Avtor: Aleš Guček, napisano dne: 23.02.2010.
 | Kratek zgodovinski oris bo osvežil spomin za lažje razumevanje pomembnega prelomnega obdobja. Zgodovinarji smučanja ne zapletajo svoje znanosti, zato poenostavljeno delijo razvoj na: 1. prazgodovino (od 3500 let pr.n.št. do 1888) in 2. moderno smučanje (od 1888 naprej). Pretežno uporabnostno smučanje je značilno za prvo obdobje, saj so smuči služile za lažje gibanje po zasneženi pokrajini zaradi lova, trgovine, nabiranja drv, selitve v toplejše kraje in tudi osvajalske pohode. Smučanje za zabavo in tekmovanja skoraj niso bili poznani. Začetek drugega obdobja zaznamuje leto 1888 s pohodom preko Grenlanda na smučeh Norvežana Fridtjofa Nansena s spremljevalci. Po svetu se je razširila vest o koristnosti uporabe smuči. Uživanje zimske narave, krepitev zdravja na svežem gorskem zraku namesto ždenja v meglenih in z dimom onesnaženih mest ter možnost smučanja za zabavo so bila gesla zagovornikov zimske turistike. Pozimi zapuščeno alpsko visokogorje je tedaj zaživelo zaradi obiskov smučarjev. To obdobje velja za začetek športnega smučanja, ki je spodrinilo prejšnji osnovni cilj preživetja in vojaških osvajalskih pohodov v ostri zimi. S spremenmjenim načinom življenja v zimi, zdravstvenih in prostočasnih ter športno tekmovalnih razlogov so se spreminjale tehnike smučanja in temu posledično smučarska oprema, ki se je prilagajala po nasvetu odličnih učiteljev smučanja in tekmovalcev. |
|
Izraz alpsko smučanje se nam zdi nekaj povsem vsakdanjega. Pomembnost te smučarske zvrsti bi morali ceniti že v podzavesti, saj je pred dobrimi sto leti blizu nas zgodil velik preokret in razkorak med do tedaj znanim klasičnim smučanjem, imenovanim tudi laponskim ali skandinavskim. Severnjaki in njihovi pristaši v srednji Evropi so skušali ljubosumno zavreti razvoj nove športne zvrsti, a je bilo dokazovanje norveškega telemark zavoja na strmih alpskih pobočjih nekoristno ob novi srednjeevropski tehniki smučanja. Bivanje Slovencev na obrobju Alp nam je dalo izjemno zgodovinsko možnost, da smo s prve roke in na lastni koži spoznali rojstvo in razvoj alpske (lilienfeldske) tehnike. Pri tem je zanimivo, da so hribovci v osrednjih visokih Alpah še dolgo raje hodili po snegu s krpljami, v najboljšem primeru “pilili” norveški telemark.
Naravne krajinske oblike so Laponcem narekovale hojo in tek na smučeh, mnogo kasneje še skoke za zabavo. Prva zabeležena daljava je iz leta 1808, ko je Norvežan Olaf Rye v Eidsbergu skočil 9,5 m. Šele domačini pokrajine Telemark so si omislili v drugi polovici 19. stoletja telemark zavoj, da bi se zaustavili zaradi prehitrih smukov po hribu in se s tem izognili nevarnim padcem za okončine ali za smuči. Zavoj kristianija je bil še drug način zaustavljanja. Dolge smuči in tehnika obeh zavojev niso bili primerni za nizanje zavojev, posebno ne na bolj strmih pobočjih.
Ponosni smo lahko, da so bili Bločani prvi smučarji na svetu, ki so vtisnili v sneg zavoje. Valvasor je namreč leta 1689 prvi na svetu opisal “kačje kljukanje na lesenih deščicah”. Zato veljajo Bločani za pionirje smučarskih zavojev, čeprav njihov način smučanja kasneje ni doživel posnemanja, niti razvoja tehnike smučanja.
Za razvoj tehnik alpskega smučanja so bili krivi predvsem vrhunski smučarji - “kanoni”, kot so jim rekli občudovalci. Teoretiki so potem njihov način smučanja umestili v ponavadi zapletene biomehanične okvire, da bi utemeljili praktične izkušnje. To je bore malo koristilo pri poučevanju smučanja. Bolj uporabni so bili metodični napotki, ki so jih prvi uvedli Avstrijci in s tem še po pedagoški strani potisnili v kot do tedaj priznane Norvežane, ki so največkrat preprosto učili z besedami:”Poglej me, kako smučam in tako naredi še ti!”.
Razvoju tehnike alpskega smučanja so poenostavljeno botrovali:
- raznolikost aktivnosti na smučeh (turno smučanje v visokogorju, nastanitvega turistika v istem kraju, smučarske šole, tekmovanja),
- tehnološki razvoj smučarske opreme (novi materiali, oblika in sestava smuči, vpeljava robnikov, način stikovanja čevljev in smuči z različnimi vleki smučarskih vezi ipd.),
- sestava in stanje snežne podlage ter terenske oblike (vrste snega, smučanje v neokrnjeni naravi ali na istih smučiščih, uvedba teptalnikov, raznovrstnost terenskih oblik),
- gradnja naprav za prevoz smučarjev - žičnice (več presmučanih kilometrov, ponavljanje istih likov na istem mestu za izboljšanje drsenja - hitrosti, problem varnosti na smučišču),
- porast kupne moči (rast proizvodnje in konkurenčnost na trgu, smučanje postane množično, vključevanje v smučarske šole, menjava smučišč),
- težnja po drugačnosti (smučanje prostega sloga, včasih akrobatsko in balet, deskanje, alpinistično smučanje, novodobni telemark, prosto smučanje ali smučanje izven urejenih prog itd.). Opomba: slednja vrsta ni obdelana v prispevku.
