Vrste smučanja

Napisal Aleš Guček dne 07.03.2010.

Zadnje čase opažam, da se v Sloveniji uradne institucije, mediji, smučarske šole in tudi nekateri posamezniki trudijo, da bi zamenjali žargonske termine za slovenske izraze. Namesto karverjev, karvinga, free-rida, free-styla, bordanja itd. smo se nekateri potrudili, da smo vpeljali v literaturo in učne načrte slovenske pomenke. Danes ob nesrečnih dogodkih, predvsem s smrtnimi izidi izven urejenih smučišč, je morda umestno, da spregovorim o delitvi smučarski zvrsti in območij smučanja, saj kljub trudu medijev in javne uprave prihaja do dvoumnosti. Vrsti smučarja in smučanja je treba razlikovati, da nam bo vsem znano o čem in o komu se pogovarjamo. Tako ne bodo krivi neki smučarji, ki jih bo po zmoti javne besede nekdo omenil, nosil breme krivde drugih. Na zaključku tega uvoda, malo zgodovine razvoja izrazoslovja, potem pa obljubljena razvrstitev.

Najbolj raziskano je izrazoslovje iz pradavnine današnje Norveške, Švedske in Finske. Predvsem so norveške in švedske besede za smuči in smučanje našle pot drugod po svetu, medtem ko velja laponska finščina za nekaj čisto posebnega. Stari jeziki poznajo lahtto, po finsko smučina, skida po švedsko kos razpokanega lesa in skie po norveško lesena prekla. Antična pisca Procopus in Jordanes sta omenila Skridfinnar, severno ljudstvo na lesenih deščicah – smučkah. Končno norveško in švedsko ime ski za smučko in smučanje je bilo množično povzeto po svetu, ko so se smuči koncem 19. stoletja širile po svetu. S pozornostjo in ker cenimo našo jezikoslovno dediščino smo pristopili k izdelavi ilustriranega slovenskega smučarskega slovarja:13 poznavalcev in piscev številnih člankov, knjig itd. smučarskih zvrsti, tehnike, metodike, pedagogike, žičniških naprav, varnosti na smučišču itd. in strokovnjakinja za izrazoslovje in slovarje pri ZRC Sekciji za slovenski jezik pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU, ki bo slovarju pomagala na svetlo). Hvaležni smo lahko pravemu »očetu slovenskega smučanja« Rudolfu Badjuri, ki je vpeljal poučevanje športnega smučanja, terminologijo itd. (prvič besednjak leta 1914, nato v SPORTU 1920 do 1921, knjiga Smučar (1924), Smuška terminologija (n. pr. najmanj 1. in 2. izdaja - leta 1931). Priljubljeno je govoriti in odločati (po čigavih in kakšnih kriterijih?), kdo je oče smučanja v svetu ali razvoja posameznih zvrsti kot smučanja telemark, alpskega smučanje itd., kar zgodovinarjem smučanja ni pri srcu. Če že govorimo o očetu slovenskega smučanja zagotovo niso to udeleženci svetovnih belih cirkusov. Kdo je oče slovenskega smučanja - to zagotovo ni Tone Vogrinec, kot se rado zapiše ali zareče novinarjem. Če že, je to bloški ljudski smučar (ime smučarja neznano) ali je z začetki športnega smučanja v Sloveniji kar več kandidatov: Edmund Čibej, Josef Jarisch, družba Dren, Rudolf Badjura. Prof. Drago Ulaga in prof. Marjan Jeločnik (sodelovanje s slavistom prof. Mirkom Ruplom), Zbor vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije in Visoka šola za telesno kulturo iz Ljubljane so skrbeli za nego slovenskega smučarskega izrazoslovja, ne da bi zgolj prevajali tuje termine, ampak skušali najti slovenske ustreznice. Le redki posamezniki so kasneje skrbeli za naš smučarski jezik, medtem ko so se uradne institucije in posamezni zasebni pisci knjig bolj ukvarjali s samo tehniko kot nego materinščine. Uvedli so pogovorni »poulični« jezik in kar nekaj snežnih odej se je stopilo in na novo zapadlo, da sta Združenje učiteljev in trenerjev smučanja in