Nevidena smučarska oprema 2

Napisal Aleš Guček dne 04.05.2012.

Nevidena smučarska oprema, 2. del

Aleš Guček
Prepovedano kopiranje brez dovoljenja avtorja.

Med obema svetovnima vojnama uporabili debelejše za okvir krpljice šibje in spletli iz usnja lepo oblikovane vzorce.	Najožja stara smučka na svetu, široka le 40 mm in najširša pradavna smučka južnega tipa, široka kar 210 mm. Obe poleg drugih smučarskih znamenitosti so na ogled v enem najbolj bogatih smučarskih muzejev na svetu v švedskem mestu Umeå, kjer je videti številne prazgodovinske smuči in tudi smuči vse do 19. stoletja.	Upognjena švedska smučka iz Smučarskega muzej Umeå, Švedska, najdena v Södermanlandu. Ta pa ni edina, saj je na las podobna na ogled v Smučarskem muzeju v Besse-en-Chandesse, vulkanska pokrajina Auvergne (znana tudi kot Massif Central) v Franciji. Muzej Umeå ima preko 200 parov zelo dragocenih starih smuči.
Avstrijska kovinska Zehnerjeva vez iz okoli 1910, ki je zelo podobna patentirani lilienfeldski vezi Mathiasa Zdarskega po 1896, saj je slednja doživela več sprememb (Zimskošportni muzej Mürzzuschlag, Avstrija in zasebna zbirka Braneta Tavčarja).	Različne konice smučarskih palic, nekatere opremljene z lesenimi krpljicami iz upognjene letvice ter leseno polno krpljico. Lovci so uporabljali dvonamenski kolec z ostro kovinsko konico za odrivanje med drsenjem na smučeh in tudi kot kopje, ko so ubijali divjačino (Smučarski muzej Umeå, Švedska).	Sprva so smučarji pričvrstili na kolec leseno krpljico, da se kolec ni vgrezal v sneg, ko se je smučar odrival z njega. Lesena krpljica je bila sicer bolj trpežna od kasnejše usnjene pletene, vendar veliko težja (Smučarski muzej Umeå, Švedska).
Zelo redka lesena kvadratna lesena krpljica (Smučarski muzej Umeå, Švedska).	Lesena krpljica z obročem iz lesene letvice in na poseben način usnjene pletene sredice je značilna le za Švedsko – 19. stoletje (Smučarski muzej Umeå).	Laponski zgornji del kolca je bil v 19. stoletju oblikovan kot velika žlica. Če je bil sneg globlji, je smučar obrnil kolec s konico navzgor in se odrival ali »veslal« z žlico po globokem snegu, da se kolec ni preveč vdiral in še z večjo površino kolca se je bolj učinkovito poganjal naprej (Smučarski muzej Umeå, Švedska).
Norvežan Fritz Huitfeldt je leta 1904 patentiral kovinsko čeljust. Ravno čeljust je potisnil skozi režo v smučki in jo nato ukrivil. Huitlefld je bil smučarski skakalec in mu je njegova vez zelo ustrezala, ker se je ob doskoku prejšnje streme iz pletenice raztegnilo ali dopuščalo, da je peta čevlja drsela levo in desno od smučke in je bil padec pogostejši zaradi izgube ravnotežja zaradi slabše opore čevlja na smučko. Okoli pete je Huitfeldt nataknil kovinski togi zapenjalec iztumiteljev - rojakov Høyerja in Elefssena, ki je bil povezan s čeljustjo z močno usnjeno stremenico (Jean-Jacques Bompard: Encyclopédie du ski, Hermé, Paris, 2005).	Lesene smuči niso bile imune na zlom. Če se je smučka zlomila na turnem smučanju v visokogorju, je smučar nemočno moral sneti smuči in nadaljevati pot tudi po globoko vdirajočem se snegu. Med obema svetovnima vojnama so si smučarji pomagali z rezervno leseno krivino, ki so jo pritrdili na prednji zlomljeni del smučke in lahko nadaljevali pot, ne da bi se štrcelj smučke zatikal v sneg (Jean-Jacques Bompard: Encyclopédie du ski, Hermé, Paris, 2005).	Švedska vez z železno podložno gibljivo ploščo pod podplatom čevlja, ki je preprečevala zdrsavanje čevlja levo in desno, a dopuščala dvigovanje pete za značilen tekaški korak (Vasalopps Museet – Muzej Vasa teka, Mora, Švedska).
