Začetki turnega smučanja

Napisal Aleš Guček dne 03.04.2010.

Potovalno smučanje je bilo razvito od pradavnine na Laponskem. Nomadi so se selili na smučeh za divjini in udomačenimi čredami, ki so iskale svoj pozimi prostor proti jugu. V drugi polovici 19. stoletja so začeli Skandinavci raziskovati bele puščave daljnega severa in nekateri že obale Grenlandije. Prostočasni smučarji severa pa so naložili na posebej izdelane nizke sani in snežne čolne, v katere so se vpregli namesto severnih jelenov ali psov, naložili vso potrebno opremo za večdnevne izlete. Prenočevali so v šotorih ali po kolibah, si kuhali tople obroke in tako začeli »idraet«, kar so v srednji Evropi prevajali s športom. Prebivalci Alp so naravo doživljali povsem drugače. Poleti so obiskovali gričevnat svet, sredogorje in visokogorje. Največkrat so v enem dnevu opravili turo z vzponom na vrh in takoj zatem pohodom v dolino. Pozimi so se izogibali nevarnim goram, saj so se med hojo globoko vdirali v sneg, Plazovi so nevarno drveli po vesinah in ogrožali njihova življenja. S pojavom smuči v srednji Evropi se je zgodba krepko zasukala.

Če je veljala še pred kratkim Tirolska za vodilno smučarsko pokrajino v Avstriji, v zgodovini temu ni bilo tako. Bili so celo nasprotniki smučanja in zagovarjali uporabo krpelj. Mürzzuschlag pod prelazom Semmering na Zgornjem Štajerskem je zibelka smučanja v Avstriji. Domačin Toni Schruf in meščan iz Gradca Max Kleinoscheg sta se vzpela na smučeh v začetku 90-ih let na Stuhleck in dokazala koristno uporabo smučk. Julius Pock iz Innsbrucka je naročil smuči in z njimi mlatil ter opletal po snegu, ker ni poznal uporabe in v članku celo odsvetoval to nevarno sredstvo. Časopis planinskega društva »Alpenverein-Zeitschrift« mu je močno pritegnil s prispevkom Otta Vorwega. Nasprotno je lastnik gostilne in slaščičarne Franz Reisch iz Kitzbühla leta 1892 naročil norveške smuči, dolge celo 230 cm in se z »dolgimi deskami« povzpel na Horn (Vrh). Prijatelja je prosil, če se ne vrne nazaj v dolino do treh popoldne, naj ga gredo iskat. Varno se je vrnil veliko prej v zavetje hiš in navdušeno pripovedoval prijateljem o svojem podvigu. Wilhelm Ertl iz Salzburga je za tedanji čas naredil skoraj nepojmljiv podvig. S smučmi se je povzpel na tri tisočak Sonnblick. Za spust višinske razlike 1600 m je porabil vsega občudovanja vrednih 32 minut. Že naslednje leto le še 15 minut. Naslednje leto je opravil kar 380 kilometrov smučarskih tur po Alpah in se vzpel kar na pet tri tisočakov. Dokazal je še, da smuči koristne tudi poleti, saj je na njih prečil številne ledenike. Toni Schruf in gozdar Lienhard sta leta 1895 prva na smučeh prekrižarila Švabsko sredogorje. Cariniki Martin, Farber in Schram so leta 1895 prečili Luknjo plazov pod Flexenpassom na Arlbergu in so pridrsali v Zürs. Leto dni kasneje so isti junaki opravili smučarsko turo iz Stubna v Avstriji v Zürs in preko Lecha dosegli Oberstdorf v Nemčiji. Smučarske ture niso več obsegale zgolj enodnevni vzpon in spust, temveč večdnevne izlete na smučeh. Zaradi vse večjega zanimanja za viskogorske ture in nevarnosti povezane z njimi je Wilhelm von Arlt od 17. januarja 1902 organiziral enotedenski smučarski tečaj za gorske vodnike v Buchebnu v Avstriji. Ne moremo mimo Wilhelma Paulckeja, ki je v St. Antonu na Arlbergu prav tako istega leta marca priredil podoben tečaj. Sledil je še tečaj v Švici, ki sta ga v Zermattu vodila Victor de Beauclair in Albert