Fakulteta za šport s sodelavci uspela v javnosti in medijih utiriti slovensko smučarsko izrazoslovje, namesto karvinga, borderjev, radialnih smuči, anticipacije, fristajlerjev … Ker so za letošnje nesreče pod plazovi »obtožili« turne smučarje, ki to niso bili, je prav, da predstavim le del izrazoslovja smučarskih dejavnosti, ki sva ga v grobem za slovar obdelala turni smučar, avtor odličnega priročnika (knjige) o turnem smučanju in učitelj smučanja Andrej Terčelj ter avtor tega dopisa Aleš Guček, bivši alpski reprezentant, učitelj smučanja in vodja demonstratorske vrste v pokoju, avtor preko 100 člankov in šestih knjig o zgodovini smučanja ... Delitev smučarskih smučarskih zvrsti: terensko smučanje (vsake vrsta smučanja na urejenem smučišču), prosto smučanje (vsaka vrsta smučanja izven urejenega smučišča). 1. Terensko smučanje (vsako smučanje na urejenem smučišču): Tekmovalno alpsko smučanje (tekmovalne proge za trening in tekmovanja tekmovalcev ter prosto časnih smučarjev, kot so bile sindikalne tekme, so družinske tekme, zakoličene veleslalom proge z merjenjem časa na stalno postavljeni krajši tekmovalni progi ipd.), Terensko alpsko smučanje, Terensko telemark smučanje, Terensko deskanje, Terensko smučanje po starem, Smučanje na poligonu (posebno ograjen prostor, namenjen, navadno za potrebe tekmovalcev prostega tekmovalnega smučanja izven vratc in med vratci), Smučanje v smučarskem parku (posebne animacijske priprave in naprave za zabavo smučarjev, kot so deli smučarskega urejenega prostora, navadno z ograjo ločenega od drugega prostora, Smučanje v smučarskem vrtcu (od ostalega dela urejenega smučišča, navadno z ograjo ločen smučarski prostor z animacijskimi napravami in pripravami za učenje in prosto časno smučanje otrok), Smučarski žleb (NE KANAL, ker je ta del kanalizacije!) posebej za prostočasne smučarje (klasične alpske in deskarje), Posebno terensko smučanje (na delih smučarske proge, navadno ob robu smučišča, podobne progam za smučarski in deskarski kros v zelo poenostavljeni obliki, zaporedni vzporedni valovi, žlebovi z zavoji desno in levo – vrsta globokih jarkov ipd.), Smučanje preko grbin (tekmovalno, prostočasno), Skoki smučanja prostega sloga ali smučanje s terenskimi skoki, ki so od drugega dela urejene smučarske proge z ograjo v zgornjem vodoravnem delu in z obeh strani ali z ene, če je iz snega narejena naprava za skoke prostega sloga ali za terenske skoke on enem robu smučišča, Tek na smučeh na urejenih smučarskih tekaških progah, Pohodništvo na smučeh (po urejenih progah proge, tudi večdnevni izleti s spanjem po kočah), Sprehajalno smučanje (po urejenih progah, navadno podobnim progam za smučarski tek, vendar brez zahtevnih vzponov in spustov), Alpsko sprehajalno smučanje (vzpon, navadno s turnimi smučmi na nogah ob robu ali vplivnem območju urejenega smučišča – redko urejen varovalni pas od roba smučišča do meje z neurejenim smučiščem - do vrha smučišča in spust po urejeni progi navzdol), Smučarski skoki za zabavo (na malih umetno grajenih skakalnicah), Vleka smučarja (prej norv. skijøring; vleka s konjem, vleka z motornim kolesom, vleka z avtomobilom, vleka s sanmi s konjsko vleko, vleka z motornimi sanmi, vleka s psi, vleka s severnim jelenom – vse na urejenem smučišču oz. prostoru) Še druge oblike smučanja na urejenih smučiščih znotraj meja urejenega smučišča, kot na primer smučanje z zmajem ali padalom (slednje angl.: ski kiting), smučanje v dvoranah, alpsko smučanje in tek ter skoki na smučeh na progah, skakalnicah iz umetnih snovi, smučanje po ovirah (ograje), smučanje po travi s posebnimi smučmi ... 