže kar na stranice postelje. Velikokrat je maža kapnila s smučke na posteljo in vosek se je utopil v posteljnino (zasebna zbirka Aci Novinc, Škofja Loka). |
Matej Božičnik je oblikoval smučko za smučanje v celcu. Lastavičji zadnji konec široke smučke brez poudarjenega loka je pomaga za hitrejšo usmeritev v zavoj in izpeljave tega. Poleg tega manj pršijo in vlečejo visoko dvignjeni sneg na smučarjev hrbet. Oblikovana širina krivine in širina smučke zagotavljata izjemno »plovnost« smučke v celcu. Dekoracija smučke je Mrtvaški ples slikarja Janeza iz Kastva, ki je na ogled v cerkvici v Hrastovljah. Tovarna ELAN je dobila dovoljenje za uporabo stenskih podob (last Aleš Guček). | 
Mono varnostna vez na smučki, ki je bila dolga okoli 220 cm. Smučanje na »monoskiju« so javno prikazali leta 1971 v Garmisch-Partenkirchnu v Nemčiji švicarski učitelji smučanja na svetovnem kongresu INTERSKI. Smučanje je zahtevalo izjemno uravnoteženo smučanje, saj smučar ni mogel loviti ravnotežja s premikanjem čevlja levo ali desno in priče smo bili številnim padcem manj izurjenih smučarjev. Švicarji so prikazali celo tekmovanje s temi smučmi med slalomskimi vratci (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Varnostna glava (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). |
Čeljustna varnostna glava Tyrolia (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Varnostna glava Tyrolia (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Turna enostavna vez (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). |
Varnostna vez (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Varnostna vez, kjer je bila ploščica pritrjena na podplat čevlja in je ta izskočila iz prednjega dela vezi ob prevelikih silah (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Pletena krpljica z aluminijastem obročku iz okoli 1950 (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). |
Detajl vodnjaka pred Smučarsko zvezo Nemčije v Planeggu južno od Münchna. | 
Raztezalec krivin, ki ga je vstavil smučar preko »mrtve sezone« med krivini smuči. | 
Avstrijec Lettner je izdelal prvi kovinski robnik leta 1917 in ga patentiral leta 1928. Od leta 1930 so jih uspešno uporabljali alpski prostočasni smučarji in predvsem tekmovalci. |
Leta 1936 je bilo, patentiranih preko 80 kovinskih robnikov in robnikov iz trdih smol ter plastike. Izumitelji so izbirali tudi različna stikovanja robnikov. | 
Spodaj ruski južni tip smučke, ki je podoben naši bloški smučki. Razlika je v srednjem delu s stremenom, saj so Rusi oblikovali dve nizki in kratki leseni stranici, da čevelj ni preveč zdrsaval levo in desno, medtem ko je bila bloška ljudska smučka na zgornji ploskvi povsem ravna (Smučarski muzej Smučarke zveze Nemćije, Planegg pri Műnchnu, Bavarska, Nemčija). | 
Šopek smučarskih kolcev iz 18. in 19. stoletja iz Staverja (Skimuseet Holmenkollen, Oslo, Norveška). |
Smučarski skiro (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Znak Tovarne športnega orodja ELAN iz Begunj iz petdesetih let 20. stoletja. Znak je oblikoval študent arhitekture Sergej Pavlin, kasneje profesor na Fakulteti za arhitekturo. Poudarek je dal tovarni z dimnikom v logu. | 
»Norveške« smuči GRESVIG, po lastniku trgovske mreže. Smuči je izdelovala toavrna ELAN, vendar ni smela dati na smučko po pogodbi z Gresvigom še svojega imena. Te smuči je Gresvig prodajal pod svojo blagovno znamko v Skandinaviji in tudi ZDA. Moč jih je bilo kupiti tudi v Jugoslaviji (šestdeseta leta 20. stoletja). Gresvigov sin je tekmoval v alpskem smučanju, predvsem na študentskih mednarodnih tekmah, vendar je po končanem študiju opustil tekmovanja. |
Slovenska neverjetna leskova smučarska palica, okoli katerega stebla se je med rastjo vzpenjala ovijalka (last Tine Košir). | 
Vzorčna pletena krpljica na tonking smučarski palici. | 
Švicarska turna kandahar vez iz 1948 z nastavljivo s prednjim gumbom višine čeljusti pred končno pričvrstitvijo čeljusti na smučko (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). |
francoska kandahar vez Ramy iz okoli 1950 z dvojnim peresom na prednjem delu jeklene stremenice (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Različne varnostne vezi iz 1966 (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein). | 
Čeljust Couttet iz Francije za zimske olimpijske igre leta 1932 Lake Placidu, ZDA. |
Doma narejena čeljust za otroško smučko. Ker je bila smučka pretanka, so nabili pod čeljust in čevelj še leseno ploščo, da vijaki niso pogledali skozi drsno ploskev (Športni muzej v Ljubljani). | 
Kandahar vez Tipa Trenta za JNA, jugoslovansko ljudsko armado, okoli 1970. | 
Boljše, a zelo drage tekaške smučke so bile uvožene iz Norveške, Finske in Švedske. Ko so jih tekmovalci zlomili, so jih »ovili« s pločevino konzerve in tesno zalili špranjo med pločevino in drsno ploskvijo smučke. |
