Prebivalci zasneženih dežel so najprej hodili po snegu s krpljami (od okoli 7000 let pred našim štetjem). | 
Najstarejše ohranjeno finsko smučarsko streme iz okoli 540 našega štetja. | 
Smučka iz Hotinga na Švedskem, najdena v močvirju iz okoli 2500 let pred našim štetjem. Zgodovinarji so ta tip krajše in širše prazgodovinske smučke imenovali južni tip in je bila največ v rabi ljudstva Laponcev, ki so živeli na vzhodu skrajnega severa Evrope v današnji Rusiji. Reža (risba v narisu) je bila namenjena namestitvi usnjenega traku, v katerega je smučar vtaknil prednji del čevlja. |
Dr. France Avčin je leta 1963 patentiral prvo slovensko varnostno vez Antigips. Leta 1974 jo je po velikih mukah prepričevanja civilistov Jugoslovanska ljudska armada vpeljala v svojo opremo. Vez so imenovali JLA. Izdelovala jih je tovarna Nikom iz Maribora. Pred tem so si vojaki lomili noge v čeljustih. | 
Pleteno norveško streme iz pokrajine Telemark na Norveškem. Smučar je vtaknil prednji del čevlja v prstno zanko, na krajšo zanko zadaj pa je stopil, da mu čevelj ni zdrsaval po gornji ploskvi smučke (okoli 1860). | 
Skandinavski smučarji so večkrat vtaknili v streme kar coklo, ki je bilo z notranje strani obložena s suho travo, da smučarja ni zeblo. Seveda je s takim obuvalom lahko le hodil po snegu. |
Doma v Švici narejena deljena kovinska čeljust, usnjena petna stremenica z uvoženim norveškim kovinskim zapenjalcem izumiteljev Høyerja-Elefsena (okoli 1910). | 
Bloški usnjeni prstni trak in spredaj okoli smuči nataknjena pletena zanka, ki jo je smučar preko krivine nataknil na smučko. Pletenica je omogočala hojo v hrib, saj je del pletenice na drsni ploskvi ob koraku naprej z dvignjenim prednjim delom smučke zdrsnil nekoliko nazaj in ob stiku s snegom preprečil zdrs smučke nazaj. | 
Avstroogrski poročnik Georg Bilgeri je izumil po letu 1900 kovinsko vez. Spredaj je bil prečno stavljena okrogli zaprti tulec z notranjo vzmetjo, ki se je ob dvigu pete med hojo ali krmarjenjem po bregu napela in preprečila, da bi prednji del čevlja zdrsnil iz čeljusti. |
Balata vez s kovinskim opetnikom in dvižno podložno ploščo je preprečevala gibanje pete smučarskega čevlja levo in desno, posebno med zavoji (okoli 1900). | 
Alfred Bildstein iz Avstrije je leta 1935 izumil vez s čeljustjo in peresno petno stremenico z zapenjalcem. Bila je priljubljena tako med turnimi, alpskimi smučarji in skakalci. | 
Na špiritnem kuhalniku je smučar v posodici segrel, a ne pregrel ali prežgal ustrezno mešanico smučarskih voskov in mažo nato s čopičem nanesel v večjem številom krajših ali daljših pasov od zadnjega konca drsne ploskve smučke proti krivini. Zadnji del poteze s čopičem je mazalec delno prekril z naslednjim potegom čopiča. |
A Repliko bloških smuči sta leta 2002 naredila Jan Žonta in Marjan Batagelj iz Ajdovščine, da so z njimi prikazovali bloški način krmarjenja po Sloveniji, Italiji in Avstriji. | 
Kustos Salzburškega smučarskega muzeja v Werfenwengu Hans Műller prikazuje, da so morda kmetje že deskali na snegu. Seno so spravljali iz senikov na hribu v dolino tako, da so ga naložili na dve širši deski, podobni smučki. Za vleko so namestili na krivini vrv in prav tako zadaj, da so zavirali vožnjo po hribu. Ni dokazano, če so morda tudi stopili na desko in smučali navzdol. | 
Janez Prešeren iz Kamnika je prav tako izdelal kopije bloških smuči. Na krivino je vžgal sove inicialke, kot so to včasih počeli Bločani, da so prepoznali svoje smuči, ko so jih postavili k drugim, ko so šli k maši, v mlin ali v trgovino po živila. |