Weber. Chamonix je odigral posebno vlogo turnega smučanja. Doktor Michel Payot je pozimi na smučeh obiskoval svoje bolnike v Chamonixu in okoliških vaseh. Na smučeh je prešel številne prelaze v bližini Chamonixa. Vrhunec njegovega smučanja je nedvomno zimska tura na smučeh od Chamonixa v Franciji do Zermatta v Švici od 16. do 22. januarja 1903, ki še danes velja za eno najbolj atraktivnih. Na pot sta z njim šla še vodnika Alfred Simond in Joseph Couttet. Doktor Michel Payot in Joseph Ravanal, imenovan Le Rouge (Rdeči), sta se prva leta 1905 s smučmi povzpela na streho Alp, 4807 m visoki Mont Blanc. Tudi vojaki so opravili številne smučarske ture, vendar o tem kdaj drugič v poglavju o smučanju vojakov. O turnih smukih so vse najlepše pisali Pavel Kunaver – Sivi volk, Rudolf Badjura, dr. France Avčin, Marijan Lipovšek ter še mnogi drugi, kar je posebej zabeleženo v odličnem arhivu Planinske zveze v Planinskih vestnikih. Priročnike o turnem, smučanju so spisali Silvo Kristan, profesor tedanje Visoke šole za telesno kulturo iz Ljubljane, in Borut Črnivec in Andrej Terčelj odlično knjigo Skrivnosti nedotaknjenih strmin, 101 nasvet za smučanje zunaj smučišč (samaozaložba, Ljubljana 1997) s šolo turnega in alpinističnega smučanja. Rudolf Badjura je napisal leta 1934 Zimski vodnik po Sloveniji, pomembna pa je še knjiga Slovenija, Turnosmučarski vodnik izpod peresa Igorja Jenčiča v izdaji Sidarte 1998. Vrnimo se k začetkom turnega smučanja, ki so ga začeli gojiti člani neformalno ustanovljene druščine DREN. Sivi volk, taborniško Kunaverjevo ime, je zapisal: »… vse lepote in veličine tega prizora ni mogoče opisati z besedami. To je doživetje duše …«, ko je skušal predstaviti zimsko gorsko pokrajino. Prvi Drenovci Pavel in Jože Kunaver, Rudolf Badjura in Ivan Tavčar so dobili smuči leta 1910 in začeli s pohodi v okolici Ljubljane. Nato so se podali v Polhograjsko sredogorje in od tam opazovali Kamniške alpe, ki so jih premamile, da so se odpravili šena Veliko planino in Krvavec. Drenovec Bogumil (Bogo) Brinšek ni bil smučar, zato pa je druščini vestno sledil s fotoaparatom. Kasneje je odlične fotografije s smučarskih tur prispeval še Jože Kunaver. Svoja doživetja so prikazovali meščanom na predavanjih s »skioptičnimi slikami«. Po 1. svetovni vojni je tednik SPORT objavljal številne fotografije Drenovcev na smučeh. Drenovci niso samo gojili prostočasnega turnega smučanja, temveč so se celo pomerili za stavo Jože Kunaver, Rudolf Badjura, oba na smučeh in tradicionalni Bogumil Brinšek kar po zadnji plati, kdo bo najspretnejši pri z vrha Krvavca spustu do koče na Križki planini. Nihče jim ni dal navodil, kako tekmovalno smučati, zato so se zapodili na »ena-dva-tri« navzdol vsak na svoj način. Brinšek je prispel prvi na cilj, saj jo je ubral kar naravnost navzdol. Pavel Kunaver je takole opisal »drenovsko tekmo«. Zanimivo je, da Planinska zveza Slovenije ni podpirala smučanja pred 1. svetovno in tudi po njej, ampak je tradicionalno zagovarjala čistost gorništva in plezanja. Zato ni čudno, da so planinci in smučarji ustanovili 2 . februarja v Ljubljani zelo ekskluzivno združbo Turistovski klub Skala. Pobudniki so bili Ante Gnidovec – Boter, dr. Vladimir Škerlak, dr. Torelli, Tone Škrajnar, Milan Šporn, Janez Rozman, dr, Klemen Jug in Vladimir Kajzelj, ki so privabili še druge preverjene člane. Vsakdo ni mogel vstopitiv to druščino. Ni mi znano, če je bila članica tudi kakšna dama. Imeli so zelo