Alpska (lilienfeldska) tehnika
Ime smučarja, ki je izumil novo tehniko do tega obdobja ni bilo znano, temveč samo pokrajina ali narod, ki se je proslavil z načinom smučanja. Prvi znani in imenovani pionir tehnike smučanja je Avstrijec Mathias Zdarsky, še več oče nove zvrsti smučanja. Živel je na vzhodnem obrobju Alp v Lilienfeldu in dobil okoli leta 1890 norveške smuči. Ker ni nikoli videl niti slišal, kako se smuča, je dolga leta poskušal vse mogoče, da bi z dilcami premagoval zasnežno hribovito pokrajino. Spreminjal je dimenzije smuči in delno stranski lok ter sam izumil nove kovinske vezi namesto do tedaj znanih telemark usnjenih stremen. Celih šest let se je trudil in potil in po okoli 200 inačicah lastne opreme končno zadovoljen s svojimi dosežki objavil leta 1986 smučarski priročnik “Alpine (Lilienfelder) Schilauftechnik” (slov.: Alpska /lilienfeldska/ smučarska tehnika) , opremljeno s fotografijami. Izumil je plužno tehniko s plužnim zavojem, s katero je uspešno krmaril po okoliških strmih pobočjih. Smučal je na 180 cm dolgih smučeh, z nekoliko poudarjenim stranskim lokom, z oporo na en daljši kolec. Čevlji so bili dokaj solidno povezani s smučko, saj so bile spredaj kovinske čeljusti z nepokrito vzmetjo, ki je bolje pritiskala prednji del čevlja v čeljust od telemark stremen. Na čeljust pritrjena kovinska plošča pod podplatom s kovinski opetnikom in usnjenim jermenom okoli narti je preprečevala pomike čevlja levo in desno med smučanjem.
Zdarsky je smučal v bolj vzravnani drži z rahlo upognjenimi koleni. Za spremembo smeri iz enega v drug zavoj ni gibal s telesom, temveč ga je samo nagibal na zdaj eno in drugo smučko, ki je zakrmarila v zavoj. Pri tem se je opiral na kolec. Zavoje na zelo strmem pobočju ali med ovirami je lahko nizal v razmeroma hitrem ritmu. Plužni položaj smuči je dajal dobro oporo na podlago, saj sneg ni bil steptan. Smučarski dan je minil tako, da se enkrat zgodaj zjutraj povzpel na visok hrib in nato smučal v dolino. Ponovitve ture ni bilo zaradi napora in veliko potrebnega časa za vzpon.
Zdarsky je vpeljal še eno novost. V knjigi je poleg tehnike posredoval še metodične napotke za učenje plužne tehnike. V začetku je imel vse polno nasprotnikov. Z Dunaja so celo poslali nad Zdarskega pristaša telemarka, imenovanega “mlinar”, ker je okoli sebe na novotarijskem smučarskem področju vse zmlel. Z Zdarskym sta smučala vsak v svoji tehniki po zelo različnih pobočjih. “Mlinar” je moral Zdarsemu priznati primernost plužne tehnike v promerjavi s telemarkom po grozovitem padcu v ozkem prehodu na zelo strmem pobočju. Pionir alpskega smučanja je namreč hitro in varno odšvigal mimo “zavozlanega” Dunajčana. O tem je poročal tudi na Dunaju. Tudi Norvežani so končno dali priznanje Zdarskemu, ko je Hans Horn po stotem srečanju z njim na snegu na Hochschneebergu v svojem poročilu zapisal, da je dolžnost norveških smučarjev pozabiti njihove stare zamere zaradi starokopitnosti in se posvetiti tudi razvoju alpskega smučanja, ki prihaja iz Avstrije.
Omeniti velja še avstrijskega častnika Georga Bilgerija, ki je izboljšal kovinske vezi in uvedel rabo dveh palic, ki jih je po potrebi lahko sestavil v eno samo. Z obojim je prišel zelo navzkriž z Zdarskym, kar je bila čista osebna zamera, ki ni ovirala nadaljnega razvoja alpskega smučanja. Bilgerijeve vezi danes smatramo za popolnoma avtorske vezi in uvedbo dveh palic pri alpskem smučanju za pomembno prelomnico.
Slovenci smo služili vojaški rok ali bili častniki v tedanji Avstroogrski in marsikateri naš vojak je na tečaju smučanja spoznal alpsko tehniko in jo hkrati s smučmi prenesel domov. Ponosni smo lahko, da smo zaužili in še naprej gojili alpsko smučanje od samega začetka, kar so drugi narodi po svetu spoznali mnogo kasneje. Japonci na primer šele leta 1911, kljub dobrim vojaškim stikom z Avstroogrsko. Takrat je prišel avstroogrski major Lerch v daljno deželo ter japosnkim vojaškim kolegom predstavil alpsko tehniko smučanja.
Arlberška tehnika
Starokopitni Tirolci so raje uporabljali krplje kot smuči. Ko so spoznali lilienfeldsko tehniko, so naenkrat prisegli na izjemno koristnost smuči v globokem snegu. Kmalu so postali vodilni avstrijski smučarji. Hannes Schneider iz St. Antona na Arlbergu je s prijateljem filmskim snemalcem obelodanil leta 1925 v filmu “Wunders des Schneeschuhs” (slov.: Čudoviti smuk). Schneider je vpeljal razbremenjevanje in obremenjevanje. Poleg plužnega zavoja je vpeljal še plužni lok. Pri izvedbi loka je prismučal v zadnjem delu zavoja notranjo smučko k zunanji iz plužnega v paralelni položaj. Smučal je v nižjem položaju z bolj upognjenimi koleni kot pred njim Zdarsky, s čimer je smučar bolje obvladal ravnotežje. Zunanja smučka je hitreje prešla v zavoj preko vpadnice (navidezna črta največje strmine smučišča) zaradi gibanja gor-dol in ker jo je obremenil z nagibanjem telesa nad njo.
Oče arlberške tehnike je smučal na nekoliko daljših smučeh od Zdarskega, na katere je v začetku privijačl norveške vezi Huitfeld (ime avtorja), ki so z dodatnim jermenom preko narti in kovinskim zatezalcem že izpodrinile vzporedni vlek stremenice. Vzporedni vlek je sistem vodenja stremenice od čeljusti do pete vzporedno s smučko. Zanimivo je, da Huitfeld ni razvil vezi za alpsko smučanje, temveč za skoke, ker sam nikoli ni smučal v alpskem slogu. Z vezmi Bildstein, katerih stremenica je bila kombinacija jermenice s kaveljčkom za zatikanje na čeljust ali celo smučko pod čeljustjo ter peresnim zatezalcem okoli pete ter uvedbo robnikom na spodnjih robovih drsne ploskve smuči, je arlberška tehnika postala še bolj učinkovita za hitro nizanje zavojev. Robnike je prvič ročno izdelal Avstrijec Rudolf Letttner leta 1917. Patentiral jih je leta 1928. Na tekmah so jih prvič uporabili Avstrijci leta 1930 na 1. Zimskih akademskih tekmah v Davosu, ko so osvojili prva štiri mesta. Samo nekaj let kasneje je bilo na svetu patentiranih že preko 80 vrst robnikov. Oprema je omogočala je že skoraj paralelne zavoje, kot je trdil Schneider. Dejansko je bilo treba še vedno eno smučko ob začetku zavoja neznantno izplužiti in nato zavoj izpeljati v paralelni tehniki. Uspešno pa so smučali v škarjastih zavojih, s spredaj močno razprtimi krivinami. Ta zavoj je bil zelo priljubljen med tekmovalci.