2. Prosto smučanje (vsako smučanje izven urejenega smučišča): Turno smučanje (v gričevnatem svetu, sredogorju in visokogorju), Alpinistično smučanje (vzpon po strmini, navadno plezalnih smereh s smučmi na rami ali pripete na nahrbtnik do zgornje točke in nato spust po vesinah navzdol; prej imenovano ekstremno smučanje, ki pa je lahko katerakoli zvrst smučanja na robu možnega: kot primer ekstremnega je tek na 200 km brez odmora, poleti preko 230 m, hitrostno smučanje preko 200 km/h itd. Variantno smučanje (vzpon s pomočjo žičniških naprav in nato spust izven urejenih smučarskih prog), Potovalno smučanje (običajno večdnevno smučanje izven urejenih prog, ko smučar vleče za seboj vrsto čolna z opremo za prenočevanje, hrano, rezervno smučarsko obleko in kuhalnikom s posodami; nočitve so ali v naravi v šotoru ali v kočah ob poti; raziskovanja bele puščave otokov, kopnega v večni led in sneg, kolt. n.pr. otok Grenlandija, polotoka Kamčatka in Kola, Hardangervida, Arktika, Antarktika, krajši večdnevni izleti po naravi v več ali manj ravninskem – gričevnatem gozdnatem svetu ali po stepah), Helikoptersko smučanje (pristanek helikopterj s smučarji na vrh grebena ali mizaste gore ali drugega prostora za pristanek helikopterja in nato spust po ne preveč zahtevnih nakloninah brezpotij v dolino, razreda približno rdeče barve, največ dela pobočja črne barve kategorizacije zgolj za naklonino urejenih prog – angl.: heliskiing), Divje prosto smučanje ali prosti spust (vzpon peš ali s pomočjo helikopterja ali motornih sani izven urejenih smučišč in nato spust po delno ali v celoti načrtovani smeri po izjemnih strminah, kuloarjih, grebenih, preko vesin v slogu »čez drn in strn« s skoki preko skalnatih navpičnih prelomnic za zabavo, prosti čas in tekmovanja – angl.: free-ride POZOR: ni vsako smučanje po neokrnjenih strminah divje prosto smučanje ali »free-ride« in ga ne gre enačiti za turno, alpinistično, helikoptersko in variantno smučanje; dobesedni prevod iz angleščine je prosti spust, lahko tudi prosto smučanje, ki smo ga slednjega razdelili na več podskupin), Smučanje po melišču, Smučanje po puščavskem pesku (zanimivo prvič hoja po Maroku z aluminijastimi smučmi Francozinja Marvingt že leta 1928), Verjetno še druge oblike. Opomba: Poletno alpsko smučanje ali teki z vrstičnimi kotalkami ali kolesci (pogov.: rolkanje) na posebej urejenih trdih površinah, navadno iz asfalta ter smučanje po travi z vrstičnimi kotalkami ali kolesci po zakonu o varnosti na smučišču nista smučarski zvrsti. Vse našteto je so posamezne zvrsti smučanja ali za več zvrsti smučanja, pri čemer je za detajlno opredelitev potrebno upoštevati še vrsto orodja, smuči in smučem podobne naprave in priprave (v zakonu o varnosti na smučišču beseda rekvizit): za alpsko smučanje, deskanje na snegu, smučanje prostega sloga, smučanje telemark, tek na smučeh, skoki na smučeh, hoja na smučeh itd. Glede na celovito delitev smučanja na razne zvrsti, upoštevajoč različne prvine (parametre) si oglejte, seveda če vas zanima, v Reviji Šport, izdajatelja Fakultete za šport iz Ljubljane, Inštituta za šport, prispevek - Aleš Guček in Blaž Lešnik: Vloga in položaj smučanja v družbi novodobnih načinov gibanja na snegu, od strani 9 do strani 13, letnik LIV, št. 4, leto 2006 ali skrajšano verzijo na spletni strani www.smucisca.net. S starim slovenskim smučarskim pozdravom SMUK! Aleš Guček – Smuček upokojeni (m)učitelj smučanja Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja.

