Pozabljeni planiški teden

Napisal Aleš Guček dne 21.03.2010.

Planiški poleti so postali simbol slovenskega smučanja. Trajali so ves teden, saj so skakalci – letalci najprej trenirali, nato so imeli tekme kar tri dni. Navadno v petek, soboto in nedeljo. Druge zimsko športne zvrsti so bile ob »planiškem prazniku« postavljene v kot. Zato so organizatorji Organizacijskega komiteja Planica, skrajšano OKP priredili Planiški teden, prvič leta 1948. Ves teden so smučarji in drsalci tekmovali v Planici in okolici. Skakalci so imeli svoje trenutke od četrtka do nedelje, seveda s treningi in tekmami na Bloudkovi 120 m letalnici. Avtomobili so bili v Sloveniji zelo redki, zato so železničarji pripravili številne posebne vlake, ki so zjutraj odpeljali gledalce iz Ljubljane preko Kranja in Jesenic do Rateč in pozno popoldne nazaj. Pomanjkanje nočitvenih zmogljivosti v Planici, Ratečah, Podkornu in Kranjski Gori pač ni mogla zadovoljiti vseh potreb. Poleg tega je takrat imelo delovno ljudstvo posebne popuste za organizirane skupine s tako imenovano »objavo«, listo udeležencev. Cena vozovnic je bila kar štirikrat manjša od rednega prevoza.