strog pravilnik, koliko poletnih plezanj, tur in tudi zimskih smučarskih tur mora vsak član opraviti na leto. Posamezniki so morali voditi poseben dnevnik kot dokaz in na priznano turo sta morala iti najmanj dva člana, ki sta potrdila dosežke. »Lokalne« podružnice T.K. Skala so ustanovili še v Bohinju, na Jesenicah … Zanimiva je zgodba dr. Janeza Kanonija, člana T.K. Skala in znanega ljubljanskega psihiatra. Vojsko je služil leta 1930 na meji kraljevine Jugoslavije in Albanije. S seboj je vzel smuči, saj je služboval v vasici Ničpur tik pod Korabom. Smuči so mu še kako prav prišle za smučarske ture na višine preko 2000 m Pindskega visokogorja. Pretežno albanski živelj je prvič videl smučarja. Posebno navdušeni so bili, ko so ga videvali skakati na mali iz snega narejeni skakalnici, posebej, ko je Kanoni vklesal svojo podobo v sneg po nerodnem doskoku. Šarplaninska psa Šarko in Murat sta se navezala na Kanonija in ga večkrat spremljala na njegovih turah. Ni bilo redko, da sta odganjal volkove, ki so hoteli napasti smučarja. Kanoni se je povzpel tudi na 2764 visoki Korab. Takrat ga psa nista spremljala, saj sta se zgodaj zjutraj spopadla z vaškimi psi že na začetku ture na obrobju vasi. Ravs je prebudil vso vas, zato je Kanoni pohitel izpred oči vaščanov, da mu ne bi preprečili odhoda. Kanoni o svojem izletu tudi ni obvestil vojaškega vodstva. O volkovih ne duha ne sluha. Pač pa je turni smučar naletel na medvedje sledi, tako da je previdno nadaljeval pot, čeprav je imel s seboj pištolo. Vrh je dosegel čisto blizu albanske meje v lepem sončnem vremenu 2. aprila 1931. Po povratku v Ljubljano je v časopis zapisal: »In že sem stal s smučmi vzravnan na vrhu. Z očmi sem krilil v mogočno daljo. Sem krilil čez Čosalijo s Koraba, čez Guri – Ukuš v nižave do Vardarja. In že sem krili čez albanske gore v daljave, ki so se topile v morje megle.« Sin Črt Kanoni je bil v osemdesetih letih 20. stoletja na državnem prvenstvu novinarjev v smučanju na Brezovici. Ko je zgodbo o očetovem vzponu pravil tam v Srbiji, so ga vojaški piloti naložil v helikopter, ga odložili na vrhu Koraba. Sin je ponovil očetov spust približno po približno petdesetih letih. Vsekakor je premalo raziskano usposabljanje smučarski gorski vodnikov oziroma učiteljev turnega smučanja. Po znanih podatkih je bil prvi tečaj leta 1952 ali 1953 pri Sedmerih triglavskih jezerih, ki ga je organizirala Univerza iz Ljubljane za študente. Tečaj je vodil učitelj smučanja, gornik in alpinist, študent medicine Ivo Valič iz Predvora pri Kranju. Končno je Planinska zveza Slovenije prepoznala koristnost uporabe smuči v visokogorju, tako so številni njeni člani spoznavali skrivnosti turnega smučanja in vodenja skupin v hribe pod vodstvom učitelja smučanja Bojana Hrovatina v drugi polovici petdesetih letih. Hrovatinu je pomagal na tečajih kmet in pozimi učitelj smučanja iz Podnarta Jože Bešter. Tečaji so bili večinoma v koči Planina na kraju na Komni. Kot sem že omenil, je veliko gradiva v Planinskih vestnikih, kamor so posamezniki pisali o smučarskih turah in ostaja izziv, da bi kdo bolj sistematično obdelal turno smučanje med obema vojnama in tudi po 2. svetovni vojni. Končni SMUK! za sezono 2009/2010 Aleš Guček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Kip Avstrijca Tonija Schrufa v središču Mürzzuschlagu na Zgornjem Štajerskem, blizu Zimsko športnega muzeja (Winersport Museum). Wilhelm Paulcke nad vasico St. Christoph na