Neznana znana Planica

Napisal Aleš Guček dne 13.03.2010.

Približuje se zopet »praznik« v Planici, zato si jo oglejmo še z drugega zornega kota, kot samo preko v mikrofone tuleče novinarje rekord, rekord, rekord … Planica je postala rojstni kraj poletov iz vse drugačnih okoliščin, kot je to doslej znano. Z zgodovinarjem dr. Borutom Batageljem, prvim slovenskim doktorjem področja zgodovine smučanja sva enakih misli, da je bila leta 1933 zgrajena največja skakalnica na svetu bolj zaradi prestižnih slovenskih vzgibov in pojava slovenskega smučanja v svetu kot zaradi smučarskih tekmovalnih sposobnosti Slovencev v primerjavi z drugimi smučarskimi državami v Evropi in tudi v ZDA. Tako so slovenski odborniki v Jugoslovanski zimsko športni zvezi (orig.: Jugoslovansko zimsko sportni savez, skrajšano:ZSSJ), ki je bila ustanovljena leta 1922 v Ljubljani, s sedežem na Tyrševi 1 nasproti Hotela slon, s ponosom v tujini govorili o naši tradiciji v zvezi z bloškim smučanjem, ki ni imelo nobene zveze z modernim smučanjem, kot so hoteli to svetu povedati. Češ, mi smo potomci in nasledniki naše bloške preteklosti. Zasluga pa jim gre, da so svetu povedali in opozorili o zgodnjem začetku smučanja v srednji Evropi, kar je našlo široko zanimanje za našo domovino. Ker se nismo mogli izkazati s smučarskimi tekmovalnimi uspehi, je generalni tajnik ZSSJ in član Sportnega kluba Ilirija iz Ljubljane Joso Gorec skušal narediti Slovenijo pomembno z gradnjo največje skakalnice na svetu.

Ni moj namen, da bi obujal že tako znane dogodke in dosežke v Planici, pač pa obuditi širši javnosti manj znana dejstva in nekako zopet popraviti nekatere krivice, ki ji botrujejo. Joso Gorec je bil pobudnik za gradnjo Doma Ilirija v Planici, ki naj bi postala novo smučarsko središče. Dom so odprli leta 1931 z zelo komfortnimi sobami s tekočo pitno hladno in toplo vodo za umivanje ter centralnim ogrevanjem. Poleg zimskega programa so zgradili še tenis igrišča in zunanji bazen. Vodo zanj so ogrevali, tako da je voda tekla po od sonca razgreti rahlo nagnjeni pločevinasti strehi v bazen. Inž. Janko Janša je bil prvi poklicni učitelj smučanja in tenisa v Sloveniji, ki je pozimi pri Domu Ilirija učil smučanje in poleti tenis od leta 1934 naprej. Zaradi premajhnih nočitvenih kapacitet so leta 1935 zgradili v bližini še depandanso. Investitor je bil SK Ilirija in številni ljubitelji športa z nakupom obveznic po tedanjih 100 dinarjev (dobra plača je bila tedaj okoli 1000 dinarjev). Dom je v osemdesetih letih začel propadati, saj je začela propadati lesena konstrukcija nad kamnitim pritličjem. Danes so zgradili nadomestno zgradbo in zraven še hotel s telovadnico ter obnovili depandanso. Poseg v okolje je umesten, posebno s simpatično arhitekturo, predvsem pa ohranitvijo središča, ki bo zaživelo z nadaljevanjem projekta Nordijskega centra s športnimi objekti blizu lokacije skakalnic in letalnice. Na fasadi novega doma so slike s prikazom razvoja skokov in poletov v Planici, ki sta ga pripravila dr. Iztok Durjava, direktor Muzeja športa v Ljubljani in dr. Borut Batagelj, zgodovinar iz Zgodovinskega arhiva Celje. Joso Gorec je naročil klubskemu kolegu inž. Stanku Bloudku, da nariše veliko skakalnico. Mednarodna smučarska zveza (nadalje: FIS) je takrat po pravilniku za smučarske skoke dovoljevala največ 80 m, tako imenovana kritična točka. Bloudek je temu sledil in določil tudi fantastično lokacijo letalnice. A glej ga šmenta, Ivan Rožman, gradbenik in lastnik gradbenega podjetja, je narisal načrte za 90 metrsko skakalnico. Gorec se je odločil za gradnjo te namesto