Norvežan Bror With je leta 1928 naredil prve posebne tekaške vezi, ki jih je poimenoval Rottefella. Na ploščo čeljusti je še ob strani tik ob stranici čeljusti na vsaki strani pritrdil tri kovinske trne,na katere je smučar nataknil smučarski čevelj, da ni zdrsaval naprej in nazaj. Vijakih. Te so ostale zelo podobne vse do okoli leta 1980. Ko so izumili drugačen način pritrditve prednjega dela s plastičnimi deli zapenjalca, a še vedno s kovinsko čeljustjo. | 
Replika stare sibirske smučke južnega tipa iz okoli 1600 do 1700. | 
Aluminijasta strgalka za odstranjevanje ali glajenje maže na drsni ploskvi smučke (pred 2. Svetovno vojno). |
Vrhovi kolcev smučarjev-lovcev, s katerimi so se odrivali naprej. Zgornji deli so bili ali iz rogov severnih jelenov ali oblike velike žlice ali celo vej, da so se z njimi odrivali v globokem snegu. Na spodnjem koncu pa je bila konica, ki so jo zapikovali v trši sneg. | 
Že prej omenjeno mazanje z nanašanjem debelejšega sloja maže s čopičem je bilo v praksi pri alpskih smučarjih, ko je bil sneg mehkejši, moker ali spomladanski sren ali srenec. Z likanjem tankega nanosa maže s špiritnim likalnikom pa je bilo primerno za trše vrste snega ali celo malo poledenelega, saj se sneg ni toliko »zarezal« v mažo in oviral drsenja. Mažo je bilo treba po likanju ohladiti zunaj in nato s strgalko odstraniti debelejše in negladke sloje (oboje po drugi svetovni vojni vse do okoli leta 1980). | 
Sondre Norheim, doma iz zaselka Øverbø nad Morgedalom v pokrajini Telemark na Norveškem, velja za »očeta« smučanja telemark (od 1870 do 1890). Bil je večkratni prvak v skokih na tekmah v Kristianiji (današnje Oslo), do kamor je potoval 300 km na smučeh in se domov vrnil s srebrnimi pokali, ki jih je prodal, da je kupil krompir in tako preživljal družino. Naredil si je svoje pleteno streme, ki je za razliko od prejšnjega imel daljšo petno pletenico, ki jo je nataknil nad peto čevlja in s tem pripomogel, da čevelj ni zlahka zdrsnil iz prstne pletenice. |
INGAB dvojno petno pero: pero je zadržalo pretiran dvig čevlja med hojo ali med vijuganjem. Zaradi pretiranih sil, se je pero raztegnilo in izgubilo funkcijo. Ker je bilo dolgo pero drago, so izdelali daljši del iz bolj trde žice, krajše pa iz bolj raztegljive. Ob Zaradi večjih razteznih sil, se je pretegnilo le krajše cenejše pero, ki ga je bilo moč zamenjati (1930). | 
Tradicionalni množični tek Vasa (orig.: Vasaloppet) na 90 km od Sälena do More na Švedskem so prvič priredili leta 1922 ob 500 letnici, ko se je Gustav z dvema Laponcema umaknil na smučeh pred zavojevalci. Kasneje je zbral švedsko vojsko, premagal sovražnika in se oklical za prvega švedskega kralja Gustava Vaso. Na sliki »tekaška« vez, s katero je tekmovalec na začetku tekmovanj Vasa premagal dolgo progo. | 
Še ena vez kot zgornja slika (tek Vasa). |
Smučarji so označili smuči, da so jih prepoznali, če so jih na potovanjih ali pred trgovino med odmori zapičili v sneg, da so jih prepoznali od drugih. Šved Lars Henrik Thurfjell se je leta 1866 zelo potrudil, da je svojo »ljubico« posebej okrasil (razstavljena v Smučarskem muzeju Umeå na Švedskem). | 
Vez dolgi jermen, ki je od okoli 1950 dobesedno prikovala smučarski čevelj na smučko. Ob hudem padcu se je zlomila smučka, če ta ne noga ali pa je smučar izruval zadnji del vezi iz lesene smučke in hodil po snegu, kot bi sim nataknil dereze, saj so iz podplata moleli dolgi vijaki. | 
Otroško streme RU-FI (izumil okoli leta 1950 Rudi Finžgar, tedaj direktor tovarne športnega orodja ELAN). Ko se je jermenje »napilo« vode iz južnega snega, se je raztegnilo in vsa enostavnost stremenice ni nič koristila, saj je sprostila čevelj, ki je izpadel iz čeljusti in običajno je sledil padec. |
