Odkrivanje belih puščav

Napisal Aleš Guček dne 24.03.2012.

Do pohoda na smučeh preko Grenlandije Nansena s spremljevalci (poleti 1888) je svet bolj malo zanimalo odkrivanje novih nekoristnih dežel. Vladarji so pošiljali na dolge poti po kopnem in morju raziskovalce zgolj zaradi pridobitve bogastva, bodisi zlata in srebra ali zaradi dišav. Vsa odkrivanja sveta bi lahko označili bolj za ropanje in zavojevanje in pokristijanjenje neevropskih narodov, kot pa željo po odkrivanju neznanih dežel daleč od »starega kontinenta«. Zato je miroljubni svet še bolj pozdravil uspehe skandinavskih raziskovalcev, predvsem Norvežanov. Ti so za razliko od okrutnih osvajalskih plovb svojih vikinških prednikov svetu predstavili doslej neznane »bele puščave« na severu in jugu našega planeta. Med te štejemo zlasti Maigaarda, Nansena in Amundsena. Njimi so sledili še odprave Angleža Scott in Američana Pearyja s spremljevalci.

Švedi niso bili nič manj nežni pri osvajalskih in vojnih pohodih. Nordenskiøld jih je vsaj malo opral teh grehov. Srčni in pogumni možje so se spoprijeli z neskončnimi snežnimi poljanami in hribi, posutimi z ledeniškimi razpokami in seraki. Ob neusmiljenemu mrazu in bičanju snežnih viharjih so križarili peš na smučeh po Arktiki in Antarktiki in nekaterih otokih severa poloble. Norvežani so bili daleč najuspešnejši, saj so bili zelo izurjeni v smučanju in znali uporabljati pse, ki so jim vlekli na vpregah s sanicami opremo in hrano.
Zgodovina raziskovanja Grenlandije se je začela leta 1728, ko so Danci prišli na misel, da bi otok pod njihovo kronsko oblastjo raziskali na smučeh. Pomislili so na mlade norveške smučarje, ki bi namesto njih z ladje lažje nadaljevali pot v notranjost snežnega kraljestva. Preveč smela ideja je ostala le v zapiskih načrtovane odkrivanja največjega otoka na svetu.
Johann Anderson je napisal v Poročilu o Islandu, Grönlandu in Davisovih vratih (Hamburg 1746), da je neki kapitan poskušal prodreti v ledeno grenlandsko notranjost celo s takimi dolgimi deskami, kakršne uporabljajo in drugi za svoja zimska potovanja. Kapitanu se ni posrečilo prodreti daleč v notranjost dežele. Ko se je eden od spremljevalcev drznil odpraviti predaleč od obale, je pred očmi precej oddaljenih tovarišev zdrknil v snežno brezno. Slišali so ga vpiti in tožiti, pomagati pa mu niso mogli. Morali so se vrniti brez njega in brez upanja, da bi kdaj prodrli dlje, kot so.
Danski kapitan Jensen se je leta z ladjo odpravil proti severu. Po nasvetu je s seboj ponesel smuči, da bi jih na kopnem uporabili za prodiranje v notranjščino. Ni jih uporabil za osnovni namen, pač pa je v ladijski dnevnik zapisal, kako so jim prišle prav za kurjavo.
V odpravi Šveda Adolfa Nordenskiølda sta imela dva Laponca s seboj smuči. Brzojavka je bila objavljena leta 1883 v časopisu, da se je odprava srečno vrnila. Laponca sta na smučeh prodrla celo 300 km v notranjost otoka Grenland, sam vodja pa verjetno brez 150 km. Po povratku je vodja narisal zemljevide. Laponca sta povedala, da je notranjščina idealna za uporabo smuči in hitro napredovanje z njimi. Za njim sta Američana Peary in Cook (skupaj) in Norvežan Maigaard prav tako skušali prodirati v belo puščavo, vendar brez večjih odmevov v svetu. Najbolj odmeven je bil pohod leta 1888 Norvežana Nansena preko Grenlandije. O tem je že napisan članek na www.smucisca.net, Zgodovina smučanja, Arhiv vsebin spodaj v članku Preko Grenlandije na smučeh.