Bloudkove. Gradbena dela je poveril očetu športnega novinarja Marka Rožmana Ivanu Rožmanu, ki je poleg tovarnarja Rada Hribarja iz Ljubljane in najemnika hotelov Bitenca, očeta igralca Demetra Bitenca, prispeval ves denar za gradnjo. Domačini niso hoteli prodati zemlje. Takrat je nastopil rateški župnik Lavtižar in s prižnice med pridigo okrcal domačine, da to ni »boguvšečno« dejanje, da nočejo razvoja tega zaostalega, predvsem živinorejskega kraja. Zemlja je bila pridobljena in leta 1933 je bila velikanka zgrajena. Najprej so na njej skakali februarja 1934 za državno prvenstvo kraljevine Jugoslavije in marca je bila na njej izpeljana velika mednarodna tekma. Tja so prišli tudi Norvežani, tedaj nepremagljivi skakalci. Birger Rudd iz Kongsberga je skočil najdlje na svetu dotlej 92 m, njegov brat Sigmund pa je podrsal pri 94 m, kar je veljalo za neveljaven skok. Novinarji so odbrzeli v Rateče in od tam poslali telegrame po svetu, da je v Planici dosežen »svetovni rekord«. Nazaj so začeli prihajati telegrami, če je to napaka in sploh, kje je ta Planica, saj je ni nikjer na zemljevidu. Norvežani so ugotovili nekaj napak profila skakalnice in sami z lopatami nametali sneg in s tem naredili »mamutsko skakalnico« bolj varno. Ime ji je dal Sigmund Ruud v svoji knjigi v nemškem prevodu Skispuren kruezen die Welt (slov.: Smučine križarijo po svetu, Berlin 1939). Bloudek je zvesto prerisal profil in leta 1935 na mednarodni tekmi je bila velika skakalnica pripravljena za nove daljše skoke. Prišlo je do spora med Bloudkom in Rožmanom o avtorstvu in Rožman je bil odmaknjen od Planice. Joso Gorec žal ni stopil v bran Rožmanu, češ da je gradbenik narisal in zgradil prvi letalnico v Planici, tako da je v javnosti obveljalo, da je bil to Bloudek, kakor so v javnosti začeli predstavljati projekt. Ta je za prvo 90 m letalnico določil lokacijo in naredil geodetski zakoličitev s pomočjo nečaka Svetka Lapajneta, kasnejšega izjemnega statika in profesorja, a vendarle Rožmanove naprave. Gorčevemu molku je verjetno botrovalo dejstvo, da je bil Bloudek član SK Ilirija. Rožman je kmalu umrl in vse je zatonilo v pozabo, razen ... Za resnico se je postavil Svetozar Guček in veliko pisal v časopise in govoril o tem, a uradna vodstvena športna elita je še kar naprej omenjala le Bloudka, pri tem da vlogo Gorca sploh ni omenjala. Bloudek je narisal leta in zgardil leta 1935 povečano letalnico v Planici z možnostjo poletov preko 100 m. Ljubosumni Norvežani in vodstvo FIS, ki jo je vodil Norvežan polkovnik N.R. Ostggard, velik tradicionalist so bili proti. Zakaj so Norvežani napadali le Planico in ne dveh velikank s kritično točko preko 90 m v Italiji Ponte di Legno in na Norveškem blizu Osla, ki sta dopuščali polete preko 100 m, je možno razumeti le, ker mala Slovenija ni smela postati »Meka« skokov oziroma poletov? Norveška zveza je leta 1936 prepovedala svojim skakalcem nastopiti na tekmi leta 1936 v Planici. S solzami v očeh so gledali, kako jim je tik pred nosom komaj 19 letni Avstrijec Sepp Bradl – Buwie odnesel slavo prvega človeka, ki je na smučeh poletel preko 100 m. Buwie iz Bischofshofna in doskočil pri 101,5 m. Novinarji in nekateri viri pišejo 101 m, kar je napačno. Mojemu očetu Svetozarju Gučku so novinarji celo popravljali v člankih in knjigah pravilno dolžino 101,5 m. Merilec je odmeril 101,5 m, vendar so na stolpu za občinstvo objavili številko 101 m, saj ni bilo prostora za četrto številko, namreč za polovico metra. Tako je tudi na fotografiji oglasne table zabeležena ta daljava. Sigmund Ruud, ki je bil v Planici, je v svoji knjigi