Mednarodna smučarska zveza pa spančka

Priznati je treba, da so tekme svetovnega pokala postale dolgočasne, če jih primerjamo s sprintom ali štafetami v teku, deskarskim paralelnim slalom in veleslalomom, visokimi skoki smučanja prostega sloga (angl.: big air), biatlonom, smučarskim in deskarskim krosom, smučarskimi skoki – posebno moštvena tekma. Na dolgočasnost kažejo obiski alpskih tekem, kjer so na nekaterih prizoriščih skoraj le spremljevalci in trenerji. Evforija je le v nekaterih krajih, kot so Kitzbühel, Schladming, La Villa – nato pa se zgodba več ali manj konča.

Čas bi bil, da se nekaj premakne in postarane mednarodne alpske sive celice Mednarodne smučarske zveze bi se morale končno odpreti novim idejam. Težava nastopi, ko jim je treba nekaj spraviti v glavo, kot bi vrtali s špagetom aldente luknjo v betonski zid. Nevarnost preti, da bi z novostmi odpadla nekatera svetovno znana smučarska središča, ki še kako polnijo malho FIS, da imajo že vso zgodovino kongrese in konference po najbolj eksotičnih letoviščih vsega sveta. Morda pa bo prišlo do vzporedne organizacije, ki bo prestopila alpski Rubikon.
Moje pisanje spodaj je bolj provokacija, kot predlog, saj so pri FIS super strokovnjaki, ki bodo morda le našli pravo formulo, če …

1. Postavitev slaloma samo z enim količkom za vse kombinacije vratc (odprta, zaprta, enojna in dvojna vertikala ...). Razlog: zakaj se truditi zakoličiti dvoje količkov, če je dovolj eden. To smo vse preskusili že na naših nekdanjih poletnih treningih na večnem snegu in se je obneslo. Če kdo zgreši vratca, se mora vrniti do količka, zasukati smuči navzdol proti dolini (krivine zasukane po bregu navzdol) in s smučko, ko je čevelj nad količkom  udariti po kolcu, preden nadaljuje s smučanjem. Vertikala je prav tako lahko zakoličena s količkom modre (rdeče) barve, nato rdeče (modre) in zopet modre (rdeče). Isto velja za dvojno vertikalo.
 
2. Za vratca veleslaloma, super veleslaloma in smuka samo dva notranja krajša pregibna količka z zastavico skoraj na snegu. Podobno kot za deskanje, le da bi bil pri alpskih progah krajši količek na notranji strani in malo daljši na zunanji. Izboljšava ohranitve ravnotežja smučarja, ki tolče z rokami po visokem notranjem količku, izgublja ravnotežje in/ali palico, suka smučarja in posledica so težki padci, zlasti v SVSL in SM, če ne poškodbe zapestij, rok, ramen ... . Nizki količki ne bi bili nevarni s primernimi materiali, poleg tega bi se smučar zavedal možnosti smučanja med količkoma, čemur bi sledil morda padec (snemljivost zastavic še ena izboljšava). S telesom bi se lahko nagibal nad količke, ne bi udarjal s telesom ob njih, boleče in nevarno zaradi prej navedenega. Če bi tekmovalec smučal zaradi stranskih zdrsov daleč vstran, bi bil že kaznovan zaradi časovnega zaostanka, izgube hitrosti itd. in bi pravilo, da mora z obema smučkama preiti navidezno črto med vratci, postalo nepomembno, oziroma črtano.

3. Za slalom in veleslalom predlagam en sam tek v enem dnevu z dolžino po sedanjih FIS pravilih. Naslednji dan paralelni progi, s tekmovanjem samo 32 (16) najboljših iz enega teka prejšnjega dne. Podobno kot na moštvenih tekmah, le da bi posamezniki smučali v vsakem paru vsakega kola: en na rdeči progi, drugi na modri in v ponovljenem duelu zamenjani progi za tekmovalca. Izločitev do finala. Točke svetovnega pokala in FIS dobe tekmovalci od 1. do 32. mesta, če dosežejo cilj v obeh tekih in z ne preveč velikim zaostankom. Način startov paralelnega tekmovanja po številkah: morda 1 proti 32 (po času prešnjega dne), 2 proti 31 .... ali pa 1 proti 16, 2 proti 17 ... S tem bi sicer morda 16. izgubil, kljub temu da je bil boljši ali je na papirju boljši od 32-tega. Še globoko razmisliti. Ločiti je postavitev proge za slalom in veleslalom, da ni nekaj preveč podobnega (moštveno v GA-PA ni bilo niti slalom, niti veleslalom, vendar zanimivo). Proge bi bile seveda krajše. Prednosti: gledalcem in televiziji ne bilo treba vztrajati na progi od 10,00 ure do 14,00 z dolgo pavzo, saj bi tekme potekalo zvezno. Neposredni paralelni boj je viden iz ciljne arene in hitrost smučarjev že na oko primerljiva, razen izjemoma zaradi tesnih izidov. Na ta način bi postale zanimive tudi tekme, ki niso svetovni pokal, ampak nižje vrste "evropskih", FIS tekem itd., predvsem za tekmovalce in gledalce, ki jih na "nižjih tekmah praktično ni. Poleg tega ne bi bilo treba pripravljati širokih klasični prog za dva teka, ampak za enega samega, krajše proge pa govore že same po sebi. Seveda bo velik odpor klasičnih prizorišč, ker "mlatijo" velik denar in morda še drugih, ki so deležni te torte.

4. Tone Vogrinec je že pred leti predlagal formulo za smuk.  
 
SMUK!
 
Prismuk Aleš Guček – Smuček
upokojeni arhitekt, alpski reprezentant in (m)učitelj smučanja