Prve stroje za Finžgarjevo delavnico je iz Amerike priskrbel njegov oče Rudolf Finžgar. Zgodbo o stroju, ki je izdelal na stotine smuči, znane pod znamko Elan, pa je Vladimir Vilman, kustos Tehniškega muzeja Slovenije opisal takole:

Leta 1922 se je Rudolf Finžgar, oče Rudija Finžgarja odpravil v Ameriko. Temu je seveda botrovala ekonomska potreba, želja in hotenje po boljšem življenju, ki si ga lahko izboriš le sam, če to resnično želiš. Nastanil se je pri svoji teti Mary Willer v New Yorku, kjer se je udinjal kot mizarski mojster pri različnih iskalcih kvalificirane delovne sile. Rastoča gospodarska kriza v 20-tih let 20. stoletja je redčila priložnosti za delo, tudi ali zlasti v Ameriki. Priložnostne mizarje naj bi nekateri delovodje izbrali tudi tako, da so preverjali njihove lesene škatle za orodje. Tisti mizarji in tesarji, ki so imeli orodje razmetano, dleta in skobliče pa tope so takoj odpadli.  Rudolf Finžgar nikoli, zato si je velikokrat izboril delo. V šestih letih dela v New Yorku je zaslužil dovolj denarja, da se je lahko vrnil domov in kupil hišo v Kropi, kamor se je preselila vsa družina. Kot poklicni mizar  si je opremil z novimi stroji, napravami in dodatnim orodjem tudi mizarsko delavnico, da so lažje, hitreje in varneje izdelovali razne mizarske izdelke široke potrošnje. Do danes se je ohranil kombinirani lesnobdelovalni mizarski stroj, ki je bil že tedaj srce delavnice. Z njim so izdelali na stotine smuči, sank, telovadnega orodja, plovil,…. S tem strojem so delale, vsaj občasno, tri generacije družine Finžgar, oče Rudolf, sin Rudi in vnuk Blaž. Po zaslugi  Rudolfovega vnuka Blaža Finžgarja se je ohranil do danes. V Tehniškem muzeju Slovenije smo ga restavrirali. V primeru, da bi  nekdo podmazal ležaje in nabrusil rezila bi z lahkoto obratoval še kakšno desetletje.

Stroj, ki ga bo mogoče videti le še kot muzejski eksponat, je bil razstavljen na razstavi o tovarni Elan v Tehniškem muzeju Slovenije, v prihodnosti pa ga bo mogoče videti v nastajajočem tovarniškem muzeju blagovne znamke Elan v Begunjah na Gorenjskem.

Finžgarjeva mizarska kombinirka; foto: dokumentacija Elana

Dokončno restavriran stroj; foto: Jaka Blasutto

Naslovna fotografija: Rudi Finžgar; vir: Wikipedija

Za glasbeno popotnico olimpijskih iger v Sarajevu pa je poskrbel Ansambel bratov Avsenik, ki je za YU ski pool  izdal glasbeno ploščo Gremo na olimpijado. Plošča je bila izdana pri Založbi obzorja Maribor. Na njej je 6 pesmi. Nekatere med njimi, kot so Halo, Sarajevo, Zmagovalcu v čast, Tekaška je garaška in Slalom polka imajo neposredno olimpijsko noto, namen celotnega izbora pesmi pa je bilo predvsem ustvarjanje olimpijskega vzdušja in navijaške podpore domačim tekmovalcem. Določene pesmi iz plošče, kot je Planica, Planica, so ponarodele in se kot stalne spremljevalke na različnih športnih dogodkih vrtijo in pojejo še danes.

Zimske olimpijske igre v Jugoslaviji so bile eden izmed zadnjih skupnih jugoslovanskih dogodkov in se jih drži grenak priokus, saj so se odvijale tik pred  razpadom države. Z vojno, ki je sledila, so namreč razpadle vse olimpijske vrednote o sožitju, medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu narodov.

Zadnja stran plošče Ansambla bratov Avsenik, Gremo na olimpiado

Članek je avtorsko zaščiten in je last portala smucisca.net. Vsakršno kopiranje celote ali njenih delov brez privoljenja avtorjev ni dovoljeno.

Lovorike, za katere so tekmovali, so se razlikovale od vasi do vasi. Tako so tekmovali za bot, pino, osovnk, lempe, v vasi Labinje pa za ‘kamat’ – pripravo za vprego konja.

Labn’sk kamat se je odvijal v 80. letih prejšnjega stoletja. Tekme so bile vedno pomemben družabni dogodek in so privabljale ljudi iz celotne doline in okoliških vasi. Ni bilo standardnega termina, saj je bila izpeljava dogodka odvisna predvsem od količine zapadlega snega.

Domačini so s pripravo proge za tekmo pričeli že teden dni prej. Teptali so jo s smučmi, da so jo dobro utrdili, drevesa in druge nevarne prepreke ob progi pa so zaščitili s senenimi kopicami. Za Labn’sk kamat so se pomerili moški iz vseh cerkljanskih vasi. Prve tekme so potekale še s štoparico, nato pa so si za merjenje časa organizatorji izposodili elektronsko uro.

Najboljši tekmovalci so dobili medalje, nekoč pa celo pomanjšane komate. Po vsaki tekmi se je kamat prenesel v lokal Skirca v Cerknem, kjer se je odvijala tudi smučarska zabava.

Po nekaj toplih in zelenih zimah, se je tradicija prirejanja tekem končala, za Labn’sk kamat pa se ne ve točno, kje je in kdo ga hrani.

Lovorika tekmovanja: Labns’k kamat, pod njim pa medalje

Za zaščito nevarnih odsekov na progi so namestili senene kopice

Vse potrebne priprave za tekmo so na progo znosili ročno

Tekmovalna proga

Sponzorski transparent

Bolj kot samo tekmovanje, so si domačini zapomnili izjemno dobro vzdušje na tekmah

Domačinom se zahvaljujemo za posredovane informacije.

Fotografije: arhiv domačinov

Članek je avtorsko zaščiten in je last portala smucisca.net. Vsakršno kopiranje celote ali njenih delov brez privoljenja avtorjev ni dovoljeno.