V arlberški tehniki sta nizala tekmovalne uspehe od 1933 do 1935 “kralja slaloma” Toni Seelos in njegov avstrijski reprezentančni kolega Rudi Matt s tempo paralelno kristianijo, ki je bila prvič v alpskem slogu izvedena na čisto paralelnih smučeh med poševnima smukom in zavojem.
Schneider je uvedel še novost v zimski turistiki. Zagovarjal je smučanje na istem smučišču blizu gorskega zaselka, da ni bilo treba hoditi na izlete v visokogorje. Turisti so smučali na bližnjem pobočju, ga bolje spoznali z večkratnim ponavljanjem smuke na istem terenu, “v noge” dobili občutek za premagovanje naravnih ovir ter pasti in se zaradi navedenih dejstev sproščeno posvetili izpopolnjevanju tehnike smučanja kot strahu pred neznanimi pastmi na “divjih” smučiščih. Z večkratni vzpenjanjem na istem smučišču so turisti s smučmi tudi bolje utrdili sneg. Arlberško tehniko je k nam prinesel Kranjskogorec Zdravko Zore, ki je bil pri Schneiderju leta 1932, leto kasneje pa pri njem končal tečaj in opravil z odliko izpit za učitelja smučanja in uspešno vodil prvo stalno smučarsko šolo “Jugoski” v domačem kraju.
Uvedba vboda spodnje palice pred zavojem je bilo še dodatno pomagalo smučarju za razbremenitev pri odrivu s smuči navzgor in s tem začetka spremembe smeri iz premočrtnega smučanja v poševnem smuku v krožno gibanje smuči v smeri zavoja. Vbod palice je bržkone vpeljal Hannes Schneider v dvajsetih letih 20. stoletja.
Vrtilna (francoska) tehnika
Odlični francoski temovalec Emile Allais je leta 1937 s prijateljem Paulom Gignouxom sklical vse tedaj najboljše smučarje „na svetu“. Odlično so izkoristila leto prej izdelane nove smučarske vezi “kandahar” in nova razmišljanja o čim hitrejšem smučanju na tekmovalni stezi s čisto paralelno kristianijo. “Kandahar” vezi so že vsebovale popolne elemente diagonalnega vleka, ki ga je omogočala jeklena pletenica, ki se je tesno prilegla okoli pete smučarskega čevlja s peresno objemko ter skozi ušesna vodila na stranski ploskvi smučke pod gležnjem in malo pred prednjo čeljustjo prešla na zgornjo ploskev smučke do zatezalca. Za tedanje razmere se je zdelo, kot da je čevelj prikovan na smučko.
Čisto kristianijo (franc.: christiania pur) je Allais izvedel tako, da je v nižji preži z močno upognenjimi koleni med poševnim smukom na pararelnih smučeh močno zamahnil s spodnjo roko in ramo k bregu (uvodni zasuk ali anticipacija) in zaradi boljše opore vbodel spodnjo palico. Spodnja rama je bila skoraj nad zgornjo smučko. Z energičnim odrivom z robnikov je potisnil zgornji del telesa naprej in s tem izvedel razbremenitev, ki je omogočila začetno spremembo smeri smučanja v zavoj. To še ni bilo dovolj, da bi smuči prešle v zavoj preko vpadnice. Takoj za vbodom palice je naprej nagnjen in predklonjen zgornji del telesa energično potisnil proti prednjim delom smuči in v v smeri novega zavoja. Učinek vrtenja je povečal še z zamahom rame in dokaj iztegnjene roke naprej, tako da je zunanja rama “prehitela” notranjo. Prednji deli smuči so močno zarezali v sneg v smeri zamišljene krožnice zavoja, skoraj brez stranskega oddrsavanja v samem začetku zavoja. Zadnji deli smuči so sledili prednjemu delu in s prehodom smučarja v nižjo prežo obremenili smuči, da niso prekomerno stransko oddrsavale med zavojem. Allais je tako uspešno izvajal ta zavoj, da je bil nepremagljiv leta 1937 v smuku, slalomu in kombinaciji obeh. Dobil je posnemovalce in rojak James Couttet je naslednje leto z nekoliko osebnim slogom v gibanju telesa zmagoval v smukih. Švicar Rominger je podobno obvladal slalom. Allais pa je še vedno ostajal “car” kombinacije obeh disciplin, smuka in slaloma. Po vojni je Henri Oreiller iz francoskega tabora enako uspešno zmagoval s francosko vrtilno tehniko.
Allais se je posvetil poučevanju smučanja in nadgradil leta 1947 čisto kristianijo še z “ruado”. Razlika med prvo opisane zavojem in ruado je v tem, da smučar po vbodu palice razbremeni s poskokom v smeri novega zavoja preko vpadnice, pri čemer so krivine bliže snežni podlagi kot zadnji konci smuči. Po doskoku se smuči vgreznejo v sneg in ob primernem nastavku robnikov ne oddrsavajo veliko vstran. Zavoj je bil primeren za krajše zavoje na strmini in na bolj trdem snegu. Tedaj so tekmovalne steze že malo bolje utrjevali, največkrat tekmovalci sami. Najprej so progo s čevlji prehodili in nato še s mučkami na nogah zgladili. Seveda so se spomladi že po desetih tekmovalcih naredili tako globoki jarki kot proga za bob.
Nobeno pretiravanje ni dobro, tako tudi ne prehod v pretirano nizko prežo. Nekateri učitelji smučanja so zagovarjali prav ta način smučanja in dodali še izjemno zamašno tehniko z rokami. Zaradi premočne rotacije zgornjega dela telesa z rokami in prihitrega prehoda v nizko prežo med razbremenitvijo, so smuči med zavojem močno stransko oddrsavale, kar je bilo prej zaviralo kot pomagalo. Ker je smučar med zavojem čepel, kot bi kura nesla jajce, se je zavoja pri nas v strokovnih učitelsjkih krogih prijelo pogovorno ime “kokodajs kristianija”.