Zibajoča se kovinska tekaška vez, ki je omogočala ob dvigu zadnjega dela smučke pred odrivom, da se je težišče smučarja preneslo naprej na prste /prednjega dela čevlja in ko je smučar stopil na podplat med odrivom, se je čeljust zazibala nazaj (Vasalopps Museet – Muzej Vasa teka, Mora, Švedska).	Švicarska leta 1909 patentirana Beetschen čeljust, za katero ni bila potrebna petna stremenica. Na prednjo peresno napravo je smučar privezal usnjeni jermenček in ga pritrdil na čeljust. Ko je smučar dvignil peto čevlja za tekaški korak, se je pero napelo in preprečilo zdrs smučarskega čevlja iz vezi (Jean-Jacques Bompard: Encyclopédie du ski, Hermé, Paris, 2005).	Enostavni švedski ljudski prstni trak, v katerega je smučar zataknil čevelj, a je služil le za hojo in rahli tek na smučeh ter nezahtevne spuste na smučeh po hribu (Vasalopps Museet – Muzej Vasa teka, Mora, Švedska).
Francoska učiteljica smučanja Marie Marvingt je leta 1928 naročila in dobila prve aluminijaste smuči. Te pa niso najprej okusile snega, saj je z njimi najprej hodila po maroški puščavi. Poskusila jih je tudi doma v Franciji na snegu in skušala pregovoriti proizvajalca za izdelavo bolj trpežnih smuči, ki se niso zlomile. Ker to ni uspela, je okoli leta 1935 prodala idejo v Švico. Prodaja ni stekla. Šele ameriški letalski inženir Head je po 2. svetovni vojni začel s proizvodnjo lepljenih aluminijastih smuči z leseno sredico, saj so med vojno izumili odlično lepilo za izdelavo letal. Aluminijaste smuči so dosegle svoj vrhunec v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je z njimi zmagal Francoz Jean Vuarnet leta 1960 na zimskih olimpijskih igrah v smuku v Squaw Valleyu v ZDA.	Spominek pradavnega lovca na smučeh, povzetega po skalni risbi (petroglifu) okoli 2000 pred našim štetjem (Muzej Samijev, Inari, Finska).	Neznani smučar se je okoli 1950 malo poigral in odrezal le krivino in sprednji del smučke. S takim »podaljšanim čevljem« je verjetno z užitkom krmaril po snegu. Lesena smučka je imela na sami konici krivine še aluminijasti ščitnik (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein).
Aluminijasta švicarska kratka smučka iz leta 1970. Naj bi bila uporabna poleti za smučanje po večnem snegu in ledenikih, da ne bi planinci in alpinisti vlačili težkih alpskih smuči v breg. Na drsni ploskvi so bila tanka rebra vzdolž smuči, da ne bi preveč nenadzorovane stransko oddrsavale. Prav to je bila slabost, saj so rebra preveč zarezala v snežno podlago in je bilo skrajno naporno narediti zavoj. Avtor sestavka s slikami in podpisi k slikam je s takimi smučmi krmaril po večnem snegu nad Sionom v Švici in tudi na plazu pod Prisankom (Prisojnikom) na Vršiču, preden jih je zavrgel (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein).	Vojaške smuči so bile zaradi dolžine zelo okorne. V Nemčiji in nato drugod po Evropi so po letu 1935 izdelali različne tipe zložljivih smuči za vojake. Na sliki skandinavska smučka Pliato Hickory Handgek iz leta 1941 (Smučarski muzej Noldi Beck, Vaduz, Liechtenstein).	Krivino lesene smučke je bilo treba upogniti. Bloške smuči so ali vtaknili v svež gnoj, ali kuhali v vroči vodi ali »prekadili« v dimu nad ognjem ali položili na vrhnji del smučke razbeljen kramp. Nato so krivino vtaknili med rante kozolca za nekaj dni, da je krivina obdržala svojo upognjeno obliko. Na liki je naprava za krivljenje smučke koncem 19. stoletja (Konsberg Skimuseet, Norveška).