napisal 101,5 m. Poleg tega je na pokalu, ki ga je dobil Buwie vgravirana številka 101,5 m. Kdor ne verjame, si ga lahko ogleda v vitrini v Slazburger Ski Museum v Werfenwengnu blizu Bischofshofna. Začela se je borba s FIS za priznanje Planice. Redni FIS kongres je bil leta 1938 v Helsinkih na Finskem. Joso Gorec, inž. Stanko Bloudek in hrvaški športni novinar Hrvoje Macanović so bili določeni za delegate na tem FIS kongresu. Bloudek ni hotel odpotovati in zagovarjati svojih načrtov. Tako je to vlogo in še uveljavitev poletov za zeleno mizo poveril Gorcu. Bloudek je seveda odigral v življenju izjemno vlogo kot znanstvenik in športni delavec, ki mu je nimam pravice kratiti, vendar je treba povedati, da je bil predvsem empirik. Zaradi tega si ni upal iti predaleč v praksi v nasprotju s Švicarjem Reinhardom Straumannom in z Nemcem arhitektom in skakalcem Heinijem Klopferjem. Zato malo nazaj, kdaj se pojavi izraz smučarski polet. Strauman je bil leta 1925 zgrožen zaradi številnih nesreč pri smučarskih skokih in začel razvijati teorijo varnih skokov. Šel je še naprej v razvoju in teoretično predvidel razvoj skokov, predvsem s teorijo aerodinamičneh smučarskih poletov. Preskuse je simuliral celo v zračnem tunelu v nemškem Gőtingenu. Zaradi svojega dela so ga poklicali v Komite za skoke pri FIS, kjer je bil od leta 1931 vse do leta 1959. Bloudek je vedel zanj, a se ob problemu Planice in svojih načrtov ni obrnil nanj. Verjetno, ker ni bil prepričan v svoje razvojne projekte ali zaradi negotovosti izpostavljanja zagovora pred drugim vrhunskim strokovnjakom. Bloudek bi zagotovo znal uspešno zagovoriti svoje projekte in pridobil v FIS podpornika, tako pa si je ustvaril nasprotnika. Seveda je to le razmišljanje, a je morda resnično tako, sicer bi Bloudek odpotoval v Helsinke. Straumann je bil zagotovo užaljen in je kot FIS član nasprotoval Planici in Bloudku, čeprav je začel razvoj skokov v polete. Torej bi Planica potrdila njegovo teorijo. Napaka pač, ki jo je moral Gorec popravljati na FIS kongresu leta 1938. Joso Gorec je odlično in diplomatsko zagovarjal polete in Planico, kar je opisal Hrvoje Macanović. Gorec je imel srečo, ker ga je podprl Anglež Sir Arnold Lunn, ki je imel podobne probleme s FIS leta 1928 in 1930 zaradi uvedbe slaloma in smuka v FIS. Lunn je rekel, da FIS ne bo mogla preprečiti poletov v Planici. Tam pač ne bo mednarodnih tekem, ampak lokalne, katere ne more nihče preprečiti. »Ne boste mogli zavreti dogajanja, pa čeprav brez FIS«, je končal svojo podporo. Gorec je po predstavitvi načrtov še dodal, da je FIS sprejela le pravilnik za skoke s kritično točko 80 m, nima pa pravilnika o smučarskih poletih, nove smučarske zvrsti. Čimprej ga naj pripravi in sprejme, s čimer se je odtajal tudi Reinhard Straumann, saj se je zavedal, da bo njegova teorija o aerodinamičnem poletu zaživela. FIS je dovolila polete, a le v študijske namene. Vsi pišejo, da je Rudi Finžgar prvi Slovenec, ki je premagal 100 m znamko leta 1947 v Planici z dolžino 102 m. Odlični alpski smučar Slavko Lukanc iz Tržiča v svojem dnevniku piše pod Smuški poleti v Planici, da je v nedeljo 2.marca 1941 Albin Novšak s padcem doskočil pri 103 m, Rudi Finžgar pa brez padca 101 m. Avstrijec Gering, takrat zaradi priključitve Avstrije Nemčijo, pa celo 118 m. Lukancu je za verjeti, saj v svojem dnevniku natančno opisuje tudi alpske tekme in dogodke alpskega smučanja pred in po 2. svetovni vojni, kar je preverjeno. Joso Gorec je leta 1946 postal član FIS predsedstva in načelnik odbora za smučanje pri Fizkulturni zvezi Slovenije, saj do leta 1948 ni