Severni tečaj je postal naslednji izziv za raziskovalce belih kontinentov. Ameriški inženir Robert Peary se je vrnil 27. aprila 1909 na krov ladje Roosvelt in povedal, da je 6. aprila dosegel Severni tečaj. New York Herald je dobil brzojavko: Bil na Severnem tečaju 21. aprila 1908 in odkril novo deželo na visokem severu« s podpisom Frederic Cook. Peary, njegov bivši prijatelj in sotrpin na polarnih odpravah je 8. septembra 1909 dal izjavo novinarju: Cook ni bil nikoli na Severnem tečaju, ne 21. aprila 1908, ne kdaj drugič. Slepari. Imam dokaze«. S tem sta javnosti oznanila medsebojno vojno napoved. New York Times je stavil na Pearya, katerega je podprla tudi National Geographic Association. Na kongresu s hrupnim vzdušjem je bilo glasovanje: 135 glasov za Pearya in 34 za Cooka in tako priznan Peary za prvega pristopnika na Severni tečaj.
Tudi kasnejše odprave v bele puščave so odkrile koristnost uporabe smuči. Najbolj odmevna je bila 1911 tekma za osvojitev Južnega tečaja. Anglež Robert Falcon Scott in Norvežan Roald Amundsen sta praktično istočasno krenila na pot z dveh oddaljenih kopnih točk na severu Antarktike. Zaradi slabega vremena v notranjosti sta pred pohodom raziskovala okolico in se tudi srečala. Amundsen je Scottu odsvetoval uporabo ponijev za vleko polarnih sani z opremo in dokazoval, da so bile dosedanje norveške odprave s polarnimi psi uspešne. Konj namreč ne je iste hrane kot ljudje, torej je treba s seboj vlačiti kubike sena, psi pa se zadovoljijo z ostanki hrane, ki jih pustijo ljudje. Poleg tega so psi zaradi manjše teže boljši, bolj vzdržljivi, se ne ugrezajo toliko v sneg kot težki konji. Scott ni bil prepričan v to.
Amundsen je krenil na pot proti jugu iz izhodiščne točke Norvežanov, ki so ji nadeli ime Framheim, Framov dom. Njihova polarna ladja se je imenovala Fram in je še danes razstavljena v muzeju v Oslu z vso osebno in navigacijsko opremo, oblačili, rokavicami ter drugo opremo, ki jo je Amundsen s tovariši uporabljal na tej odpravi in jo je podaril Norveški. Južni tečaj so dosegli 14. decembra 1911 Norvežani Roald Amundsen Olav Bjaalund, Helmer Nansen, Sverre Hassel in Oscar Witing skupaj z enajstimi psi od 111, kolikor so jih vzeli seboj. Eni so omagali, eni so … in tudi precej so jih ubili, ko je raziskovalcem in tudi drugim psom zmanjkalo hrane. Norvežani so osvojili južni tečaj pred Angleži in tam pustili obeležja.
Scott je krenil z 18 spremljevalci in so morali kmalu ubiti vse ponije, ker so se ti preveč vdirali v sneg in niso mogli napredovati. Tako so morali sami na saneh za seboj vleči vse potrebno. Zaradi izčrpanosti in bolezni je samo pet mož na smrt utrujenih doseglo Južni tečaj, kjer so odkrili, da so bili tam tri mesece pred njimi že Norvežani. Na izhodiščno točko ob ladji se ni vrnil nihče. Ponoči sta vsega 18 km pred zadnjim depojem hrane in okoli 200 km daleč od ladje preminila še zadnja Scottova spremljevalca. Sam je napisal še zadnje besede v dnevnik, trdijo celo zadnje stavke s krvjo, preden ga je zajela bela smrt.
