Smučanje z očmi umetnikov

Napisal Aleš Guček dne 28.03.2010.

Umetniki običajno niso ravno športniki, razen izjem. Smučarski motivi zato ravno niso pogosti oziroma javnosti preveč znani v likovni umetnosti in kiparstvu. Norveški umetniki so v preteklosti prevladovali na tem področju. Tem so z razmahom smučanja v Alpah sledili še umetniki hribovitih območij. Jasno je, da je težko tovoriti štefelaje (slikarska stojala) v hribe, jih postaviti na sneg v zimskih pogojih in stiskati oljno barvo iz tube in jo nanašati na platno. Nato jim veter prevrača slikarska stojala, se zadre pod vetrovke in odnaša z glave med slikarji tako priljubljene baretke. Malo lažje je bilo slikati akvarele, saj je bilo zanj potrebno le malo časa, pa še vode je bilo na pretek za mešanje z barvicami. Iznajdljivi slikarji so se lotili svojih mojstrovin kar v ateljejih, podobno kot kiparji. Motive so posnemali z razglednic in fotografij. Malo število slikarjev in kiparjev v Sloveniji se je lotilo smučarskih motivov. Ali pa so manj znani. Ta prispevek naj bo zato izziv bralcem, da se oglasijo in opozorijo na »neznane« umetnine.

Ker slika nadomesti tisoč besed, zaključujem besedilo in predstavim nekaj slik in kipov bele opojnosti. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja. Nemec Alexander Weise je poudaril lepoto sončne zimske pokrajine, ki jo uživajo smučarji. Posebej se je potrudil s prikazom arlberške smučarske tehnike po letu 1925, s plužnim položajem smučarja in značilnega počepa, imenovanega originalno Hocke. Francoski poštarji so pozimi raznašali pošto iz dolin v visokogorske vasi. Neznanega umetnika je premamil gorostas poštar z rdečim šalom. Francoski vojaki v zasedi čakajo nemške med 1. svetovno vojno v Vogezih. Bohinjec Valentin Hodnik, znan po številnih zimskih motivih, je v akvarelu narisal sorojakinjo Spodčevo Anico, ki je leta 1931 tekmovala na Hansnovi 50 m skakalnici v Bohinju in doskočila pri 29 metrih. Hinko Smrekar ni bil le karikaturist, kot ga večinoma poznamo zaradi njegovih satiričnih in kritičnih prispevkov v revije in časopise pred in med 2. svetovno vojno, ko so ga Italijani ustrelili kot talca. Pred vojno je narisal Veliko planino s pastirskimi stanovi in bajtarji na smučeh. Bajtarj so pozimi najemali pastirske stanove, da so se iz meglene doline povzpeli na sončno visokogorje. Nemec Robert Schraudolph je ovekovečil tekmo smučarskih tekačev pred 2. svetovno vojno. Proga je bila označena s količki, na katerih so vidne zastavice. Pisal sem že o Hannesu Schneiderju. Ta znani oče arlberške šole smučanja se je zaradi nacizma iz Avstrije preselil v ZDA. Ustanovil je smučarski center blizu Cranmora, New Hampshire na severozahodu Severne Amerike. Tam so mu postavili spomenik, ki si ga je avtor tega prispevka ogledal z vsem spoštovanjem. Agidius Gamsjäger je avtor kipa Hermana Meierja pri spodnjo postaji kabinske žičnice v Kitzbühlu v Avstriji. Bernard Fuchs iz ZDA je verno narisal tekmovalca v slalomu v tehniki smučanja nasprotnega sukanja iz šestdesetih let 20. stoletja. Jasno je razločiti, da takrat še niso bili poznani pregibni kolci, pač pa so običajno na vrh leskove palice privezali rdeče in modre trikotne zastavice. Erica Bannwart iz Nemčije je razstavila smučarske motive v Smučarskem muzeju Schwarzwalda v Hinterzartnu. Tam so poleg stalne razstave smuči in smučarske opreme redne