bilo panožnih športnih zvez v Jugoslaviji in seveda republiki Sloveniji. Leto 1948 je bila prelomnica poletov, saj je FIS prvič delegirala svojega člana za polete v Planici. Švicar Hans Feldmann je prišel in videl 120 m »rekord« rojaka Fritza Tschanena. Svetovni rekord v poletih FIS še danes ne priznava, da ne bi prišlo do brezglavega tekmovanja, kje bo kdo dlje poletel in pri tem vsi pozabili na varnost tekmovalcev. Feldmann je izruval tablo z označitvijo 120 in jo privezal na kovček in jo odnesel za spomin domov v Švico. Napisal je izjemno ugodno poročilo za Planico in smučarske polete, a je bilo potrebnih precej let, da je FIS končno priznala smučarske polete leta 1970 na kongresu v Dubrovniku in dodelila Sloveniji in Planici organizacijo leta 1972 prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. Feldmann je hotel samo dobro ob zaključnem govoru po poletih v Planici leta 1948. Izjavil je namreč v nemškem jeziku, ker je hotel pohvaliti organizatorje, predvsem predsednika organizacijskega odbora Josa Gorca: « … kot bi rekel Winston Churchill, dobro pripravljeno, polovico izvedeno, kot je to storil moj prijatelj Joso Gorec …« Dva uslužbenca Udbe, ki sta kot senca sledila Gorcu, eden se je pisal Gruden, sta v Ljubljano prenesla, da je Feldmann rekel, da je Gorec Churchillov prijatelj. Ker se je tedaj Josip Broz – Tito zapletel v spor po lastni krivdi s predsednikom Velike Britanije, ker se predsednik in maršal Federativne republike Jugoslavije ni držal njunega dogovora o demokratičnih več strankarskih volitvah, je začel preganjati tudi v montiranih procesih, vse kar je v Jugoslaviji dišalo po Angležih. Spomin na Nagodetov proces. Poleg tega je Gorec nevestno razmetaval državni denar, sta poročala udbaša. Delavcem, ki so brezplačno pripravljali letalnico, je plačal in jih »mastil« v gostilni Žerjav v Ratečah klobaso in krompir, kar so zalili z vinom. Tako se je glasila obtožnica, ki je Gorca spravila v ječo in ob mesto načelnika smučarskega odbora. Ne samo to. Na procesu je dobil še za nagrado sodne oblasti še dosmrtni suspenz v športu. Gorcu so bile tako plačane zasluge za rojstvo poletov in za Planico. Celoten sekretariat tedaj že Smučarske zveze Slovenije je demonstrativno odstopil. Nekateri so pod pritiskom zopet pričeli z delom v sekretariatu, saj so se bali za službe in družino. Največja blamaža je nastopila, ko je FIS spraševala, kako to, da Gorca ni več na seje predsedstva FIS in kaj je z njim. Svetozar Guček je sprožil postopek za rešitev Gorca iz zapora in postopek rehabilitacije. Gorec je ugledal sonce po okoli šestih mesecih, medtem ko je rehabilitacija trajala nekoliko dalj časa. Povabljen je bil končno leta 1954 kot častni gost v »njegovo« Planico, kjer si je ogledal polete na novi Bloudkovi 120 m velikanki s tribune za sodnike 90 m skakalnice, saj se je tam krasno videlo s profila letalce od zaletnega mesta, preko odriva, poleta in doskoka. Tako je trdil Gorec in imel prav ter se odpovedal častni tribuni. Josip Broz – Tito si je večkrat ogledal s spremstvom polete v Planici, nagradil s »svojimi pozlačenimi urami« najboljše slovenske letalce. Nihče mu ni omenil Gorca, le Bloudka , kot da bi se sramovali »očeta« Planice in seveda njihovih preteklih političnih zablod. Največja smešnost pri vodenju postopkov Udbe proti Gorcu je bila v mnogo čem. Njegova mama Ana Gorec je bila lastnica športne trgovine takoj po 1. svetovni vojni pri nebotičniku v Ljubljani. Sin Joso je vodil vse posle in iz pretežno kolesarskih športnih potrebščin razvil prodajo s smučarskimi izdelki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Iz