Amundsen se je s celotno odpravo, mornarji in pohodniki zmagoslavno vrnil v domovino. Angleži so ga povabili v London, da bi predaval o svojem uspehu. Angleži so hoteli zmanjšati norveški uspeh, češ da so izbrali krajšo pot in da brez čudovitih psov ne bi dosegli južnega tečaja. »Zato trikrat hura za pse!«, je dejal angleški lord Curzon 15. 11. 1912 v Londonu na koncu predavanja osvajalca južnega tečaja Amundsena. Tipično za večni angleški vzvišeni in nesramni način, kako zmanjševati uspehe in poudarjati manjvrednost drugih neangleških narodov ob boku velikega imperija, v katerem sonce ne zaide. Vsi so radovedni čakali, kako bo na to klofuto odgovoril Amundsen. Ta je požrl žaljivko in je skromno zajel vse v enem stavku: »Velika zmaga je sestavljena iz mnogih majhnih, nepomembnih uspehov, ali če hočemo to povzeti po Scottovem primeru: popoln polom je sestavljen iz mnogih drobnih neuspehov in nepremišljenosti«. Edino, kar je Scott pametno naredil po Norvežanih, da je vzel s seboj smuči. Angleži so med potjo na Južni tečaj umirali tudi zaradi skorbuta, kot da tega ni že zdavnaj prej odpravil njihov pomorščak James Cook, ki je silil mornarje jesti med potjo zelenjavo, ko so prispeli do otokov in so jo vzeli s seboj za nadaljevanje plovbe. Že Nansen je za na pot preko Grenlandije doma na Norveškem nabral neko travo na robu užitnosti, ki pa je bila vitaminska in je zavzela malo prostora. Scott je moral pobiti ponije in vse motorne sani, ki jih je vzel s seboj so bile neuporabne, saj so crknile takoj zaradi hudega mraza.
Roald Amundsen je žalostno končal. Ko je iItalijanski general Umberto Nobile uspešno s cepelinom preletel Severni tečaj in iz cepelina Norge spustil 11. maja 1926 ob 8,50 uri na tla norveško, ameriško in italijansko zastavo. Ime Norge je bilo dano, ker so italijanski cepelin N-1 kupili Norvežani, a je z njim letel Nobile. Isto je ponovil z novim cepelinom Italia in odvrgel na Južnem tečaju italijansko zastavo. Nobile se je s tovariši ponesrečil s preobteženmim cepelinom v slabem vremenu ob povratku s severnega tečaja. Šest članov posadke, med njimi ranjeni Nobile in še dva mehanika, so obtičali na veliki ledeni plošči. Po radijski zvezi so pošiljali klice SOS, vendar jih je sprejela neka ruska ribiška ladja prepozno. Dva ledolomilca sta se odpravila proti ponesrečencem, a jih niso nikoli našli. Tudi Amundsen se je odpravil z letalom Latham 47, ki ga je dala na razpolago francoska vlada. Amundsen je s štirimi sopotniki odletel 18. junija 1928 iz Tromsøja na Norveškem na reševalno akcijo. Za vsemi se je izgubila vsakršna sled.
Antarktika je ostala neprehojena celina z enega do drugega konca preko južnega tečaja. Poletje na južni polobli ni bilo nič kaj usmiljeno s temperaturami pod ničlo, saj je Norvežan Børge Ouslund doživel smrtno mrzlih 50 stopinj celzija pod ničlo na 2829 km dolgi poti na smučeh od Fisherjeve ledene ploskve preko Južnega tečaja do Scottove baze na obali Rossovega morja. Za seboj je vlekel kar 160 kg težke sani, ko je tovor pridno praznil na dolgi poti. Antarktika je obdržala tradicijo tekmovanja, kdo bo prej prečil to belo celino. Svet je zvedel, da se je pričel mnogoboj, saj se je znašlo 14. novembra 1996 na približno istem kraju kar nekaj tekmecev. Samo dve uri za Norvežanom je krenil z otoka Barkner na isto pot Anglež Sir Ranulph Fiennes, z malenkostnim zaostankom enega dne Poljak Marek Kaminski in nazadnje še odprava šestih Južnih Korejcev. Nihče ni mogel dohiteti in prehiteti na smučeh hitrega Ouslunda. Ovirali ga niso niti prehodi preko 3000 m visokih gora, tako da se je vedno bolj oddaljeval od tekmecev in prvi dosegel cilj.