Tehnika nasprotnega sukanja ramen
Švicarja dr. Eugen Mathias in Giovanni Testa ter Avstrijca dr. Kurt Reinl in Toni Ducia so leta 1936 zasmučali prezgodaj, saj se je tehnika uradno uveljavila v vrstah učiteljev smučanja na svetovnem kongresu v Val d’Isèru šele leta 1955. Dejansko je bila ta tehnika odraz smučanja zelo mladih tekmovalcev, tudi Karla Schranza, ki jih je opazoval vodja državne smučarske šole v St. Christophu prof. Stefan Kruckenhauser s sodelavci. Tako imenovana “tehnika igre nog” (nem.: Beinspiel Technik) levo in desno pod zelo vzravnanim zgornjim delom telesa ob smučarskem odklonu s koleni in boki potisnjenimi k bregu in zgornjim delom telesa od brega so omogočili izjemno hitro nizanje zavojev z dobrim nastavkom robnikov. Tak položaj telesa smo na kratko imenovali smučarski odklon. Ime nasprotno sukanje ramen se je uveljavilo, ker je bil položaj ramen prav nasproten od predhodne vrtilne tehnike: spodnja rama je bila potisnjena nazaj, ki jo je smučar med zavojem še bolj potiskal nazaj, medtem ko je kolena močno potisnil naprej in k bregu. Z opisanim gibanjem in razbremenitvijo gor-dol so smuči iz smuka poševno prešle v nov zavoj. Pri tem je bilo opazno stransko oddrsavanje zadnjih delov smuči, ki jih je zaustavil povečan smučarski odklon in z njim nastavitev notranjih robnikov. Višek te tehnike je pomenilo od leta 1958 naprej “hitro vijuganje” (nem.: Wedeln), ko so si zavoji sledili v do tedaj neverjetno hitrem ritmu, tudi na izjemnih strminah. Zavoj je smučar zaključil z močno povečanim smučarskim odklonom z izjemnim potiskom kolen k bregu, s čimer je postavil smuči skoraj zgolj na robnike.
Tak način smučanja je omogočil še nov način stikovanja čevljev in smuči: spredaj čeljusti, zadaj pod peto pa prečno na smučko pritrjena ozka kovinska ploščica z obročkoma na vsaki strani, skozi katera in okoli čevlja je tekmovalec večkrat na poseben način prepletel dolg usnjen jermen (nem.: Langriemen). Učitelji smučanja so večinoma uporabljali kandahar vezi, da so enostavno in hitro nataknili smuči. Kruckenhauser je aprila leta 1953 v St. Christophu opazoval natikanje smučke z dolgim jermenom našega vrhunskega učitelja smučanja Janeza Šusterja – Šuca in modroval: ”Lepo in praktično.” Dejansko pa so bile te vezi ob padcu smrt za smučke ali noge. Kar je pač več zdržalo ali se prej zlomilo. Uvedba varnostnih smučarskih vezi ni prinesla boljšega tehničnega dosežka v zvezi s stikom čevlja s smučko, pač pa so bile zelo dobrodošle zaradi občutnega zmanjšanja števila poškodb pri alpskem smučanju. Prve varnostne vezi so bile izdelane že leta 1896, vendar se je koristni razvoj začel šele po letu 1958. Uvedba varnostnih vezi, najprej z odpiranjem prednjega dela in krožno petno ploščo, je kasneje nadomestila celovita varnostna vez prednjega in zadnjega dela (glave in pete). Ker se je varnostna vez stikovala na majhni površini s čevljem, so začeli proizvajalci izdelovati izjemno trde smučarske čevlje, ki so bolje oprijeli spodnji del noge. Posebno pomembno je bilo, da je bil skočni sklep (gleženj) čim bolj ulit s školjko čevlja. Seveda so obstojali že pred tem trši usnjeni čevlji, pogovorno imenovani “pancerji”, ki pa jih še vedno neoliko bolj utrdil dolg jermen petnega dela vezi, kar naj bi preprečevalo premikanja pete in gležnje.
Tekmovalci so prevzeli tehniko nasprotnega smučanja namesto prejšnje vrtilne. Kmalu je nastal razkorak med tekmovalci in avstrijsko uradno šolo smučanja, ki je vse bolj težile k lepotnemu smučanju in s tem “privabljanju” turistov, ki bi radi smučali čim bolj vzravnano s tesno sklenjenimi smučmi. Avstrijski učitelji smučanja so šli v učnem načrtu celo tako daleč, da so smučali v popolnoma vzravnani drži telesa s kar se da naprej potisnjenimi boki. Tehniko smo v Sloveniji poimenovali za “pisoarsko” in takoj postali heretiki. Na našo srečo, saj smo nekateri zagovarjali bolj naravni položaj telesa v zmernem predklonu in celo dopuščali razklenjen položaj smuči.
Tehnika lepotnega smučanja učiteljev smučanja
V letih od 1965 do 1974 je prišlo do največje krize zaradi razhajanja tehnik posameznih nacionalnih smučarskih šol. To se na zunaj ni ni toliko opazilo, saj so bili turisti kar nekam zadovoljni, saj so z učitelji smučanja v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Švici Franciji in Italiji kljub vsemu smučali, pa čeprav na različne načine. Ker so turisti praviloma vsako leto zimovali drugje, so začeli zmigovati z rameni, ko so jim venomer “strokovnjaki” po Alpah popravljali položaj ramen, rok itd. Čudili so se le temu, da so vsi tekmovalci smučali enako, morda z nekaterimi manjšimi nepomembnimi odstopanji, ki so bili plod osebnega sloga šampionov. Smučanje pa lahko je sveta preproščina, če ne naredimo iz nje večjo znanost, kot sama znanost je. Tako smo se našli med učitelji smučanja heretiki, ki smo sicer na uradnih seminarjih gulili uradne učne načrte in se “pačili” na smučeh. Tečajnike pa smo hoteli čimprej naučiti zavojev, da smo lahko z njimi čim več koristili žičnice, z njimi presmučali čim več kilometrov, spoznali čim več različnih terenov in nam je bilo popolnoma vseeno ali so imeli tečajniki smuči tesno sklenjene ali razklenjene. Važno je bilo, da so razbremenjevali in obremenjevali, močneje obremenili ali spoodnjo in kasnejšo zunanjo smučko, da so lažje prešli v uravnoteženem položaju v zavoj preko vpadnice. Skušali smo jim izbiti iz glave strah in petirano razmišljanje, če imajo roke v pravem položaju in tesno sklenjene smuči. To je bila pravilna pot, saj so uživali v smučanju in tudi neprestano si niso otepali snega s hlač in puloverjev zaradi številnih padcev. Pripomniti je, da so bile pred tem sklenjene smuči velika pomoč smučarjem, da so smuči bolje “grabile” ali „grizle“ v sneg (nastavitev in nastavek robnikov) zaradi tedanje oblike smuči, ko je večja “združena” ploskev med obremenitvami bolje prenesla reakcijo podlage, ki bi lahko med zavojem smuči “odlepila” od snega. Z nekoliko spremenjeno strukturo lepljenih smuči in novimi materiali (plastika, aluminij, steklena vlakna itd.) ter nekoliko spremenjeno obliko smuči in še drugih razlogov pa sklenjene smuči niso bile več pomemben element smučanja.