Arlbergu na Tirolskem (okoli 1900). Zdravnik Michel Payot, eden od pionirjev smučanja v Chamonixu, ki je šel na smučeh na obisk k porodnici iz Chamonixa v La Tour pri preko –20oC, dobil pljučnico in zaradi te umrl leta 1907. Turni smučarji na razglednici, ki jo je bilo moč kupiti v Chamonixu v Franciji (okoli 1910). Drenovca na Podutiku nad Ljubljano (po 1910). Drenovca si s Toškega čela ogledujeta Kamniške alpe (po 1910). Drenovca na Št. Jakobu nad Medvodami (po 1911). Drenovci med polnočnico v zimski cerkvi, kot je zabeležil s fotoaparatom Bogo Brinška (slikano prej, objava slike tednik SPORT leta 1921). Drenovci na Veliki planini pred Schmidingerjevo kočo leta 1913, na desni Rudolf Badjura. Med 2. svetovno vojno so Nemci požgali vse pastirske stanove na Veliki planini razen odmaknjene Schmidingerjeve koče, da se ne bi partizani pozimi zatekli vanje. Slovenska turno smučarska druščina na poti s Križke planine (tednik SPORT leta 1920). Turno smučarska druščina je vzela v svoje vrste tudi dame in za razliko od drugih tradicionalistov nosila na hrbtu smučke v obliki križa (okoli 1920). Ivo Marsel s prijateljema na Mrzlem studencu na Pokljuki (1925). Tednik SPORT je izhajal od leta 1920 do leta 1922. Naslovnica s prikazom turnih smučarjev pred Križko kočo, 1994 m (foto Jože Kunaver, SPORT 11. decembra 1920). Smučarji leta 1920 na Veliki planini med pastirskimi stanovi. Dr. Janez Kanoni je fotografiral svoja spremljevalca šarplaninca Šarka in Murata med smučarskimi turami po Pindskem pogorju (1931). Na Triglavskem ledeniku – Zelenem snegu okoli leta 1930. Nekateri turni smučarji so si privoščili bohinjske šerpe (nosače), da so jim nosili od koče do koče prtljago na smučarskih turah po Julijcih (okoli 1930). jši olimpijec leta 1936, si ogleduje s prijateljem 26. aprila 1932 s Šije Rodico (1965 m). Seveda niso bili turni smučarji imuni na padce. Drago Križnar se je dobro okopal v mehkem snegu (okoli 1935). Višinsko spomladansko sonce je bilo nevarno za kožo, ki jo je lahko kar scvrlo. Zato so se turni smučarji pod vodstvom Mirka Fetiha - Mke (tretji z desne delno zakrit) dobro namazali s sončno kremo (Triglavsko pogorje leta 1955). Turni smučarji, ki so imeli pod palcem malo več denarja, so najeli bohinjske nosače, ki so jim nesli prtljago in smuči do Doma na Komni, odkoder so turni smučarji odhajali na številne ture v spomladanskem času, največkrat v drugi polovici marca in v aprilu, ko je bil spomladanski srenec odlična podlaga za smučanje (okoli 1955). Svetozar Guček - Zare, bivši član T.K. Skale in FIS sodnik za skoke, je sina, avtorja tega prispevka, vpeljal v lepote turnega smučanja. Med vzponom do Komne leta 1957. Levo so smuči na nahrbtniku ameriške vojske, darilo UNRE, pomoči ZDA Sloveniji takoj po 2. svetovni vojni. Svetozar Guček – Zare na strehi Koče pod Bogatinom na Bogatinskem sedlu, ko sta s sinom opravila turo s Komne do Krnskega jezera in nazaj (1957). Turno smučanje ni bilo enostavno. Včasih si je smučar zlomil nogo. S Komne so ga do Savice v dolini prepeljali kar s sanmi za tovorjenje sena. Na sliki iz okoli leta 1955 bohinjski reševalci, Svetozar Guček – Zare za pomoč (drugi z leve), upravnica Doma na Komni (tretja z leve) in še tri pomočnice v Domu. Vrhunska alpinista Aleš Kunaver (na desni) in Stane Belak – Šrauf sta bil odlična alpska smučarja, saj sta v mladosti celo tekmovala v alpskih disciplinah na meddruštvenih tekmah, tik pred spustom s Stola v Karavankah.