Laurence de la Ferrière se je rodila v Maroku. Z dvema hčerkama se je kasneje preselila v Chamonix v Francijo. Začela se je ukvarjati z različnimi športi: alpinizem (dosegla je 8700 na Mount Everestu), se predala padalstvu, gorskemu kolesarstvu in polarnim odpravam, na akterih je najprej presmučala Svalbardovo deželo, Grenlandijo in končno sama z Južnega pola dosegla vzhodno obalo Antarktike, kjer je stala francoska polarna postaja Dumont d'Urville. Pred zadnjo omenjeno odpravo je trenirala v okolici Chamonixa tako, da je vlekla za seboj dve avtomobilski gumi, na katerih sta sedeli hčerki. Nato je trenirali v ekstremnnih zimskih pogojih. Z avionom so Francozinjo prepeljali na Južni pol, od koder je začela svoj nori pohod 23. novembra 1999. Med potjo je bila povezana s prijateljem preko satelitske zveze. Ko so ji začele zmrzovati noge in je že bila na robu halucinacij, ji je prijatelj svetoval, da jo pride iskat helikopter. Med pogovorom je nekako prišla k sebi in nadaljevala pot, čeprav bi jo morala morda prekiniti – če ne drugače, že zaradi hčera. Novo leto 2000 je seveda preživela sama, saj je dosegla 7. februarja 2000 francosko polarno postajo Dumont d'Urville po 2776 km pohoda na smučeh z vleko polarnih sani. Na srečo samo utrujena, zaradi mraza.
Moj švedski znanec dr. Fred Goldberg ima v svojem zasebnem polarnem muzeju v Stockholmu različne predmete številnih prvih in novejših polarnih odprav, od oblačil, kuhalnikov, kovinskih skodelic itd. Posebnost je njegova zbirka znamk, ki so jih nalepljene na razglednice ali pisemsko ovojnico na cilju ožigosali s posebnim priložnostnim žigom. Pozabil sem ime odprave, ki je ponesla na Severni tečaj tudi njegove znamke in jih na cilju ožigosala. Na povratku so vsi člani odprave. Naslednje leto je šla druga odprava za njimi, da bi zvedeli, kako in kje so zaspali za večno. Fred jim je naročil, da poiščejo in mu prinesejo znamke. Ko jih je Fred dobil, se je z veliko žalostjo spomnil odhoda prve odprave z obljubami, da mu vrnili bodo znamke z vsemi potrebnimi žigi. Pred oči so se mu zvrstile slike žalostne odprave, od katere je ostalo le nekaj opreme in pa znamke.
Stane Klemenc je Slovence vpisal med osvajalce belih puščav. Leta 1998 se je priključil mednarodni odpravi, ki je iz Rusije krenila proti severnemu tečaju. Klemenc je še sam organiziral novo slovensko odpravo na Severni tečaj in bili uspešni. Klemenc se je odločil, da bo sam na smučeh z vleko sani dosegel Južni tečaj. Leta 2000 so odšli na pot Klemenc in za njim Američanka Ann ter Norvežanka Liv. Nekaj časa sta mu sledili, nato pa sta se odločili za drugo pot. Klemenca je zajelo nemogoče vreme, ki ga je obkrožala bela smrt na vsakem koraku. Treba se je bilo reševati, zato se je Klemenc vrnil z novimi izkušnjami v bazo na območju Zemlje kraljice Maud z nekaj šotori in večjim skupnim šotorom s kuhinjo ... Heroinji Liv in Ann pa sta bili uspešni, saj sta se po sreči izognili neurjem. Stane Klemenc opisuje svoje odprave na vse celine sveta v odlični knjigi Ledene sanje (MK Založba, 2003). Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami avtorja in kratkimi opisi zgodovine ekspedicij na celine, ki jih je Klemenc obiskal. Knjiga je še izjemno zanimivo oblikovana in vredna branja zaradi zanimivih opisov »lovca na bele puščave« in polna, kot rečeno, prekrasnih fotografij.