Nastalo situacijo je bilo treba rešiti, zato smo se dobili septembra 1968 predstavniki evropskih učiteljev smučanja na dvodnevnem delovnem sestanku na snegu nad Zermattom. Švicarji, Italijani, Nemci, Lihtenštajnci in Slovenci smo se strinjali s poenotenjem uradnih učnih načrtov z osnovnimi pravili tehnike alpskega smučanja, da gibamo s telesom gor-dol, izjemoma na grbinah dol, da kolena in gležnje enakomerno potiskamo naprej in navznoter (kasneje malo ponesrečeno poimenovanje krožno gibanje kolen), da je zgornji del telesa le za ohranjanje uravnoteženega položaja telesa v primernem smučarskem odklonu in da zunanjo ramo med zavojem lahko potiskamo naprej, vendar ne preko pravokotne osi glede na vzdolžni položaj smuči ter na koncu smučamo tudi na razklenjenih smučeh. Francozi so se nam pridružili, Avstrijci pa s trmasto vztrajali pri razbremenitvi do in za izvedbo zavoja v nizki preži telesa, izpod katerega so med zavojem iztegovati noge. Zanimivost s tega usklajevalnega srečanja: pri predstavitvi nacionalnih šol je bilo opaziti toliko različnosti v tehniki smučanja. Ko pa nas je mrak preganjal s Plateau Rosa proti žičnici, smo v prostem smučanju vsi brzeli enako, kot tekmovalci, ne glede pod katero državno zastavo smo smučali. Čez tri leta so Avstrijci pogoreli na svetovnem kongresu učiteljev smučanja s svojo nenaravno in za alpsko smučanje nekoristno izmišljotino.
Tehnika neodvisnega dela nog in aerodinamični položaj smučarja
Vrnimo se raje k pravemu razvoju tehnike alpskega smučanja. Brez veliko hrupa in prahu je Georges Joubert z univerze v Grenoblu s sodelavcem Jeanom Vuarnetom pozorno spremljal razvoj tekmovalnega smučanja in bistvene prvine prenesel v logično zaporedje poučevanja smučanja od osnovne preko nadaljevalne v vrhunsko šolo do tekmovalne tehnike. Njuno praktično in teoretični znanje sta zlila v večih knjigah, bogato opremljenih s slikovnimi in fotografskimi vložki, ki smo jih kar požirali z očmi in na snegu z nogami ter smučmi. Spomnimo se samo obdobja od 1962 do 1970, ko so bili v alpskem tekmovalnem smučanju v ospredju Francozi. Ne smemo mimo dejstva, da se uradna francoska smučarska šola (ENSA, Chamonix) ni bistveno razlikovala od Joubert-Vuarnetove, le da sta slednja stvari poenostavila z manjšim številom smučarskih prvin (likov) ter vaj. Dala sta več poudarka rdeči niti prostočasne tehnike smučanja in tekmovalnega načina, od osnov do vrhunske tekmovalne izvedbe.
Vsi smučarji brez izjeme glede stopnje znanja smučanja imajo bolj uravnotežen položaj, če so smuči razklenjene. Manj izurjenim smučarjem širša opora pomeni še varnost, bolj izurjenim smučarjem pa stabilnost, saj lahko z “neodvisnim delom nog” premaga vse terenske nepravilnosti. Na smučišču ali tekmovališču so na kratki razdalji zelo različni konfigurativni pogoji, ki jih smučar z občutenim upogibanjem enega ali drugega kolena nad razklenjenimi smučmi izravnava kot amortizerji pri avtomobilu, da smuči ves čas drse po snegu ob dobri opori na robnike. Tako smučanje zahteva izjemen občutek za drsenje po snegu in uravnavanje pritiskov na podlago. Za spremembo smeri je več načinov razbremenjevanja: gor (osnovno za vse smučarje), pritegnitev kolen proti zgornjemu delu telesa (zelo izurjeni smučarji in tekmovalci), dol (smučanje na grbinastem svetu). Smučar preide preko vpadnice s postopoma povečanim potiskanjem kolen naprej in navznoter, s čimer tudi prepreči prekomerno stransko oddrsavanje smuči navzdol. Zgornji del telesa služi le ohranitvi in nadzorovanju ravnotežja s položajem bolj naprej ali malo nazaj in primernim odklonom oziroma nagibanjem z zunanje na notranjo stran zavoja. Nagibanje telesa zavisi od hitrosti, naklonine in delovanja sredobežne sile ter sile težnosti. Glavni cilj manj izurjenega smučarja je, da naredi zavoj preko vpadnice, pa čeprav smuči stransko oddrsavajo. V Joubertovih knjigah pa je bolj ambiciozen smučar iz tega načina smučanja z malo bolj natančnim gibanjem, ki je v osnovi enako kot pri začetniku, nizal dolge ali kratke zavoje po prekrasni krožnici skoraj brez stranskega oddrsavanja. Res preprosta zadeva namesto visoko letečih teorij. V knjigah tudi teh ne manjka za tiste, ki potrebujejo še drugačne potrditve osnovnih stališč.
Veliko je bilo smučarjev, ki so delali veliko napako, saj so videli pri Joubertu-Vuarnetu ter v slovenskem učnem načrtu iz leta 1969 edino novost samo in zgolj v zavoju na grbini (franc.: avalement) z razbremenitvijo v zelo nizko prežo tik pred grbino. Zavoj na grbini je bil le ena od možnosti tekmovalnega zavoja ali terenskega smučanja, ki je bil namenjen le smučanju po zelo valovitem svetu s poudarjenimi prelomnicami ter v slalomu med vratci, ko so tekmovalci zaradi slabo utrjenega snega izdolbli globoke jarke in je postala proga pravzaprav podobna grbinastemu svetu. Mojster tega načina smučanja je bil vrhunski francoski tekmovalce v slalomu Patrick Russel.