trgovske blagajne je odromalo precej denarja za smučarski šport. Revnejšim in perspektivnim mladim smučarjem je podaril smučarsko opremo, kar je trgovino pripeljalo v rdeče številke. Mama in sin sta bila primorana prodati trgovino, ki jo je kupil ljubljanski trgovec Killer. Ta je za poslovodjo zaposlil Josa Gorca. Med vojno je Gorec skušal rešiti številne člane Osvobodilne fronte, ki so jih zaprle okupacijske oblasti in pri tem riskiral lastno glavo. Italijanski dekret iz leta 1942 je prepovedal posest in uporabo smuči prebivalcem Ljubljanske pokrajine. Gorec je moral predati smuči, še več jih je uničil, da ne bi prišle v roke Italijanom. Taboriščnikom v koncentracijskih taboriščih je redno pošiljal pakete, da bi lažje preživeli. Trgovina je delovala tudi po 2. svetovni vojni, dokler ni bil Gorec obsojen še hudega zločina »povojnega dobičkarja«. Zaplenili so mu »njegovo trgovino« kot kapitalistu in pri tem naredili veliko napako. Trgovina ni bila njegova in ko so zvedeli to, so se spravili še nad lastnika Killerja. Zaplenili so kolesa in smuči, češ, da jih je Gorec skrival pred oblastjo in drago prodajal pod roko kot povojni dobičkar. Zopet se je »vestna oblast« zmotila, saj so v trgovini prezimili z reverzi kolesa njihovih kupcev, prav tako smuči. O tem je govorila po osamosvojitvi tudi blagajničarka v trgovini, ki je bila ena redkih, ki je v težkih časih ostala zvesta Gorcu in ga prikazovala kot izjemnega humanega človeka, dobričino, ki je živel za malega človeka in za šport. Planico je ustvaril Joso Gorec in predvsem on, seveda s pomočjo izvajalcev načrtovanaj skakalnic Ivana Rožmana in inž. Stanka Bloudka. Gorec je dosegel priznanje poletov v mednarodnih smučarskih krogih in pri FIS. Tako je najprej diplomatsko prelisičiti Norveško smučarsko zvezo (orig.: Norsk Skiforbund), ko je skril leta 1935 telegram. Sporočili so, da Norvežani ne smejo skakati v Planici leta 1935. Gorec si je rekel, da telegram v Rateče potuje dolgo in nato še do Planice, torej z zamudo. Spravil ga je v žep in predal vodstvu norveškega moštva, ko so končali polete in je Norvežan Reidar Andersen že poletel 99 m daleč, najdlje na svetu. Zmaga zagovora poletov in Planice na kongresu FIS je prav tako zgolj njegova zasluga, sicer bi lahko nadaljnji Bloudkovi načrti ostali mrtva risba na papirju. Večino slik je manj znanih, zato vredno objave v tem prispevku. Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Švicar Reinhard Straumann je že po letu 1925 razvijal teorijo aerodinamičnega skoka in poleta na smučeh. Poleg teorije z izračuni gibanja telesa skozi zrak je praktično preskušal let skakalca v zračnem tunelu v Götingenu v Nemčiji. Joso Gorec, generalni tajnik Jugoslovanske zimsko športne zveze in član Športnega kluba Ilirija, je dal idejo za ustanovitev športno turističnega centra v Planici, ki je bila razmeroma blizu železniške postaje. Najprej naj bi zgradili dom in nato še skakalnice. Za gradnjo tedaj največje skakalnice na svetu in zaradi truda za priznanje poletov pri Mednarodni smučarski zvezi Josa Gorca upravičeno imenujemo očeta poletov in Planice. Skica Doma Ilirija v Planici, v ozadju Jalovec (1931). Inž. Janko Janša, alpski tekmovalec in učitelj smučanja (drugi z leve) je v Planici vodil smučarske tečaje. Množični smučarski tečaj leta 1935 na Slatni tik pod Domom Ilirija v Planici. Ivan Rožman je narisal načrt, po današnjih merilih idejno skico, za 90 m skakalnico v Planici (1933). Skica Rožmanove 90 m skakalnice. Original hrani Arhiv Slovenije. Na desni Dom Ilirija, na levi depandansa, v ospredju