Francoska žična čeljust poimenovana po zavoju z rahlim poskokom z zadnjimi deli smuči na začetku zavoja, ki se ga je spomnil Emile Allais (1947). | 
Prva patentirana varnostna vez KURIOSES iz leta 1898 (Avstrija), ki je imela bolj ime, kot pa je bila koristna. Če je smučar padel naravnost naprej, je izskočilo togo petno pero in sprostilo le peto čevlja. Zaradi usnjene prstne kapice čevelj ni izskočil in učinek varnostnega odpiranja vezi je bil ničen. Vez seveda ni doživela široke uporabe. | 
Francoska čeljustna varnostna vez RAMY iz leta 1950. Če je delovala prekomerna stranska na čevelj, ko je smučar izgubil ravnotežje in se pretirano nagnil na levo ali desno, čemur je sledil padec, je ali leva ali desna stran čeljusti izskočila iz ležišča in čevelj je bil sproščen iz objema čeljusti. |
Čeprav je nemška tovarna MARKER že pred letom 1958 izdelovala varnostno glavo (prednji del smučarske vezi), se je navedenega leta množično pojavila v prodaji. Ob stranskem pritisku na čevelj (navadno padec) je zgornji del glave povezan s kroglico v ležišču, pol v telesu in pol v zgornji plošči glave. Nastavitev vezi, da se je odprla ob manjših ali večjih pritiskov sil na čevelj, se je uravnavalo z vijakom na spodnjem deli glave, ki je bolj ali manj pritiskal s kovinskim peresom na kroglico. Zaradi dragih vezi, pa še tedaj težava z devizami in uvozom, je reprezentant Jože Ilija na črno delal ponaredke MARKER vezi in njemu je sledila celo škofjeloška tovarna ELRA. Takrat ni bilo tako strogo glede patentov za smučarsko opremo, pa še število v Sloveniji izdelanih vezi ni predstavljalo resno konkurenco. | 
Norveško cevno streme po letu 1880 je bilo na severu veliko v rabi. Močnejšo šibo so oblekli v usnje, da je bila nataknitev na petne stremenice na peto čevlja mehkejša. Taka stremena je uporabil leta 1888 Fridtjof Nansen med prečenjem otoka Grenlanda. | 
Zadnji del vezi dolgega jermena z jermenom, ki je imel boljšo izpeljano s peresnim zatezalcem, ki ga je smučar zapel, ko je že ovil jermen okoli čevlja in skozi kovinsko zanko, da je še bolj napel jermen (okoli 1955). |
Smuči, ki jih je izdeloval kolar v Bohinjski Bistrici in so bile v prodaji že pred 1. svetovno vojno v športni trgovini JOKO v Bohinju. Proizvajalci ali prodajalci so v krivino vžgali svoj znak. | 
Ljudsko švedsko streme s prstno zanko iz okoli srede 19. stoletja (muzej Vasalopps Museet, Muzej Vasaloppet v Mori). | 
Tekaško streme iz okoli 1900 z zapenjalcem, predhodnikom znane tekaške vezi Rottafella iz leta 1928, izumitelja iz Norveške Brora Witha. |
Vez s kovinskim opetnikom iz okoli 1920 (Wintersportmuseum, Mürzzuschlag, Avstrija). | 
Streme Sondreja Norheima z različico, ko je smučar namesto petne pletene stremenice namestil tanek usnjeni trak (Skimuseet Umeå, Švedska, okoli 1870). | 
Proizvajalci smuči in trgovci so namesto vžiganja svojega znaka na smuči pribili kovinske ploščice s svojim imenom: med obema svetovnima vojnama SPORT Kmet d.zo.z., Ljubljana (kratica: družba z omejeno zavezo). |
Enovrstičan tekaška kotalka (pogovorno: rolka) z Roattafello vezjo iz okoli 1950, težka 8 kg za tek po asfaltu med poletnim treningom smučarskih tekačev. | 
Zgoraj alpska aerodinamična krpljica na palici za smuk in super veleslalom in spodaj krpljica na palici za tek na smučeh. | 
Doma narejena smučka in usnjeno streme iz Bovca iz okoli leta 1950. Na teh smučeh je Bovčan, star skoraj 80 let, nastopal na prireditvah smučarjev po starem. |