Ljudsko usnjeno streme s prstnim trakom z vezalko za prilagoditev na različne oblike čevljev ter enostavno vrvna petna stremenica (Konsberg Skimuseet, Norveška).	Vzponska kovinska priprava, ki so jo uporabljali na severu Evrope. Ko se je smučar vzpenjal, je dvignil prednji del ene smučke od snega, se je pravilno uravnotežena priprava razprla in zasadila v sneg, ko je smučar s korakom naprej položil smučko na sneg. Tako ni zdrsela smučka nazaj. Ko jo je zopet podrsnil naprej, se je priprava priklopila k drsni ploskvi in ko je smučko dvignil od snega, se je priprava smučka združila zopet priprava razprla … Danes turni smučarji uporabljajo podobno pripravo, ki ji pravimo srenač, zaradi hoje navadno po srenu – spomladanskem grobozrnatem snegu (Smučarski muzej Umeå, Švedska).	Hickory (slov: hikori) je trd les ameriškega belega oreha. Norveška je videla svojo priložnost, ko se je smučanje konec 19. stoletja razširilo v srednjo in južno Evropo, saj so znali izdelovati smuči. Iz Norveške so jih naročali po Evropi. Hikori je bil zelo primeren za smuči, saj je bil trden, da se smuči niso pogosto lomile. Norveška si je izborila ekskluzivno pravico za uvoz tega lesa iz Severne Amerike. »Z dodano« vrednostjo so ga v obliki smuči prodajali izven svojih meja. Uvoz hikorijevih plohov in desk je bil možen šele med obema vojnama, ko se je sprostila »ekskluziva«. Tovarna BEKA lastnikov Kolba in Predaliča iz Šent Vida nad Ljubljano je izdelovala dragocene smuči iz hikorija in je dobila leta 1933 zlato medaljo za izdelavo smuči na mednarodni razstavi v Londonu. Na sliki iz leta 1950 lesene lepljene smuči francoske tovarne Rossignol, v katere so vgradili tudi temnorjave lamele hikorija.
Japonska smučka, narejena v celoti iz bambusa. Dr. Franček Kos je prinesel iz Japonske dva para takih smuči, ko je bil jugoslovanski ambasador v tej daljni deželi. Hčerka Jasna jih je podarila Alešu Gučku, ki jo je vključil v 1. slovensko smučarsko zbirko, ki je bila odprta marca 1994 v Hotelu Špik v Gozd Martuljku. Danes je zbirka v Zimsko športnem muzeju v Tržiču, ki išče prostore, da bo bogata zbirka s številnimi eksponati, dokumenti, plakati, znamkami, kolajnami … končno dostopna javnosti.	Švedska ljudska smučka iz Upplanda iz konca 19. stoletja. Poleti se je zaradi toplote in suhega zraka krivina lesene smučke zravnala. Lastnik smučke je zato z žico povezal vrh krivine s sprednjim delom smučke, da bi preprečil ravnanje lesa. Kolarji so za izdelavo smuči les klali, da so bila lesena vlakna vzdolž ploha. Ker je bilo trd les težko kriviti za oblikovanje krivine, so kmetje prečno zarezovali v vrhnja vlakna in tako lažje ukrivili oblikovani ploh (Smučarski muzej Umeå, Švedska).	Zvonko Debeljak iz Kranja je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja izdeloval odlične smuči za prostočasno in tekmovalno smučanje. Kot obrtnik je zelo težko dobil dovoljenja za uvoz surovin, predvsem oblog za drsne ploskve in zaščito drugih površinskih delov smuči. Z njegovimi smučmi so tekmovali tudi naši alpski reprezentanti, tudi državni prvaki, kot na primer Janez Šumi. Zaradi težkih uvoznih razmer za naše smuči, so se nato reprezentanti odločili predvsem za avstrijske smuči Kästle in Kneissl, ker slovenske Debeljakove, Lukančeve in Elanove niso bile več konkurenčne.