Vlak iz Ljubljane do Rateč je odpeljal ob petnajst minut do šeste ure zjutraj. V Ljubljani ni bilo toliko avtobusov, v nedeljo tramvaj še ni začel voziti, tako da so se morali potniki podati na glavno železniško postajo peš. Vlak je Jesenicah stal več kot pol ure, ker je čakal na vlak iz Nove Gorice. Voznih redov pač niso uskladili. V Ratečah je lokomotiva zapiskala , ko je prispela na postajo okoli devet in trideset minut. Povprečna hitrost okoli 28 km/h. Popoldne nazaj z vlakom enaka zgodba. To ni motilo številnih gledalcev, da ne bi odšli na ogled številnih smučarskih tekem v Planico. Planiški teden je bil praznik zimskih športov. Začelo se je z veleslalomom v dolini Krnice nad Kranjsko Goro. Enkrat slalom v Kranjski Gori in na plazu nad Domo Ilirija. Na startu so se pojavili vsi slovenski reprezentanti s Tinetom Mulejem na čelu. Tudi v damski konkurenci so nastopale državne prvakinje. Ker je bilo do poletov še nekaj dni, so večkrat tekmovali tudi tuji skakalci, ki so bili odlični alpski smučarji. Med njimi najboljši prav Sepp Bradl. Bogata zima je ohranila sneg še v Kranjski Gori, tako da so tretji teden v marcu priredili tam slalom v okviru Planiškega tedna. Tenis igrišče bi pozimi samevalo, če ga ne bi polili z vodo in naredili odlično drsališče za goste. V času Planiškega tedna pa so tam nastopili na tekmi umetnostni drsalci. Marsikdo je bil Bloudkov učenec, saj je deloval kot bivši tekmovalec v umetnostnem drsanju kasneje kot trener drsanja in kotalkanja. Tekma v smučarskem teku je bila zelo naporna, saj je proga vodila iz Rateč do Tamarja s hudimi vzponi in nato nazaj do Planice s ciljem blizu izteka letalnice po za tekače precej zahtevnih spustih. Posebej po hitrem spomladanskem srencu. Tekači so lomili med padci smuči, prispeli na cilj s spraskanimi obrazi. Enkrat je bila celo tekma v patruljnem teku, predhodniku biatlona, ki pa so jo ukinili zaradi nevarnosti na strelišču, saj so ljudje lazili povsod naokoli smučarskih prog. Tako so minili ponedeljek, torek in sreda. V četrtek se je začel uradni trening na velikanki, čeprav so jo lahko preskusili že prej. Petek, sobota in nedelja so bili dnevi za tekmovanja v poletih. Gledalci so se vsako jutro usipali z vlaka po cesti ali ob trdem snegu kar čez senožeti iz Rateč v Planico. Pod velikanko se jih zbralo vedno po okoli 5.000,v časih tudi preko 10.000. V nedeljo marca leta 1948 jih je bilo celo 15. 000, kakor je pisal tedanji športni tednik Polet. Skakalci so spali v Domu Ilirija in v depandansi. Tako so gledalci prišli do bivališča, kjer so si jih ogledali od blizu. Na soncu so skakalci sami pripravljali smuči za naslednji dan. Grobo zrnati srenec jim je spraskal drsno ploskev, zato so jo na novo lakirali z rdečo barvo, ki se je hitro sušila. Nekaterim je lak dišal, drugim smrdel kot kuga. Nekaj tekačev je spalo v depandansi, kjer je bilo a v kleti shramba za smuči skakalcev in tekačev. Če so skakalne smuči dišale po laku in voskih, so tekaške smuči naravnost smrdele po klistru, oprijemalni maži za južni sneg. Sestava maže je tudi katran. Smrad se je širil po stopnicah navzgor po hodnikih in sobe so morale biti tesno zaprte, da se ni čutilo tega smradu. Za popestritev otvoritve tekem v poletih je vsako jutro poskrbela ideja Janka Derniča, odličnega alpskega tekmovalca, rojenega v Mojstrani, sicer člana Smučarskega kluba Enotnost iz Ljubljane. Okoli sebe je zbral nekaj najboljših alpskih tekmovalcev in ti so z zastavami na smučarskih palicah drug za drugim zasmučali izpod mostička 120 m skakalnice po doskočišču in se zaustavili v izteku. Dosegali so hitrosti tudi preko 100 km/h, kar je bilo zelo težko, saj je zastava frfotala in metala smučarja sem ter tja. Ob fanfarah se je nato začela tekma. Prvi Planiški teden je bil leta 1948. Vse so pridno poslikali leta 1948 in leta 1949 ter izdali brošuro Planiškega tedna, ki je predstavila najprej lokacijo Planice in nato vse dogodke. Hkrati je bilo nekaj fotografij, ki so vabile turiste v to prelepo Zgornje savsko dolino. Največ je Planiški teden fotografiral priznani umetnik fotografije Janez Kališnik. Planiški teden bi bil lahko odličen izziv za mlade diplomante Fakultete za šport, da bi raziskali to posebnost, ki je enake ni na svetu, saj so drugje hkrati priredili le teke na smučeh in skoke, kot na primer v svetovno znanem Holmenkollnu na Norveškem. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Kovinska značka Planice iz leta 1936, ki so jo večkrat uporabili tudi po 2. svetovni vojni za planiške prireditve. Oglas za Planico iz leta 1948. Brošura o Planici iz leta 1949, kjer je veliko fotografij iz leta 1948 z motivi Planiškega tedna. Položaj Federativne ljudske republike Jugoslavije in fotografija velikanke v Planici v brošuri iz leta 1949. Tine Mulej in za njim Janko Dernič peš na strat veleslaloma v Krnici v sklopu Planiškega tedna 1948. Fotografija alpskega smučarja v Krnici med veleslalomom za Planiški teden leta 1948 (brošura Planica 1949). Slalom Planiškega tedna v Kranjski Gori. Smučar se je moral kar izogibati debelim kolcem vratc. Tekmovalec s škarjastim zavojem v veleslalomu v Krnici leta 1948 (foto Janez Kališnik). Veleslalomist v nizkem počepu med veleslalomom v Krnici v času Planiškega tedna leta 1948 (foto Janez Kališnik). Izjemen položaj tekmovalca v veleslalomu v Krnici – Planiški teden 1948 (foto Janez Kališnik). Slalom za Planiški teden v Kranjski Gori leta 1949. Start teka v Planici v okviru Planiškega tedna leta 1948. Smučarski tekač leta 1949 od Rateč proti Planici in naprej proti Tamarju v špalirju gledalcev (Planiški teden). Tekač na Planiškem tednu 1948. Gledalci so bili tudi vojaki Jugoslovanske ljudske armade, planinske enote na smučeh, ki so pripravljali tekmovalne proge in tudi teptali velikanko. Tekačica kmalu po startu teka iz Rateč do Tamarja in nazaj do Planice (Planiški teden 1949). Planiški teden leta 1949: tekmovalci patruljnega teka, ki so v ekipi skupaj startali in morali priti na cilj. Namesto malokalibrskih pušk so tedaj streljali s pravimi težkimi vojaškimi puškami. Umetnostni drsalci na teniškem igrišču ob Domu Ilirija. Enkrat so alpski smučarji tekmovali celo na plazu nad Domom Ilirija. Iz brošure Planica 1949: Avtogrami tekmovalcev. Bogomir Šramel je največkrat dosegel državni rekord v skokih pred 2. svetovno vojno. Imel je smolo, saj se je poškodoval pred mednarodno tekmo leta 934 v Planici in še enkrat tik pred olimpijskimi igrami v Garmisch – Partenkirchnu leta 1936. Po vojni je bil vrsto let vodja tekmovanja in tudi tisti sodnik, ki je z zastavico mahal na sodniškem stolpu, da je dovolil tekmovalcu spustiti se po zaletišču. Tekmovalci so sami mazali smuči. Na sliki je Helmuth Recknagel iz Vzhodne Nemčije leta 1960 v Planici. Janko Dernič je izumil«zastavonoše«, ki so se spustili izpod mostička po velikanki v Planici (z leve): Ludvik Dornig iz Tržiča, Janko Dernič iz Mojstrane, preseljen v Ljubljano, Janko Krmelj iz Tržiča in Tine Mulej, Tričan, ki se je preselil v Radovljico. Zastavonoše leta 1960 (z desne): Jule Juvančič (SK Enotnost, Ljubljana), Matevž Luakanc (olimpijec 1948, SK Tržič), Franc Cvenkelj (olimpijec 1956, SK Prešeren, Radovljica), Jože Klinar – Moko (SK Jesenice), Ilija Jože (olimpijev leta 1956, SK Enotnost, Ljubljana), X, Jože Nograšek (SK Enotnosti, Ljubljana), Milan Bernik (SK Enotnost, Ljubljana, kasneje trener Mateje Svet), Vinko Švab (SK Tržič), X, X, X. Na avtobusu iz Rateč v Opatjjo, kjer so skakalci s snega odšli v toplo mediteransko klimo. Eden od posebnih vlakov na postaji v Ratečah leta 1948. Inž. Bloudek, sicer zelo resen športni odbornik, se je v Planici široko smejal ob Planiškem tednu, uspehu slovenskega smučanja.