Po drugi svetovni vojni je vzgojo strokovnih kadrov poučevanje smučanja prevzel Zbor smučarskih učiteljev Slovenije. Tečaje, predvsem za mladino, so organizirali TVD Partizan (Boris Kobal, organizator in učitelj smučanja - demonstrator), Zavod za šolstvo (Edi Serpan kot organizator, učili izkušeni učitelji smučanja), Visoka šola za telesno vzgojo za študente te šole (organizator in tudi učil Marjan Jeločnik, prvo vrsto vodil demonstrator Janez Šuster – Šuco), kasneje klubi SK Enotnost, SD Novinar, če naštejem prva dva. Milan Maver je dal pobudi za ustanovitev ljubljanskega SK Snežinke, ki ne bi vzgajal tekmovalcev, temveč vključeval strokovne kadre poučevanja smučanja in organiziral tečaje. Turistična agencija Kompas je v sodelovanju s SD Novinarjem organiziral številne tečaje doma in v tujini (organizator Heri Kaizer, uslužbenec Kompasa in učitelj smučanja). V tujini se je med šolskimi počitnicami odpravilo tudi po dvanajst avtobusov z odraslimi in otroki. Tako imenovani Kompasovi vozniški tečaji so trajali ves teden, ko so otroci z odhodi avtobusov zjutraj obiskali znana slovenska smučišča in se zvečer vrnili domov. Pomembni so bili še tečaji, ki so jih organizirale šole in vključile v pedagoški proces učitelje in vaditelje smučanje. Zaradi pomanjkanja kadrov so učili smučanje še učitelji na šolah, ki so bili dobri smučarji. To pomanjkljivost so odpravili s tečaji za ta šolski kader pod vodstvom najboljših učiteljev smučanje, kako učiti in tudi naučiti tehnike učence. Tečaje vajenske mladine je organiziral Vinko Žitnik.
Pojavilo se je tudi »črno« učenje na tečajih, ki so jih organizirali »prosti strelci« brez ustreznih znanj. Tak je bil Jože Marčan iz Ljubljane, ki je poznal »ljubljansko bogato smetano« in znane politike. Njihove otroke je na dragih tečajih v Kranjski Gori strpal na slamarice, s skromno prehrano in jih slabo naučil smučati. Zbor učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije se je obrnil na uradne oblasti, da preprečijo takšne divje tečaje brez ustreznega učnega kadra. Odgovor je bil, da to ni možno preprečiti. Tako je šlo naprej, a so starši sami uvideli, da tovrstni tečaji nimajo učinkov in so ti propadli sami od sebi, ker ni bilo več prijav.
Učiteljem smučanja gre vsa pohvala, ker so slovenski smučarji obvladovali tehniko smučanja, kar so opazili doma in v tujini. Povprečni slovenski smučar je bil daleč boljši od tujih, ker je obvladal različne smučarske proge, nadzoroval hitrost (nekaj izjem divjakov, kakor povsod), užival brez strahu pred naravnimi in snežnimi težavami … Tudi ob večerih je bil slovenski »après ski« najbolj odmeven po hotelih in disco klubih. Naslednji pa vsi na smučiščih, kot da ne bi zalezli pozno zvečer ali celo v zgodnjih urah pod odeje.