Slovenska čeljust pred 2. svetovno vojno, ki so jo izdelali v Kropi (časopis Vigenje, leto IV., Kropa 2004).	Trgovca Kolb in Predalič iz Ljubljane sta v svojem katalogu BEKA leta 1931 ponujala prodajo smučarske opreme, med drugimi tudi kakovostne uvožene vezi.	Žlebiček na drsni ploskvi je nekdaj služil za boljše ohranjanje smeri drsenja in med zavojem za sledenje krivulji načrtovane smeri. Skakalne smuči imajo celo več žlebov (nekdaj tri in danes več), da so smuči bolje ohranile smer na samem zaletišču in po doskoku niso »zaplesale« levo ali desno, temveč ohranile smer proti sredini ali desnem ali levem robu izteka. Danes je na zaletišču ledena smučina, z rebri, po katerih drsijo žlebički smuči, ki pa seveda pomagajo po doskoku ohraniti smer smučanja v iztek. Norveški izdelovalec smuči je med obema vojnama smučarjem ponudil drsno ploskev s klasičnim žlebičkom na prednjem in zadnjem delu smučke, medtem ko je širši in oblikovan »aerodinamično«, da naj bi bilo lažja sprememba smeri smučanja iz premočrtnega drsenja preko pobočja (smuka poševno) v zavoj. Iznajdba ni našla prave veljave v praksi (Skimuseet Kongsberg, Norveška).
Smešna, a resnična zgodba. Smuči za Jugoslovansko ljudsko armado (slovenska kratica JLA, srbska JNA) so izdelovali v Drvenem industrijskom poduzeču (Lesnem industrijskem podjetju) v Delnicah na Hrvaškem, čeprav je slovenska tovarna ELAN proizvajala daleč boljše smuči. Od leta 1972 do leta 1974 je trajala trda borba na generalštabu JLA v Beogradu, ko so slovenski civilni eksperti končno prepričali generale, da je ideja majorja (kasneje podpolkovnika) Djorđa – Đoleta (priimek sem pozabil), zadolženega za šport v JLA, da mora vojska zamenjati staro konstrukcijo smuči za sodobne domače lepljene aluminijaste smuči z leseno sredico, namesto čeljusti s kandahar stremenico pa zamenjati za domače varnostni kandahar vezi. Tudi planinske vojaške čevlje je treba zamenjati s sodobnimi, ki bodo primerni za hojo, plezanje in turno smučanje. Tedanji so namreč bili neustrezni in že premočeni, ko so slišali vremensko napoved, da bo padal južni sneg ali dež. Nek general se še ni dal in je pokazal neko staro italijansko vojaško revijo, na kateri so imeli na paradi italijanski vojaki lesene smuči s čeljustmi. Ker me je potikal, si nisem, mogel, kaj, da ga nisem potikal in dovolj ostro pojasnil: «To niso planinske enote, temveč neki prašinarji, ki jih imaš Ti v JLA pod komando. Vse vojske s planinskimi in alpskimi vodi po svetu imajo danes lepljene smuči in varnostne vezi ter ustrezne čevlje. To sem videl v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Švici in Franciji.« »Kako si mogao to videti?«, je nadaljeval general. »Jaz kot civil grem lahko kadarkoli v tujino in sem to tudi delal ter smučal izven meja, Ti pa verjetno še Trsta nisi videl, ker oficirji v JLA pač ne morete v inozemstvo, kadar vas je volja.« Višji general, ga je utišal in mu zapovedal, da nas mora vikati, saj nismo vojaške osebe ter strokovnjaki na področju smučanja in smučarske opreme. Vojska je nato dobila ELAN aluminijaste lepljene smučke (dolžine 170 in 180 cm), ELAN aluminijaste palice namesto prejšnjih leskovih, patentirane turne varnostne vezi Antigips dr. inženirja Franca Avčina (patent 1963!), ki so jih poimenovali JNA in izdelala mariborska tovarna NIKOM. Na sliki smučka JNA. Par sem podaril v Zimskošportni muzej v Mürzzuschlagu v Avstriji in dobil v zameno tri pare starih vezi, ki še niso bile v slovenski Smučarski zbirki.