desno del bazena, ko spomladi v njem še ni bilo vode (razglednica iz leta 1948). Portret v svinčniku inž. Stanka Bloudka, ki ga je narisal bivši reprezentant v skokih na smučeh Miro Oman. Inž. Stanko Bloudek ni samo načrtoval letalnic v Planici po letu 1935, temveč tudi sam preverjal izvršena gradbena dela. Načrt Bloudkove 100 m letalnice v Planici za tekme v letu 1936. Razglednica Bloudkove velikanke, ki so jo pošiljali od leta 1936. Norvežani so bili izjemni skakalci in tudi alpski smučarji. Med popoldanskim prostim časom so nataknili leta 1934 alpske smuči in vijugali nad Domom Ilirijo. Birger Ruud je na desni v rdečem puloverju Smučarskega kluba Kongsberg iz Norveške, ki so ga skrajšano pisali z veliko črko K, ki je vidna na puloverju. Albin Novšak je bil leta 1934 naš najboljši skakalec na mednarodni tekmi s 66 m in leta 1936 z 89,5 m. Norvežan Birger Ruud med skokom 92 m leta 1934 v lepo prikazanem upognjenem slogu Kongsberg, v svetu znanem kot Konsberg bend style. Doskok Avstrijca Seppa Bradla – Buwieja pri 101,5 m leta 1936 v Planici. Rudi Finžgar, imenovan planiški junak, naj bi poletel po nekaterih podatkih 95 m leta 1941 in šele leta 1947 102 m, kar se je sicer zgodilo že leta 1941. Nemci so hoteli zganjati propagando v Planici med 2. svetovno vojno in zgradili ob Bloudkovi 120 m skakalnici popolnoma zgrešeni zidani sodniški stolp, s katerega se ni videlo skakalca skoraj nič. Tam ni bilo niti ene tekme med vojno. Slika je po letu 1954, ko se vidi na levi nemški stolp in na desni že novozgrajeni elegantni betonski sodniški stolp z leseno fasado, za katerega je statiko izračunal Bloudkov nečak inž. Svetko Lapajne. Planiška 125 m velikanka leta 1949. Bloudek si ni upal naenkrat zgraditi skakalnice od 100 m na 125, temveč jo je skoraj vsako leto za malo povečal in ugotavljal, kako se obnaša. Bloudkov tipični empirični pristop. Švicar Fritz Tschanen med poletom 120 m v Planici leta 1948. Ko se je dotrajana lesena 125 m letalnica v Planici podrla leta 1951, je šel Bloudek skrivoma na ogled letalnice v Oberstdorfu, ki jo je leta 1950 projektiral arhitekt in skakalec Heini Klopfer. Bloudek si jo je hotel ogledati med poleti na tej tedaj največji letalnici na svetu s 140 m, ne da bi ga kdo opazil. Njegov obisk ni ostal neopažen, saj ga je na železniški postaji srečal Rudi Finžgar in tako zvedel, da je šel Bloudek na »špijonažo«. Kljub vsemu se Bloudek ni upal narediti večje letalnice in je tako leta 1954 Planica gostila skakalce iz domovine in tujine zopet »e na 125 m skakalnici, ki pa jo je zopet vsako leto povečeval. Tako je na njej Helmuth Recknagel poletel leta 1957 124 m in 127 m leta 1960. Oglas za športno trgovino Ane Gorec iz leta 1932, ko je bil izdan tudi katalog smučarske opreme. Ta trgovina je bila formalno v napoto po 2. svetovni vojni slovenski oblasti, čeprav je bilo v ozadju bistveno Gorčevo strokovno sodelovanje prijateljevanje s priznanimi tujimi smučarskimi odborniki, nad katerim vodilni politiki in Udba niso imeli pregleda, kaj šele tako njim željenega vpliva. Desno Joso Gorec in levo avtor tega prispevka po Gorčevi rehabilitaciji leta 1954 v Planici. Joso Gorec, Svetozar Guček in nosač iz Studorja Urbančkov Tonček so šli na spomladansko na večdnevno smučarsko turno smučanje v Julijce. Nenadna snežna ploha in nato slabo vreme s sneženjem jih je ujelo na višini 2 200 m pod Debelim vrhom. Naredili so iglu in noč varno preživeli v njem.Naslednji dan jih je pričakalo krasno vreme in med potjo so naleteli na prijatelje, ki so jim šli zjutraj na pomoč. Na sliki Joso Gorec po preživeti noči (1957).