Aleš Guček – Smuček
upokojeni arhitekt in (m)učitelj smučanja

Morski raziskovalci so se od 16. stoletja naprej odpravili v severna evropska morja in se vračali domov z zgodbami o Eskimih, plemenu, ki je živelo pozimi v ledenih pokrajinah in le kratkem času poleti videli malo zelene zemlje. Preživljali so se z lovom in ribolovom.	Iskanje severozahodnega morskega prehoda za pot v Indijo jih je toliko obremenjevala, da so nemalokrat zašli v velike težave, ko jim je led oklenil lesene ladje z jadri in so našli, kar so trmasto izzivali - belo smrt. Martin Frobisher se je leta 1576 pri iskanju severne poti na Kitajsko celo spopadel z Eskimi, ki so bili sicer miroljubni do tujcev, saj so se zavedali, da si je treba pomagati v težkem življenjskem okolju.	Nizozemski kapitan Willem Barents se je prepozno vrnil v tople kraje iz potovanja leta 1596 in se je nenadoma znašel z ladjo v ledenem oklepu. Ni se ga mogel rešiti in ta mu je zaradi širjenja zdrobil ladjo. Pozno spomladi so iz ostankov naredili čolne in se vrnili nazaj, vendar brez kapitana, ki je pozimi umrl v 61. letu starosti.
Grafični prikaz nevarne plovbe med ledenimi gorami, ledenimi ploščami in ozkimi prehodi med visokim ledom. Polarni raziskovalci so morali z ladjami so morali doseči ledeno kopno Arktike in Antarktike ter nekaterih otokov, kot na primer Grenlanda, da so lahko nadaljevali pot na smučeh in s pasjimi vpregami v notranjost belih puščav.	Na Antarktiki jih je pestil mraz, vetrovi, snežni viharji, medtem ko so na Arktiki na njih prežali še beli medvedje, vdirali v taborišča, ki so jih postavili med potjo, pobijali vlečne pse, napadali ljudi in tudi skušali ugrabiti njihove zaloge hrane. Ni jih zaustavilo niti vpitje, rožljanje s kuhinjskimi posodami, le streli iz pušk so jih preplašili, da so ušli. Znani so primeri, ko je ladijska posadka pozimi preživela na ladji sredi ledu, da je medved splezal na krov in tolkel po vratih in oknih, dokler se ni kdo ojunačil in stopil na plano in ga pregnal s strelom iz puške. Nekatere nadležneže so morali celo pokončati.	Ladjo, ki je bila vklenjena v led, so mornarji reševali tako, da so okoli in okoli nje s sekirami in krampi naredili široke vodene jarke, da led ni zdrobil krhkih ladij. To delo je bila stalnica, saj je morje hitro zamrzovalo nazaj. Na sliki ladja Fram, ki je danes razstavljena v muzeju v Oslu.
Polarni raziskovalci so odeli v debele kožuhe in toplo obutev, da so preživeli tako zimo kot poletje, ki zaradi toplega obdobja ni bilo nič kaj prijazno, temveč bičalo z vsemi hladnimi »dobrotami«.	Otok Grenland je zanimal tako Dansko, Švedsko in Norveško. Na jugozahodnem delu so kitolovci okoli 1880 postavili ribiško naselje Godthaab in se pozimi v okolici zabavali s smučanjem. Tekmovali so tudi v »štehvanju« na smučeh (podobno saveljskemu pri Ljubljani, ko mladeniči z lesenimi kiji na drvečih konjih skušajo razbiti sode).	Norvežan Fridtjof Nansen se je iz Bergna preselil v Kristianijo (današnje Oslo) in začel sanjariti o polarnih odpravah. Hotel je leta 188 prečiti otok Grenland, kar mu je s spremljevalci tudi uspelo. Prečenje na smučeh je imelo velik odmev v svetu, tako da se je smučanje iz Norveške preselili tudi v srednjo in južno Evropo (Fridtjof Nansen, Polarni muzej, Tromsø, Norveška).
