Smučanje brez snega - uvod in muzej Tržič

Napisal Aleš Guček dne 21.11.2010.

Najbolj navdušeni smučarji že kar vohajo sneg. Ker v naši domovini še niso dani pogoji za vijuganje in tek po snegu, bomo malo smučali brez snega. Pa ne na vrstičnih smučarskih kotalkah (rolkah), temveč po smučarskih muzejih. Z ženo Vlasto sva obiskala preko 30 smučarskih in zimsko športnih muzejev po svetu, Kanadi, ZDA in Evropi. Smučarski muzeji so najbolj pogosti od vseh športnih panog in zares vredni ogleda.

Uvod
Neverjetno na kakšnih pripravah in napravah so smučali prednamci. Čevlje so vtikali po današnjih pojmih v mogoče in nemogoče stremena ter vezi. Samo da ne bi čevelj izpadel iz stremena. Konec 19. stoletja je bil poskus, da si smučarji ne bi lomili spodnjih okončin.

Prvi smučarski muzej na svetu je bil odprt leta 1923, kje drugje, kot na Norveškem v Oslu. Iz Osla se je preselil na grič nad mestom na Holmenkollen. V osemdesetih letih so ga stisnili z vhodom med dve skali, kjer se je za skalama razširil v velike sobe, ki so bile v več nivojih. Iz muzeja se je obiskovalec lahko vzpel z dvigalom ali po stopnicah na sam vrh svetovne znane skakalnice. Ob lepem vremenu se je odprl prelep pogled na Holmenkollen z okolico in čudovit razgled na Oslo z morskim zalivom. Muzej obišče na leto preko 100.000 turistov in je redek, ki živi brez javnih proračunskih sredstev. Vstopnine in prodaja izdelkov v muzejski trgovinici so glavni viri dohodkov.

Zelo specializiran muzej telemark smučanja iz druge polovice 19. stoletja je v domovini tega načina krmarjenja v kraju Morgedal v norveški pokrajini Telemark. Tik nad krajem je na hribu majhen zaselek Øverbø, kjer je živel »ambasador« klasičnega telemark smučanja Sondre Norheim.

V srednji Evropi so Avstrijci v še dokaj od vojne porušenem železniškem križišču Mürzzuschlag pod Semmeringom obnovili leta 1948 na robu mesta staro hišo in zimsko športni muzej je zagledal luč sveta. Dolga leta je imel ta muzej največjo zbirko smučarskih stremen in vezi. Preko 1000 izdelkov vseh obdobij in vrst. Ko so ga preselili v obnovljeno hiši v središču mesta, niso več na ogled tako številni starodobni smučarski predmeti, saj so zasnovali muzej v kombinaciji interaktivnih dejavnosti, simulacij in drugih elektronskih učinkov. Simulacija snežnega plaza, pokanje ledu na jezeru … Na velikem ekranu se vrstijo kratki stari filmi smučanja. Med temi tudi bloško smučanje Skupine smučanja po starem Batagelj iz Ajdovščine. Računalniško predstavljeni podatki z lokalnim brskalnikom so v veliko pomoč radovednežem.

Smučarski muzej Becka Noldija v Lichtensteinu ga je presegel po številu artiklov. Tam je razstavljenih, pravzaprav nabutanih toliko smučarskih izdelkov, da že ni več podobno muzeju, ampak prodajnemu pultu na nedeljskem sejmu. A vseeno vse priznanje Noldiju, da je zbral toliko predmetov in jih predstavil javnosti. V hiši nad Vaduzom, kjer stanuje, skoraj ni prostora, da ne bi padale smuči iz prostorov in garaže, ko lastnik odpre vrata. Družina komaj najde prostor za spanje, kuho in obedovanje. Avto stoji tudi pozimi izven garaže, pod milim nebom, saj je ta do vrha zasuta s smučkami. V najemu ima še tri skladišča. Seveda so tam predmeti le za sladokusce, saj je glavnina razstavljena v muzeju.