razstave umetniških del. Olimpijski muzej ob jezeru v Lausanni je vsekakor vreden ogleda. Poleg stalne zbirke so tam vedno vsaj dve posebni razstavi z etnografsko tematiko članic MOK in umetniških del – po stari grški tradiciji, ko so v času olimpijskih iger prirejali še gledališke igre in druge umetniške zanimivosti. Na sliki z razstave Švicarja Hansa Emija. Reprodukcije so na voljo v bogati muzejski trgovini spominkov, knjig, razglednic, plakatov … Hentzer Wentscher, rojen leta 1951, je takole upodobil letalca na velikanki, morda Oberstdorfu, saj je po rodu iz Nemčije. Janina Konarska si po svoje predstavlja smučanje na Poljskem. Več jih hodi gor, kot smuča dol. Akademski slikar Marjan Skumavc, bivši uspešni boksar in novinar, je leta 1996 narisal alpskega smučarja in mu prilepil ime Križaj, pač simbolično, saj takrat Bojan ni več tekmoval v svetovnem pokalu. Brez Šveda Ingemarja Stenmarka ne gre, zato se je pojavil na platnu Američana LeRoya Neimena. Amaterski slikar Stane Žerko je narisal Planico. Sliko so hoteli podariti predsedniku Organizacisjkega komiteja Planica Niku Belopavloviču. Rad bi jo sprejel, saj je bil duša in telo Planice, a jo je odklonil, ker je opazil, da na akvarelu ni zvezde na jugoslovanski zastavi, ki jo je avtor namerno izpustil, kot je sam zatrdil. Akvarel je v Muzeju Športa v Ljubljani. Angleži so začeli hoditi na smučanje v Švico že koncem 19. stoletja. Ostali so zvesti belemu športu do danes, tako kaže malarija Angleža Ronalda Searla. Zares smučajo bolje, kot jih je udejanil slikar. Zločin se pove, zločinca ne. Tale slika visi v eni od pisarn visokega odbornika Nemške smučarske zveze v Planeggu pri Münchnu, kjer je tudi izjemno zanimiv smučarski muzej, tako Zvezne republike Nemčije kot razvoja smučanja v bivši Nemški demokratični republiki. Rosa Serra, Španija: kipec smučarskega tekača.

Petroglif (v skalo vklesana risba) na norveškem otoku Rødøy na severnem Norveškem prikazuje lovca na smučeh iz okoli 3.500 let pred našim štetjem. Osnovno podobo so uporabili leta 1994 kot simbol za znake različnih zimskih športnih disciplin za zimske olimpijske igre leta 1994 v Lillehamerju na Norveškem (simbol alpskega smučanja tu na sliki). V skalo vklesana slika iz Rusije, Belo morje iz okoli 2.000 let pred našim štetjem. Na podobi je videti lovca-smučarja, ki se je približal severnemu jelenu in mu je skušal s posebno lovno napravo s kamni na koncu vrvi po metu te oviti noge, da bi žival padla. Alta na severu Norveške je muzej v naravi številnih petroglifov iz 200 pred našim štetjem. Med njimi je tudi podoba laponskega smučarja. Sigismund (Žiga) Herberstein iz Vipave je sredi 16. stoletja dvakrat obiskal Rusijo kot odposlanec bavarskega kralja. V svoji knjigi Moskovski zapiski (latinski izvod leta 1549) je opisal smučanje v guberniji Perm, kjer so ljudje smučali nadeščicah, ki so jim rekli arte. Na sliki je videti tri smučarje, ki hodijo na smučeh in se odrivajo s kolcem. Prstno streme je bilo precej spredaj, da je ostala krivina zasukana navzgor med dvigom in potiskom smučke med korakom naprej in se ni zapičila v sneg. Maksima Gasparija je pred 2. svetovno vojno tako pritegnilo ljudsko bloško smučanje, da je to upodobil za razglednico. Maksim Gaspari je narisal še otroke med smučanjem na Bloški planoti. Akademski slikar Mišo Strman se je preselil na Bloke, kjer ima tudi