Smučarji so lahko preživeli več dni na snegu in tečaji so se lahko odvijali le, če so bile zagotovljene nočitvene in penzionske storitve. Joso Gorec, generalni tajnik JZŠZ, se je uradno obrnil med obema vojnama na Bansko banovino, da naj s »turistovskimi pisarnami« podpre razvoj množičnega smučanja z gradnjo hotelov, tujskih sob in smučarskih domov. Med obema vojnama ni bilo še smučarskih žičnic, zato so morali smučarji ves dan pešačiti. Prva žičnica je bila zgrajena leta 1938 po načrtih Stanka Bloudka v Planici nad Domom Ilirija, vendar ni doživela velikega obiska. Prvo vlečnico so leta 1948 zgradili na Črnem vrhu nad Jesenicami. Zaradi oddaljenosti od Jesenic je bilo treba tja gor peš, zato so tam večinoma smučali Jeseničani in redki Ljubljančani. Najbolj srečni pa so bili smučarji iz bližnjih Rovt, ki so tam smučali tudi med tednom, po službi ali po šoli. Ni se čuditi, da so bili iz Rovt številni alpski reprezentanti kot Jože Kunšič, brata Jože in Stanko Žvan, bratranca Andrej in Mirko Klinar, z Jesenic pa Ciril Praček, Peter Lakota itd. in mladinec Peter Boškin, ki je moral zaradi hude poškodbe glave predčasno prekiniti uspešno tekmovalno kariero. Vlečnica v Kranjski Gori (1949) je bila najbolj priljubljena, ker je takrat še vozil do Rateč vlak in ni bilo daleč od železniške postaje do smučišča Preseke.
Aleš Guček | 
Smučarski tečaj leta 1929.
Skica arhitekta Herberta Drofenika Doma Ilirija v Planici, last Športnega kluba Ilirija iz Ljubljane z močno smučarsko sekcijo (1930, zgrajen 1931).
Gradnja Doma Ilirija v Planici (Ilustracija, 1931).
Dom Ilirija pozimi 1934.
Dom Ilirija je imel odprt bazen in v družabni dvorani koncertni klavir (1934).
Leta 1935 so zgradili ob Domu Ilirija še depandanso, tako da je bilo skupaj v Planici 64 ležišč.
Leta 2005 so podrli propadajoči leseni Dom Ilirija iz leta 1931 in zgradili nov dom, zraven še hotel s telovadnico in obnovili depandanso. Zakaj se imenuje Olimpijski športni center, Dom Planica vedo le na Olimpijskem komiteju Slovenije, saj v Sloveniji, kaj šele v Ratečah ni bilo olimpijskih iger. Taka je navada v tujini, kjer so priredili to največjo športno prireditev.
Depandansa v Planici 24. januarja 2013, ko so ga obiskali na tekaških smučeh v močnem sneženju Američani in doživeli živo pripoved s filmom o smučarskem življenju in tekmovanjih svetovnega rekorderja v skokih na smučeh Jožeta Šlibarja (141 metrov, leta 1961 v Oberstdorfu).
Skica Šport hotela na Pokljuki, ki ga je leta 1934 zgradil Smučarski klub Ljubljana. Hotel je imel tudi notranji bazen, zraven kratko smučišče ter tekaške proge in nekoliko višje 40 metrsko skakalnico.
Likof Šport hotela na Pokljuki (1934).
Šport hotel na Pokljuki pozimi leta 1934. Terasa še ni bila zgrajena.
Poletna scena Šport hotela leta 1940, ko je bila že zgrajena terasa.
Šport hotel je gostil številne smučarske tečaje otrok in bil priljubljena točka za manj izurjene smučarje, predvsem pa tekače na smučeh (razglednica iz 1970. leta).
Turistovski klub Skala je 19. 8. 1934 odprl vrata Skalaškemu domu na Voglu. Med vojno so ga 24. 6. 1943 požgali Nemci, da se ne bi vanj pozimi zatekli partizani. Danes tam stoji hotel.
Pogled iz Skalaškega doma na Voglu na Triglav in okoliške gore.
Vse preveč ostaja v ozadju smučanje na Pohorju. Senjorjev dom je bila priljubljena točka smučarjev (svečnica 1935).
Nad Senjorjevim domom na Pohorju na svečnico 1935.
Dom na Krvavcu 5. 12. 1925.
Dom na Krvavcu pred 2. svetovno vojno. Zaradi hudega vetra in snežnih ploh so Dom obložili s salonitnimi ploščami.