Zanimivo, da ima Nemčija več smučarskih muzejev kot Francija. Razstava v Musée Dauphinois je prerasla v muzej. Ogleda vreden je zasebni muzej Pierra – Andréja Chauveta v Besse en Chandesse v srednjeveški hiši Margot, imenovane po razvpiti kraljici. Poleg muzeja s samimi originalnimi strokovno izbranimi smučarskimi predmeti so zanimiva srednjeveška katarska mesta na vedno mrzli planoti Massif Central, kamor so se ti umaknili pred pogromi. Bogata knjižnica ni dostopna javnosti, še celo ne vsem poznavalcem zgodovine smučanja, temveč samo njemu izbranim prijateljem. Stare knjige od 16. stoletja naprej z veseljem z belimi rokavicami izbira s polic. Gostje smo presenečeni, ko si jih ogledujemo, ko po njih lista Chauvet in zraven priganja, da je treba pikati odličen lokalni sir Cantal s kmečkim kruhom. Tovarna smuči Rossignol je imela fantastično zbirko smuči v tovarniških prostorih Voironu blizu Grenobla. Ko so jo kupili yankiji, so podrli tovarniške objekte in zbirka je končala neznano kje. V nekaj novejših Rossignolovih objektih od prejšnjih nad Voironom je ni.

Skoraj neverjetno je, koliko Američanov se ukvarja z zgodovino smučanja in koliko smučarskih muzejev je posejanih od severa do juga ZDA. Najbolj ponosni so na svoje hitrostne tekme od leta 1861 naprej, ko so rudarji drveli preko 100 km na uro za bogate denarne nagrade na smučeh, dolgih od 350 do 450 cm. Prvi so z Minotem poskrbeli za prvo uradno nadzorovanje smučišč zaradi zagotovitve varnega smučanja na urejenih smučiščih od leta 1938 naprej. Ski Patrol obstoja še danes in niso njeni nadzorniki nič kaj nežni ob kršitvah smučarjev, kot njihovi šerifi z Ray Ban očali na nocu na cestah po ZDA. Med 2. svetovno vojno so organizirali posebno smučarsko enoto 10th Mountain Division, ki je pozimi in poleti trenirala v Rocky Mountains na višinah od 3000 do 4500 m. Borili so se tudi v Italiji in prišli celo aprila 1945 v dolino Soče. Priredili so pod Mangartom tekmo v veleslalomu, na kateri je zmagal Walter Prager. Janez Kavar, bivši slovenski brigadir in vojaški ataše Republike Slovenije je pripravil s sodelavci razstavo o tekmi na Mangartu. Obiskalo jo je celo devet veteranov ameriške 10. gorske divizije in njihovi prijatelji ter sorodniki. Veterani so šteli blizu 90 let in nekateri celo preko. Razstava se je selila v ZDA spomladi 2010 in pravkar jo je odprla v državi Washington ministrica za obrambo Jelušičeva med njenim obiskom ZDA.

Slovenci smo dobili 1. slovensko smučarsko zbirko, ki so jo poimenovali kar muzej. Muzej si po naši strogi zakonodaji ne sme dati naslova za razliko od tujine. Zbirko smo vkup scimprali jaz, moj oče Svetozar Guček – Zare in moja žena Vlasta. Petrol d.d. je dal denar za izdelavo fotografij, vitrin, razen za predmete, ki so jih brezplačno odstopili ljubitelji smučanja. Otvoritev je bila leta 1994 v Hotelu Špik v Gozd Martuljku v času svetovnega prvenstva v smučarskih poletih v Planici. Ko je Petrol d.d. prodal svoj hotel, je zbirka visela v zraku. Na srečo je direktorica Tržiškega muzeja Melanija Primožič zastavila vse sile, da je zbirka prešla v Tržič. Ustanovljen je bil Zimsko športni muzej v okviru občine Tržič in je s tem zbirka postala muzej in javna, z vestno popisanimi predmeti. Prostorska stiska narekuje nove prostore, ki jih Primožičeva išče in je tudi ustrezne našla, vendar bo za vselitev potrebna tudi občinska finančna pomoč.