Različne vrste enostavnih krpelj, zgoraj tako imenovane kanadke (Wintersportmuseum Mürzzuschlag, Avstrija). Kombinacija krplje in smučke (Noldi Beck Ski Museum, Vaduz, Liechtenstein). Laponski Samojedi so uporabljali smučke in krplje (Arhiv Rossignol, Voiron, Francija). Danes moderno krpljanje s plastičnimi krpljami za hojo izven urejenih smučišč v celcu. Turno smučanje je način prostega smučanja, ki daje polno užitkov ljubiteljem neokrnjene narave. Slika s smučarjem na Hribarcah v Julijskih alpah tik pred 2. svetovno vojno. Trening slaloma na Krvavcu v Tihi dolini leta 1960. Treningi so bili na urejenem smučišču, vendar v tistem času še brez ograje, ki bi ločevala tekmovalno progo od drugega smučišča, kot je to pravilo danes. Prostočasno alpsko smučanje s kombinacijo zarezne in klasične tehnike na urejenem smučišču je bilo varno, čeprav je vabil v okolici celec (Bad Kleinircheim, Avstrija, leta 2000). Bivši vodja demonstratorske vrste Združenja učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije in sodnega izvedenca za nesreče na urejenih smučiščih Roman Šturm med nadzorovanim zareznim smučanjem na urejenem smučišču. Otroci ne sodijo izven urejenih smučišč, saj so na običajnih progah bolj varni kot na primer fantič s čelado na sliki. V ozadju je pripravljen kup kompaktnega snega za vzdrževanje smučarskih prog (Alata Badia, Dolomiti, Italija, 2002). Smučarski tečaji so najbolj varni, saj učitelj smučanja skrbi za varnost na urejenih smučiščih (Les Houches - Chamonix, Francija, 2001). Takšen način smučanja sodi med terensko smučanje. Alpinistično smučanje je zvrst prostega smučanja izven urejenih prog, ki zahteva vrhunsko znanje smučanja in tudi alpinizma. Vzpon je po več ali manj alpinističnih smereh in prav tako spust preko vesin nad 45 stopinj (revija Backcountry, 2005). Nevarno smučanje zaradi plazov in zahtevnosti smučarskih smeri preko skal, po kuloarjih, grebenih, plaziščih v celcu med prostim spustom, kakor rečemo angleškemu free-ride skiingu. Tako zvrst gojijo smučarji s smučarsko desko in s posebej oblikovanimi alpskimi smučmi (revija Bachcountry 2008). Deskarski prosti spust (angl.: free-ride). Deskarja opazite na sredini, najprej njegovo senco in nato še piko smučarja v zraku. Variantno smučanje je način vzpona s pomočjo žičniških naprav, ki mu sledi spust izven, a navadno blizu urejenih smučišč. Smučanje po podrastju ni primerno z vidika varstva narave in ga marsikje v tujini visoko oglobijo. Na sliki škodljive smučine z Zvoha na Krvavcu leta 2003. Variantno smučanje je najbolj nevarno smučanje izven urejenih smučarskih prog, saj tak način pritegne zaradi deviškega snega ali izjemnih smučarski poti običajno smučarje, ki so navajeni urejenih prog. Izven teh naletijo na naravne razmere, nevarnosti plazov, pokritih razpok s pršičem, ki se pod smučarjem ugrezne, različnih snežnih pogojev, zgoraj pršič spodaj težki sneg. Tak primer je smučanje z Aiguille du Midi nad Chamonijem v Franciji , kjer se smučar z višine 3 700 m spusti v Vallée Blanche in konča na Mer de Glace na okoli 1 500 m nadmorske višine. Prenosni telefon ali žolna nista zadostni pomagali, kot mislijo nekateri variantni smučarji. Saj nas bodo našli, ker imamo tehnične priprave, če se kaj zgodi. Deskarski žleb je del urejenega smučišča, izoblikovan ali za prostočasne deskarje ali tekmovalce v tem športu. Običajno je postavljen ob robu smučišča. Vsekakor pa zavarovan, da ne pride do nesrečnih dogodkov uživalcev akrobacij v njem in drugimi alpskimi smučarji. Na urejenem smučišču je poskrbljeno za številne zabave smučarjev od smučarskih parkov za odrasle in otroke do tekmovalnih prog za prostočasne smučarje, ki jim ura meri čas ter zadnje čase celo urejen del smučišča za smučanje preko ovir, kot tu na sliki. Seveda so vse naprave in priprave navadno na robu smučišča, kot steza za smučarski in deskarski kros, smučanje po ovirah, smučarski parki običajno posebej ograjeni z zgornje strani in ob straneh (revija Snow, januar 2002).