Fridtjof Nansen pred začetkom pohoda preko otoka Grenland.	Fridtjof Nansen se je leta 1896 odpravil proti Severnemu tečaju, ki pa ga ni nikoli dosegel	Ameriški The Graphic Weekly Newspaper je objavil sliko srečanja leta 1896 na Cape Flora, Zemlja Franca Jožefa med Fridtjofom Nansenom in prav tako polarnim raziskovalcem iz Anglije Frederickom Jacksonom. Res sta se srečala, pri čemer je bil Jackson ponosen, da je osebno spoznal Nansena. Slednji (na desni) pa prav nič preveč, saj je bilo ljubosumje in konkurenca med polarnimi raziskovalci huda in so se raje izognili drug drugemu,m kot da bi izmenjali izkušnje v prijateljskem pogovoru. Bile so tudi redke izjeme, a res zelo redke, pa še te v tistih letih, ko niso več mogli na odprave.
Polarne odprave so se v začetku 20. Stoletja izkrcale z ladij v polarnih raziskovalnih postajah, tam zložili prtljago, vso opremo, vlečne sani s sanicami, pogosto narejenih iz smučk, se spočili od dolge in nevarne plovbe z ladjami in se pripravili na pohod, največkrat v neznane bele širjave in hribe notranjosti belih celin.	Polarne smuči so bile bolj vzdržljive in krajše od običajnih norveških telemark smuči, da so bile bolj okretne. Drsno oblogo so včasih obložili s tanko pločevino, da se les ni prehitro obrabil zaradi drsenja po ledu. Usnjeno streme, ki se je namočilo, pa zopet zmrznilo, je bilo preveč togo in se je pogosto strgalo. Zato so polarni raziskovalci raje namestili po letu 1900 kovinsko čeljust Norvežana Fritza Huitfeldta (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).	Stremena iz usnje ali iz vrvi polarnih odprav pred 1900. Lesena podložna plošča je bila pritrjena pod stopala, da so smučko še bolj utrdili(Polarni muzej, Tromsø, Norveška).
Huitfeldtova vez s kovinsko čeljustjo, patent iz leta 1896, ki so jo namestili v ravnem stanju skozi režo podložne plošče in nato stranici zakrivili, da so namestili v čeljust čevelj, ki se ni mogel premikati levo in desno (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).	Danes izdelujejo posebne vezi za polarne smuči iz plastike, ki je odporna tako na višje kot zelo nizke temperature, v hudem mrazu ne otrdi in poči. Lažje so od kovinskih in lažje prilagodljive različnim vrstam čevljev za pohod po belih puščavah. Na sliki vez polarne rusko-kanadske odprave, ki je dosegla Severni tečaj.	Dva izmed najbolj znanih pohodnikov po belih celinah, zlasti po boju leta 1911 za prvenstveno osvojitev Južnega tečaja: Norvežan Roald Amundsen (levo) in Anglež Robert Falcon Scott. Oba sta dosegla cilj, Norvežan pred Angležem, katerega vsi člani odprave so umrli, sam zadnji.
Scottova odprava leta 1911 na Južni tečaj,ko so morali sami vleči za seboj težko natovorjene sani (drugi neviden del slike), ker so morali pobiti neuporabne ponije.	Šotor in norveška zastava Amundsenove odprave, ki so ga postavili na Južnem tečaju. Zaradi težav pri natančni določitvi najbolj južne točke, so obeležje postavili in tam pustili leta 1911 2,7 km od dejanske točke, kar pa nihče ni priznal, da niso dosegli Južnega tečaja. Šotor so poimenovali Polheim (polarni dom)	Član Scottove odprave na Južni tečaj Oates je dobil hude zmrznine stopal in napadla ga je gangrena. Zavedal se je, da to pomeni smrt. Prostovoljno se je odpravil v snežni vihar in tam končal svojo pot.