Alpski tekmovalci so morali včasih obvladati in tekmovati v vseh treh disciplinah: smuku, veleslalomu in slalomu. Raziskovalec Jean Vuarnet, s svojimi izkušnjami in Jena Vuarnet, vrhunski tekmovalec v smuku z občutkom za drsenje smuči po snegu in telesa skozi zrak zaradi zračnega upora, sta v smukaško disciplino vpeljala povsem novo tehniko smučanja. Na olimpijskih igrah leta 1960 v Squaw Valleyu je Vuarnet zmagal zaradi zametkov položaja telesa v nizki preži, z vzporednimi hrbtom, stegni in smučmi ob predročenih rokah in palicama pod pazduhama. Smuči je imel v kar se da razklenjenem položaju, vendar ne preveč, tako da so drsele po po vsej površini in se niso vgrezali v sneg ne zunanji ne notranji robniki. Seveda je v takem položaju vztrajal le na lažjih delih smuka. Tak smukaški položaj sta Frtancoza poimenovala “jajce” (franc.: l’oeuf). Če je med tekmovalci do tedaj veljalo pravilo, da je smučar hiter, če mu čim manj stransko oddrsavajo smuči med zavoji, da ne zavira hitrosti zaradi premočne nastavitve robnikov, kar povzroča močno trenje med snežno podlago in smučmi ter da smuča po najidealnejši smučini zakoličene tekmovalne steze, je Vuarnet vpeljal še prvino aerodinamike. Res, da si je Toni Sailer na olimpijskih igrah leta 1956 v Cortinid’Ampezzo za tekmo v smuku z vezalkami pod koleni privezal preveč široke hlače, da niso opletali zaradi velikih hitrosti, pri čemer je posnemal svoje strejše kolge Christaina Pravdo in druge. Vezalk ne moremo enačiti z Vuarnetovo idejo. Rezultati teh dognanj so bile velike spremembe v treningu položaja smučarja med smukom, saj so začeli Francozi na “suho” trenirali v zračnem kanalu za aeronavtične preskuse, tovarne oblačil pa začele izdelovati ozke smučarske obleke s čim bolj gladkimi površinskimi obdelavami. Te obleke pa so bile še kako nevarne za prostočasne smučarje ob padcih, posebno na trdem ali poledenelem snegu, ko se smučar ni mogel ustaviti, če ni znal med padcem zmanjšati hitrosti ob pravilnem zaviranju z robniki smuči.
Zarezna tehnika
Zarezna tehnika je poslovenjeno ime za angleški izraz carving. Izraz izvira iz starega angleškega “kerfan”, kot so mesarji imenovali širši nož, ki je bil zelo naostren za rezanje zrezkov iz večjega kosa govejega mesa. Kdo je oče smuči s povečanim stranski lokom je z zgodovinskega stališča zopet uganka. Smučarji norveške pokrajine Telemark so že sredi 19. stoletja nekoliko spremenili razmerje med širinami smučke tik pred krivino, srednjim delom in krivino. Nekoliko so namreč zožili srednji del od prešnje klasične norveške smučke, da so lažje izvedli telemark zavoj. Nekateri sicer to pogruntavščino pripisujejo Sondre Norheimu, ki pa je iz odmaknjenega Telemarka novost prenesel v “obljuden” smučarski svet. Prav tako je Zdarsky skrajšal dolžino smuči na vsega 180 cm in še malo bolj poudaril stranski lok smuči, kar se zdi ob današnjih razmerjih skoraj nepomembno, tedaj pa je veliko pripomoglo k lažjemu krmarjenju v plužnih zavojih.
Vemo pa zagotovo, kdo je oče zareznega zavoja, oziroma zarezne tehnike. Francoz Georges Joubert je v svoji knjigi “Comment se perfectionner à ski”, 1966 (slov.: Kako se izpopolniti v smučanju) nedvoumno napisal “zarezni zavoj” in za to prvino brez stranskega oddrsavanja smuči med zavojem poudaril nujnost poudarjenega stranskega loka, z zelo za tedaj ozkimi smučmi v srednjem delu. Srednji del smučke je zelo obremenjen s tlačnimi silami med smučarjevo obremenitvijo in robniki proti krivinam in zadnjim delom smuči ne zarežejo dovolj v sneg, saj na njih delujejo manjše tlačne sile. Za izvedbo zareznega zavoja bi bilo najbolje, da bi smučka zarezala v sneg po vsej svoji dolžini. Poudarjen stranski lok smučke z zelo ozkim srednjim delom smučke in širokim prednjim delom ter nekoliko manj širokim od prednjega zadnjim koncem smuči je edina pot za smučanje v zarezni tehniki. Med obremenitvijo delujejo na smučko tlačne in torzijske sile kot posledica reakcije podlage, ki z drugače vplivajo na nastavek robnikov, saj se ti zarežejo v sneg po vsej dolžini smučke. Francoski proizvajalci smuči so sicer nekoliko povečali stranski lok. Bali so se novosti in pretiravanja, zato je Joubertova pravilna zamisel čakala dolgo let na ponovno obuditev.
Prve zametki zareznih smuči in poskusi zareznih zavojev so se pojavili okoli leta 1980 v ZDA in malo kasneje še v Evropi. Samo dve leti je bilo treba in na smučiščih smo videvali prve prave zarezne smuči in videli v sneg vklesane smučine zareznih zavojev. Smučarji niso vijugali po dveh smučeh, temveč po eni sami in nova zvrst smučanja je dobila ime snežno deksanje (angl.: snowboard). Šele kasneje so se zarezna tehnika in zarezne smuči uveljavile v “klasičnem” alpskem smučanja na dveh “dilcah”. Zagotovo je zarezna tehnika in ustrezna oprema napredek alpskega smučanja in tudi lažja oblika učenja osnov smučanja. Vsaka novost pa ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, vendar je pri smučanju v zarezni tehniki z zareznimi smučmi več prednosti od preteklih obdobij. Zarezno smučanje je sedanjost in tudi prihodnost do novih izumov, saj ni nič večnega.
Ker je bilo o razvoju zareznih smuči in tehnike že veliko napisanega, se bom osredotočil na nekaj pomembnih točk zarezne tehnike in z njim v zvezi poučevanja. Na nobenih smučeh se ne da naučiti smučati v enem dnevu, tudi na zareznih ne. Rad bi videl začetnika, ki popoldne že lepo vijuga po tekmovalnem poligonu v Podkornu ali z “Es”-a v Kranjski Gori. Cilj je treba najprej določiti in potem korakati ali smučati proti njemu. Vsekakor je za vsako reč potreben čas, od tehnike in opreme, metodičnih in pedagoških prijemov, telesne spobnosti in pripravljenosti posameznikov, kar postavlja časovne kriterije in ne komercialni vzklik “v enem dnevu”. Vsako alpsko smučanje je bilo, je in bo poleg užitkov tudi nevarno. Z zarezno tehniko smučanja deskarjev in zarezovalcev so postale hitrosti večje in krivulje zavojev daljše in bolj krožne oblike. Varnosti je potrebno dati prednost pred užitki hitrosti, zato si naj vrhunski deskarji in izurjeni zarezovalci izbijejo iz glave, da je smučišče njihovo dvorišče, na katerem lahko pometajo z drugimi manj izvežbanimi smučarji, bodisi na klasičnih ali novih zareznih smučeh.