atelje. Poleg drugih motivov so ga pritegnili stari ljudski smučarji, ki jih je ovekovečil v večjem številu različnih motivov na grafikah, ki jih obiskovalci zelo radi kupijo in obesijo doma. Mišo Strman je namerno upodobil robatega Bločana na smučeh, saj je tam kruta zima in le korenjaki so kos zimskim težkim pogojem. Kipar Boljka je po naročilu upodobil manjši kip bloškega smučarja, ki je v avli tovarne ELAN. Olimpijski komite Slovenije (OKS) ga je podaril tudi bivšemu predsedniku Mednarodnega olimpijskega komiteja Juanu Samaranchu med njegovim prvim obiskom v Sloveniji. Pred olimpjjskim muzejem v Lausanni so države podarile številne kipe športnih aktivnosti in dogodkov v povezavi z zgodovino športa. Ideja avtorja tega prispevka, da bi še OKS podaril kip bloškega smučarja za park ob jezeru v Švici je šel mimo kot lanski sneg. Mali kipec bloškega smučarja je stal v danes zaprti gostilni Slamar v Novi vasi na Blokah. Izdelal ga je Pirc. Miha Kač iz bližine Kamnika je upodobil miniaturni kip bloškega smučarja. Znani so številni natečaji na šoli v Novi vasi za otroke, ki naj bi se spomnili starega ljudskega smučanja na Bloški planoti. Župan Blok Jože Doles je bil tako navdušen nad otroškimi risbami, da jih je nekaj obesil na hodnikih in stopnišču občine v Novi vasi. Laponec plemena Ostijakov iz 18. stoletja. Na grafiki ni jasno opredeljeno ali uporablja krplje ali smuči, saj sta bili obe napravi v uporabi, imeni za smuči, sani in krplje podobni, slikarji pa so si dovolili umetniško svobodo upodobitve teh naprav. Laponsko so že zelo zgodaj začeli obiskovati južno in srednje Evropejci. Za njih povsem nova spoznanja o smučanju so upodobili in opisali v svojih dnevnikih in spominih, kot na primer kaže ta italijanska grafika premikanja Laponcev po snegu. Norvežan Andreas Bloch je v olju prikazal tekme v skokih na Holmenollenski stari skakalnici, kjer je bila prva tekma leta 1892. Norvežan Olaf Krohn na platnu 41 x 60 cm v olju predstavlja svoje poglede na prostočasne zimske aktivnosti meščanov. Christian Arne Eggen se je lotil zanimivega prizora, tako značilnega za norveški idraet (šport ali bolje sočasno aktivno sobivanje z naravo). Norvežani gredo v prostem času na smučarske pohode. S seboj vzamejo pijačo in jedi, ki si jih privoščijo po večurnem pohodu na smučeh, da se malo spočijejo in potolažijo lakoto in žejo. Oče telemark načina iz druge polovice 19. stoletja smučanja Sondre Norheim ima svoj kip v Morgedalu v deželi Telemark na Norveškem pred smučarskim muzejem. Smučarski klub Ull, ime po norveškem bogu smučanja, je bil ustanovljen leta 1896. Danes šteje vsega 23 članov. Nobena ženska nima pravice biti v tej druščini. Člane posebej izbirajo obstoječi člani in to šele, ko en član umre. Nato sklenejo, kateri zaslužni smučar ali dober smučarski član kraljeve družine je primeren, da se jim pridruži na novo. Na sliki je kipec smučarja na okenski polici v tej koči tega zelo tradicionalnega smučarskega kluba. Italijan Carlo Pellegrini je naredil številne akvarele smučarjev v italijanskih, avstrijskih in francoskih Alpah na prelomu 19. in 20. stoletja. Večina podob je bila tiskana na razglednicah. Carlo Pellegrini se je končno lotil še slike na platno, na kateri je v olju približal življenje meščanov. Lovec opazuje, ali bodo dame zdržale stoječ na smučkah za svojim osvajalcem med spustom po pobočju.