Portret Norvežana Roalda Amundsena (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).	Ameriški poročnik Robert Peary pred odhodom na Severni tečaj, ki ga je s spremljevalci dosegel 6. aprila 1906. (Polarni muzej, Tromsø, Norveška). Na skici je vlečni čoln, na katerem so krajše smuči. Dvomim, da so s seboj vzeli dolge težke smuči (na desni), dolge okoli 3,5 m, ki so jih kalifornijski rudarji uporabljali za hitrostne tekme v skupinskih spustih v skupinah po okoli šest tekmovalcev po letu 1863.	Robert Peary ima na nogah kratke, okretne smuči. Lesene sanice vlečnih sani, na drsni ploskvi obite z železom, so bile spredaj in zadaj močno zakrivljene, da so lažje drsele preko snežnih in ledenih neravnin.
Karikatura borbe med Robertom Pearyem in ameriškim sonarodnjakom Fredericom Cookom. Peary je očital Cooku prevaro in laž, da je dosegel Severni tečaj pred njim, leta 1905. Boks je sodil pingvin v lepem črnem fraku.	Polarni raziskovalci so med potjo pisali dnevnike in po povratku so jih objavili. V javnosti, tudi tistim delom, ki jih zima ni preveč veselila, so jih brali in občudovali te heroje, osvajalce nekoristnih ozemelj (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).	Originalne knjige »belih divjih mož« so v Polarmuseet v Trmsøju na Norveškem razstavljene v odprtih vitrinah, da jih obiskovalec lahko lista. S tem se dela sicer škoda, saj mi je moj francoski prijatelj, ki je lastnik smučarskega muzeja v Besse-en-Chandesse in ima preko 3000 smučarskih knjig, med temo veliko originalov (tudi iz 1555), najprej nataknil bele rokavice. Nato šele sem lahko rahlo s sapico in prstkom listal po originalih.
Knjiga Fridtjofa Nansena (ladja) Fram preko polarnega kroga je izšla v luksuzni izdaji (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).	Srečanje s Fridtjofom Nansenom (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).	Tabor polarne odprave je postavljen na ogled v muzeju (Polarni muzej, Tromsø, Norveška).
Ruska odprava na Severni tečaj je po drugi svetovni vojni začela postavljati tabor. Smuči so uporabili za ogrodje šotora.	Norveški invalid se je s spremljevalci odpravil na Južni tečaj okoli 1995 (Skimuseet Holmenkollen, Oslo, Norveška).	Jean-Louis Etienne se je leta 1986 sam odpravil na Severni tečaj. Slučajno se je med potjo v slabem vremenu srečal z enakim kljukcem iz ZDA Willom Stegerjem. Malo sta pokramljala, se ločila in vsak zase odšla proti cilju.
Francozinja Laurence de la Ferrière je nabirala moči v okolici Chamonixa na suhem za pohod z Južnega tečaja na vzhodno obalo Antarktike.	Laurence de la Ferrière je sama vlekla sani z Južnega tečaja, kamor so jo pripeljali z letalom in začela svoj mazohistični pohod 23. novembra 1999 in po 2776 km dosegla 7. februarja 2000 francosko polarno raziskovalno postajo Durmont Durville na vzhodni obali Antarktike.	Čaj ob petih – brez besed.
Zemljevid z vrisano Amundsenovo potjo leta 1911 in rdeče pot Laurence de la Ferrière v poletju južne poloble 1999-2000.	Laponca Paava Lars Nilsson Tourda in Anders Pavasson Rossa zapuščata 22. julija 1993 kamp švedskega barona A.E. Nordenskiølda na zahodni obali otoka Grenland in prehodila v 57 urah okoli 460 km notranjščine. Zajel ju je vihar in sta ga preživela 4 ure v skopani luknji pri 5 stopinj celzija pod ničlo. Na poti nista spala dva dni in pol.	Štirje Laponci so raziskovali polarno morje pod ledom in jemali vzorce z dolgimi palicami. Sani je vlekel los (iz arhiva Freda Goldberga).
Otto Nordenskjøld, nečak barona A. E. Nordenskiølda je med letoma 1901 – 1903 dve zimi raziskoval vzhodne predele Antarktičnega polotoka in bližnjeotoke. Kitolovko Antarctico, s katero so dospeli na Snow Hill Island, je objel leden oklep ion jo strl, da je potonila 12. februarja 1903 in so morali posadka in člani polarne ekspedicije čakati na reševalno ladjo (iz zbirke Freda Goldberga).