Kako daleč lahko pripelje razkol med razvojem tehnike in zareznih smuči ter Mednarodno smučarsko zvezo in prireditelji alpskih tekem svetovnega pokala, predvsem v slalomu in veleslalomu? S „klasičnimi“ alpskimi smučmi je bilo lažje tekmovati na zelo strmih progah za slalom in veleslalom. Bolj ko je bila strma proga, bolj so uživali prireditelji in geldalci. Z uvedbo zareznih smuči je moč doseči enake učinke na veliko manj strmih tekmovalnih progah. Ne, v igri je preveč denarja, zato morajo tekmovalci trpeti na še vedno „klasičnih“ tekmovališčih slaloma in veleslaloma kot so Adelboden, La Villa, Wengen, Kitzbühel ... Za krono stvarstva so še pravila FIS predpisovala največjo razdaljo med vratci, ki ni bila primerna za zavoje in hitrost na zareznih smučeh. Ti kraji pod nobenim pogojem ne smejo izgubiti tekem na klasičnih progah, pa če se svet razleti. Tudi na račun številnih poškodb večine alpskih tekmovalcev tehničnih disciplin. Šele pred kratkim so malo povečali razdalje, da se tekmovalcem ni treba še z „nohti“ držati na strminah, da bi „ujeli“ vratca. Nato je še problem s kolci vratc, ki ob „jahanju“ zasukajo tekmovalca kot vrtavko, jim zaradi tega smučka zareže v sneg in adijo kolenske vezi ali pa ... Molrda alpski tekmovalci sploh ne bodo smeli več startati na zimaskih olimšpijskih igrah, temveč le še na paraoloimpijski igrah, saj ni več tekmovalca v enem kosu. FIS globoko študira, kaj narediti. Še veliko zdravnikov bo imelo delo, ko se bo FIS zdramila, da bo dala od sebe morda po dolgem času nekaj pametnega in le zgolj profitne poteze, ki ji polnijo malho in tudi prirediteljem tekem. Gladiatorji na smučejh pač ostajajo gladiatorji v rokah denarnih pohlepnežev, pa si nihče ne upa reči „dost mamo“ s podpor trenerjev in nacionalnih zvez.
Danes najboljši alpski tekmovalci in tekmovalke v slalomu in veleslalomu na ne preveč strmih terenih uporabljajo odbojno zarezno tehniko. Z minimalnim gibanjem gor ne razbremenijo več niti zgolj ne potiskajo kolen levo in desno, da spremenijo nastavitev robnikov za nov zavoj. Podrobno opazujte nekaj sicer vedno najhitrejših kot so Francoz Lizeroux, Avstrijec Herbst, včasih Hrvat Kostelić ... ter deklice iz nemške reprezentance, Avstrijki Schild in Zettel, finska tekmovalka „Putka“, celo starejša že skoraj odpisana Švedinja Paerson ... Primerjajte te z drugimi tekmovalci in tekmovalkami! Tekmovalec pred spremembo smeri iz enega v drugi zavoj rahlo pritegne kolena, s tem zmanjša pritisk smuči na podlago in zaradi tega lažje spremeni nastavitev robnikov. Ker je gibanje zelo hitro, zmanjša čas nastavitve robnikov (kratkotrajno trenje med smučko in snegom) in s tem ohrani čim več hitrosti (pogov. „učinek trenutnega pospeška“, ki ga v ozkem fizikalnem pomenu ni) in s hitro nastavitvijo robnikov usmeri drsenje smuči za smučanje skozi naslednja vratca. Seveda tak način zahteva veliko natančnost, večjo kot „klasična zarezna tehnika“, saj smuči še manj ali skoraj nič stransko ne oddrsavajo. Tudi smučke ob izjemni koncentraciji in nadzorovanjem krivulje zavoja zdrsnejo še bliže kolcu. Gibanje smučarja ni odrezavo, nasilno temevč kot so nekdaj mehko premagovali progo „zadnji romantiki slaloma“, kot so bili Avstrijec Thomas Stangassinger, Švicarka Vreni Schneider ... Primerjajte razliko posameznih vmesnih časov smučarjev, ki take ne preveč strme dele proge presmučajo v odbojni zarezni tehniki in tistih, ki tega ne obvladajo in boste kaj brž ugotovili, da ne samo desetinko, ampak kar pet destink do hitrejši sodobni „odbojniki“.
Iz zgodovine me je preveč zaneslo v sedanjost, za katero nisem več strokovnjak, temveč samo opazovalec od daleč. Zato s evrnimo v naš mali svet smučanja. Zgodovinske spomin in izkušnje dokazujejo, da ne glede na spremembe v tehniki ali opremi ali učnih pripomočkov, ostajajo učečim se tečajnikom ali turistom alpskega smučanja večno isti problem, ne glede na klasiko, „sulice“, „lopataste“ smuči, smučanje s krivinami spredaj, vzvratno smučanje ipd.:
- alpsko smučanje je za človeka nenaravno gibanje, saj zahteva sonožno ali simultano gibanje za razliko od nam prirojene hoje in teka z izmeničnimi koraki in mahanjem rok,
- strah pred naklonino je večni spremljevalec vsakega smučarja, ki ga ne premaga niti nobena tehnika, niti nobena oprema, pač pa zaupanje v učitelja, vodnika, predvsem pa v samega sebe,
- vedno je v smučarju prisoten dvom, če bo uspel narediti zavoj, za katerega je potrebno neko novo, njemu neznano gibanje, pa ga tega dvoma ne reši še tako tehnično izpopolnjena smučka,
- za izvedbo smučarske prvine smučar potrebuje večjo hitrost, kot jo obvlada, da bo lažje in hitreje to obvadoval; ko to hitrost obvalada, obvlada tudi že prvino in je zopet v „hitrostnem zaostanku“ za naslednji korak,
- uravnavanje oziroma nadzorovanje hitrosti smučanja, posebno takrat ko se ta poveča in smučar ne ve, kaj bi storil,
- postavitev meje užitkov smučanja tako glede naklonine, vrste snega, hitrosti, časovnih omejitev dnevnega smučanja in
- tipični slovenski sindrom: znebiti se misli, da smučamo za druge, da nas bodo občudovali, kaj vse znamo ali še bolj običajno ne znamo; zato smučajmo predvsem za lasten užitek in pustimo smučati drugim, upoštevajoč smučarski bonton in varnost na smučišču tudi s samodgovornostjo in ne zgolj z izgovorom, da upravljavec ni pripravil za smučarje „preproge“,
- urejeno smučišče ni domače dvorišče, kjer nihče nima vstopa razen hišne mularije in če že, potem se naj podredi najmočnejšemu pretapaču iz bloka, torej najbolj agresivnemu in nenadzorovanemu divjajočemu smučarju v zarezni tehniki, ki lahko postane „ubijalec“ na snegu.