Preveč bi bilo naštevanja, zato bom predstavil več fotografij muzejev in razstavnih predmetov, v nekaj nadaljevanjih. Slika pač odtehta tisoč besed.

Na spletni strani www.skiinghistory.org je E. John B. Allen predstavil naslove muzejev po vsem svetu. Če se boste mudili kje v bližini muzejev,svetujem, da pokukate noter.

Aleš Guček – Smuček
upokojeni (m)učitelj smučanja


Smučanje brez snega I - Tržič

Zbirka v Gozd Martuljku se je selila v muzej v Tržič. Zbranih je preko 5000 tisoč kataložnih zapisov, vendar zaradi prostorske stiske niso vsi razstavljeni. Morda je trenutno Zimsko športni muzej trenutno uskladiščen, ker se je obstoječi muzej z drugimi področji zbirkami moral širiti. Za obisk je vsekakor najbolje prej poklicati muzejsko pisarno.

Aleš Guček – Smuček
upokojeni (m)učitelj smučanja

Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Vhod v sobo 1. smučarske zbirke v Hotelu Špik v Gozd Martuljku. Napis vabi sicer v muzej, ki uradno po zakonodaji ni mogel nositi naziva muzej.	Kratke otroške smučke različnih izdelovalcev.	V Hotelu Špik sta obiskovalce bara v 1. nadstropju najprej pozdravili iz vitrine lutki slovenskega učitelja smučanja (1969) in bloškega smučarja (1689).
Vitrina v veliki dvorani je nudila pogled na raznovrstne smučarske predmete.	Šopek kandahar vezi med obema vojnama in po 2. svetovni vojni (patent Švicar Fritz Heuge 1932).	Bloška otroška smučka, ki je za razliko od smučke za odrasle v krivini zašiljena.
Tekaške smuči in tekaški usnjeni čevelj, obut v plastično povrhnjo plastično prevleko, ki je preprečila, da bi ga sneg ali vlaga namočila (1974).	Desno Šlibarjeva skakalna smučka, ki jo je zlomil med padcem v Planici leta 1959 in levo poskus tovarne ELAN narediti krivino skakalne smučke bolj aerodinamično (okoli 1975).	Razstavljene so tudi smuči Mateje Svet, prvo mesto v slalomu na svetovnem prvenstvu v Vailu (1989), Stenmarkova ELAN smučka iz okoli 1978 z napisi načina priprave smuči za treninge in alpske smuči olimpijke Kriste Fanedl iz leta 1964 v Innsbrucku.
Zlata medalja za izdelavo smuči Kolba in Predaliča iz Ljubljane (tovarna je bila v Šentvidu), razstava London 1933. Danes je to priznanje v Muzeju športa v Ljubljani.	Japonske smuči iz bambusa, ki jih je prinesel tedanji jugoslovanski veleposlanik v Tokiu dr. Franček Kos (1960).	Stavba Tržiškega muzeja, kjer je Zimsko športni muzej Tržič.
Lojzka Meglič iz Tržiča je bila vrhunska svetovna alpska smučarka v kategoriji paraplegikov, tudi svetovna prvakinja.	Edina soba, trenutno na razpolago, za zimske športe v Tržiškem muzeju.	Domačin Bojan Križaj, eden naših najbolj znanih smučarjev, ima svoje mesto v muzeju.
Očala in gamaše za turne smučarje so prepotrebni smučarski rekviziti.	Bloške smuči in na sredi stara doma narejena športna smučka so nepogrešljivi razstavni komadi.	Enostavno slovensko usnjeno streme iz okoli 1900.
Popravljena krivina stare slovenske smučke iz okoli 1900.	Redka slovenska partizanska smučka iz 1944, ki so jo izdelali v partizanski delavnici smuči Elan v Cerknem.