Rok je bil poet, smučarski Werther, kot ga je poimenoval njegov poznavalec Boštjan Videmšek, smučal je s srcem, kar je morda tudi zapečatilo njegovo smučarsko usodo. A smučal je tudi z glavo in verjetno mu je prav kombinacija obojega prinesla uspehe. Smučarski šampion z malim kristalnim globusom iz sezone 1985/86, je na belih poljanah veljal za zelo posebno osebnost. Bil je intelektualec med smučarji. Znano je, da je prav k vsaki stvari, ki ga je v življenju zanimala, pristopil zelo studiozno, zato tudi s smučanjem ni bilo nič drugače. Rok Petrovič je smučal, dokler je smučanje zanj predstavljajo problemski oreh, intelektualni izziv, ki ga je lahko z lastno voljo, močjo in telesno silo inovativno nadgradil. Njegovo virtuozno gibanje na tako imenovanih ‘sulicah’, dognano do popolnosti, nekateri primerjajo z baletom. A kdo je bil pravzaprav Rok? O njem je bilo izrečenega mnogo, še več napisanega. Z njegovim likom so se ukvarjali tudi na filmu in v gledaliških predstavah. Leta 2012 je bil tako v režiji Boža Grlja o njem posnet dokumentarni film Od kamna do kristala, ki utrjuje podobo Roka kot smučarskega, če že ne kar mitološkega junaka, predvsem zaradi samosvojosti, ki jo je iz svojega zasebnega življenja prenašal na smučanje. Ni se vdajal ustaljenim pristopom, treninge je kombiniral z jogo in potapljanjem ter bil posebnež v smučarski ekipi, predvsem pa mnogo bolj zrel, kot bi kdorkoli lahko za njegova leta pričakoval.

Vse to je seveda prineslo tudi nekaj hude krvi v smučarsko reprezentanco, kar je pričelo utesnjevati tudi Roka samega, kljub temu, da so mu morali perfekcionizem in inovativnost na progi priznati celo njegovi, trenerji. Zagotovo pa pri kreiranju Rokove mitološke podobe ni mogoče zaobiti njegove smrti, ki je bila prav takšna kot on, nenavadna, nenadna in lahko si dovolimo reči, celo poetična, saj ga je pri 27 letih k sebi vzelo morje. S tem je Rok postal smučarska ikona, zapisan v zgodovino, a hkrati ločen od svoje intimne podobe. Ta je bila, kot je poskušal prikazati scenarist gledališke predstave Rokova modrina, Boštjan Videmšek, precej drugačna od tistega, kar je v Roku videla javnost, za katero je bil Rok predvsem in v prvi vrsti smučar, ki je sprožal množične ovacije in Jugoslavijo postavil na smučarski zemljevid sveta. Rok je bil smučar za druge, medtem, ko ga Videmšek izriše predvsem kot filozofsko naravnano osebnost, krhko in pozorno, kot poeta, ki posluša Pankrte, kot otroka, ki bere Kanta in svoj notranji mir išče z meditacijo. Rok je bil torej predvsem človek in pravzaprav ena izmed tistih nesrečnih osebnosti, ko je ljubil smučanje do popolnosti, a ni vzdržal pritiska množic.

Čeprav je, kot se zdi iz nekaterih njegovih intervjujev, do navijačev čutil spoštovanje in določeno obvezo, pa vendar ni mogel iz sebe, saj je v smučanju ves čas videl višje cilje, ki so se mu zdeli pomembnejši od kolajn. Tako je bil nesrečno razpet med evforična čustva navijačev in svojo željo po doseganju popolnosti, do katere je lahko prišel le s svojim notranjim mirom. Zato pravzaprav ni čudno, da je enako kot smučanje, ljubil potapljanje in slednjič prav v morju našel svojo uteho.

Članek je avtorsko zaščiten in je last portala smucisca.net. Vsakršno kopiranje celote ali njenih delov brez privoljenja avtorjev ni dovoljeno.

Fotografija zgoraj: Plakat SNG za predstavo Rokova modrina
Fotografija spodaj: Nejc Saje