Smučarji so hodili iz doline, iz Cerkelj ali Kamnika, več kot dve uri na Krvavec. Nastanili so se v Domu na Krvavcu in peš smučali na Njivicah nad Domom. Ko je tam zgoraj bril veter, so se umaknili v Tiho dolino pod Domom, kjer je bilo vetrno zatišje (razglednica 1956).
Turni smučarji so radi obiskovali Dom Na Kofcah slovenskega sredogorja (1935).
Ne gre pozabiti Ribniške koče na Pohorju, 1530 metrov nadmorske višine (razglednica).
Vršič je premogel številne koče, ki so jih obiskovali številni planinci, plezalci in smučarji: Mihov dom, Koča na gozdu (poletno smučanje na plazu pod Prisojnikom!), Erjavčeva koča, Poštarski dom, Tičarjev dom (razglednica okoli 1960).
Dom na Komni, ki ga je gradil Ivan Rožman je odprl vrata leta 1937. Takrat je žal umrl Rožman, prvi načrtovalec iv graditelj letalnic v Planici (1935-1936). Rožman je šel pozimi preveriti vgradnjo vodovoda. S 37. Leti je zbolel je za pljučnico, ki je niso mogli ozdraviti in je preminil.
Slovensko planinsko društvo je izdalo razglednico: Komna s Podrto goro.
Komna je gostila številne tečaje od smučarskih, tudi slepih, vodnike turnega smučanja, leta 1957 snemalca in demonstratorje prvega slovenskega filma šole smučanja in seveda številne turne smučarje. Na fotografiji je smučina januarja 1972, ko so učitelji smučanja, ki so služili vojaški rok na Pokljuki, popeljali tečajnike zveznega tečaja starešin (oficirjev) planinskih čet iz vse Jugoslavije proti Bogatinskemu sedlu. Sončnemu vremenu je med potjo sledila gosta megla in sneženje, da so se morali umakniti nazaj v Dom na Komni in od tam v Hotel Zlatorog v Ukancu. Vreme ni presenetilo mladih smučarskih učiteljev Aleša Gučka, Borisa Silo in alpinista in Marjana Lačna ter vodjo tečaja in ture poročnika Slobodana Lončarja. Ta je nahrulil starešine, kako bodo vodili vojsko v takih razmerah, če še zase ne znajo poskrbeti. V mrazu smo »inštruktorji« potegnili iz nahrbtnikov mali špiritni »kohar«, skuhali čaj (brez ruma!, ampak z limono) in razdelili čokolado med premražene »heroje« Jugoslovanske ljudske armade, da nam niso zmrznili. Pred odhodom so nas zbadali, zakaj nosimo s seboj nahrbtnike, v njih pa vse za slabo vreme, tudi rezervne puloverje, bunde in rokavice. Višek! Dobro opremljeni smučarji so posodili »pingvinom« rezervne tople capice, ki so jih izmenjavali, ko se nekdo za silo ogrel. Šele od tedaj so začeli ceniti mlade »inštruktorje«.
Vilka Radivojević, zgrajena pred 2. svetovno vojno, je stala skoraj sredi smučišča Preseka v Kranjski Gori tik ob vlečnici. Tam sta lastnika prenočila številne smučarja in nudila kompletni penzion. »Pametni« kranjskogorski turistični delavci so dosegli, da so jo podrli, češ da ovira smučišče. Slika je iz leta 1935.
Smučarski tečaj Ljubljančanov okoli leta 1930 v Kranjski Gori. Drugi z leve je znani odvetnik, dolgoletni predsednik odvetniške zbornice in predsednik Rotary kluba, četrti Hinko Šircelj, eden vodilnih učiteljev smučanja.
Smučarski tečaj šolske mladine na Bledu (1955).
Mazanje smuči je bilo cela znanost. Na fotografiji leta 1935 skakalci v Planici, ko so si vestno mazali smuči.
Vadba hoje na smučeh v krogu šolarjev blizu Blejskega gradu (1955).
| | |