Aleš Guček
upokojeni (m)učitelj smučanja
Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja. | 
Akademski slikar Mišo Strman (Bloke): Bloški smučar, jedkanica 18,5 x 16 cm (2009).
Norvežan Marius Eriksen, oče znamenitega smučarskega olimpionika Steina Eriksena, je okoli 1910 učil telemark tehniko prebivalce Alp.
Francoz Alfred Couttet se je lahko primerjal z Norvežani po izvedbi telemark zavoja (1911).
Švicarski plakat je vabil na mednarodne smučarske tekme leta 1912 in namesto alpske tehnike postavlja v prvo vrsto norveški telemark.
Mathias Zdarsky med smučanjem prečno preko pobočja s paralelnim položajem smuči (ena od številnih izdaj knjige, 1911).
Mathias Zdarsky prikazuje nizki počep med pluženjem in razenjem palice po snegu: primer zaviranja med smuko (1911).
Mathias Zdarsky preči strmo pobočje (1911).
Avstroogrski major von Lerch na obisku na Japonskem leta 1911, ko je prikazal japonskemu majorju Horiuchiju lileinfeldsko tehniko smučanja.
Arlberška plužna tehnika Hannesa Schneiderja (1925).
Arlberški škarjasti zavoj po Hannesu Schneiderju (1925).
Slalom okoli 1930 s smučanjem med vratci v plužni arlberški tehniki.
Ruada Francoza Emile Allaisa leta 1948, ki jo je razvil iz vrtilne tehnike iz leta 1938. Pomemben je poskok med razbremenitvijo, pri čemer krivine drsijo po snegu.
Izjemni tekmovalec Slavko Lukanc iz Tržiča leta 1940 v idealnem položaju vrtilne tehnike.
Ernst Skarderasy, Avstrijec, ki je živel v daljni Avstraliji ni nič slabše izvedel čisto kristianijo kot smučarji v Evropi (okoli 1940).
Janko Dernič iz Mojstrane, kasneje Ljubljančan, član Član SK Enotnosti, je leta 1947 skušal izboljšati svoj slog vrtilne tehnike.
Švicar Giovanni Testa prikazuje položaj nasprotnega sukanja ramen v plužni tehniki (1936).
Giovanni Testa med smučarskim odklonom (1936).
Neznani slovenski tekmovalec pred drugo svetovno vojno v Bohinju na tekmi slaloma, ko že zelo zgodaj obvaduje tehniko napsrotnega skunja ramen. Verjetno ali skoraj zagotovo ni vedel za Zeso, pa je vseeno čutil, kaj je bolj koristno med smučanjem.
Alpski reprezentant po 2. svetovni vojni in dolgoletni zvezni alpski trener že druge ranjke Jugoslavije Marjan Magušar - Jaka je bil odličen primer sloga nasprotnega sukanja ramen, tudi na tekmi veteranov v veleslalomu okoli 1970.
Naša prva smučarka olimpijka leta 1956 Slava Zupančič iz Primskovega pri Kranju je s vojo tehniko včasih premagovala celo nekatere najboljše Avstrijke (Grindelwald, Švica 1955).
Peter Lakota – Peti iz Jesenic je bil nedvomnno tedaj najboljši slovenski stilist slaloma v tehniki nasprotnega sukanja ramen (1964). Peti je osvojil 21 naslovov državnega prvaka. Edino Slava Zupančič enega več.
Stefan Kruckenhauser s sodelavci je leta 1958 presenetil s tehniko hitrega vijuganja, kratkih zavojev.
Hitro vijuganje: položaj telesa med vbodom spodnje palice (1958).
Poletni trening državne alpske reprezentance Jugoslavije leta 1962 s samimi Slovenci na plazu pod Prisojnikom na Vršiču. Tekmovalci so morali peš v hrib, medtem ko so Avstrijci trenirali ob žičnicah na ledenikih. Aleš Guček s tehniko prestopanj v nasprotnem sukanju ramen med veleslalomskimi vratci.
Neumnost sicer velikega razvojnika smučarske tehnike Stefana Kruckenhauserja iz Avstrije s “pisoarsko” tehniko, kakor smo jo krstili v Sloveniji. Boki potisnjeni naprej, odlična ideja za napačno napenjanje hrbtenice. Avstrijski učitelji smučanja so celo smučali zaradi bolečin s stezniki, kakor nekoč dvorne dame (1966).
Francoz Jean Vuarnet je leta 1960 pokazal med smukom olimpijskih iger leta 1960, kako zmagati v položaju jajce. Skica po fotografiji smučarjev ekstremnem položaju jajce smukača, ki smo ga poimenovali “žaba” v nizki preži s prsmi med bedri (1969).
Aleš Guček, nekdaj aktivni učitelj smučanja, med zavojem na grbini (1971).
Francoz Patrick Russel, vrhunski tekmovalec v slalomu koncem šestdesetih let 20. stoletja, mojster tehnike zavojev na grbini.
Slovenski učitelj smučanja prikazuje razklenjeni položaj smuči, ki ga je prav učitelj na sliki bolj poudarjal že od leta 1969 namesto tesno sklenjenih smuči. Položaj telesa že odraža evropsko usklajeno šolo smučanja.
Nemški osnovni paralelni zavoj evropske usklajene šole smučanja (1971).
Odbojna tehnika osemdesetih let za primerjavo današnjih najboljših tekmovalcev v slalomu in veleslalomu, ki obvladajo razvoj tehnike z odbojno zareznim smučanjem.
Slovenski demonstratorji Združenja učiteljev in trenerjev smučanja so nenadkriljivi med zareznimi zavoji.
Tehnika brez tehnike smučanja. Kje je turni smučar, ki sam zase uporablja vse načine smučanja, samo da bi čim bolj užival v naravi (Vogel 1996)? Pa je na fotografiji!
|
Če imate vprašanje v zvezi z zgodovino smučanja, ga lahko tukaj zastavite avtorju tega in drugih prispevkov o zgodovini smučanja na smucisca.net. | |
