|
Arhiv novic / Zadnje novice
| Učitelji smučanja, 4. del |
Avtor: Aleš Guček, napisano dne: 12.03.2013.
 | Učitelji smučanja so videli, da Smučarska zveza Slovenije ne skrbi za izpopolnjevanje klubskih trenerjev tekov, skokov in alpskih disciplin. Na njihovo prošnjo so jih leta vključili v Zbor učiteljev smučanja Slovenije, ki je za »učitelji« dodal še »in trenerjev« (ZUTS). Predstavnik trenerjev Matevž Lukanc je postal takoj član sekretariata (ZUTS). Še isto sezono so imeli alpski trenerji že seminar na Voglu, ki ga je vodil Avstrijec Peppi Stiegler, leta 1964 olimpijski prvak v slalomu, ki je nato končal svojo tekmovalno kariero. Trenerji tekov in skokov pa so si pomagali z domačimi kadri in imeli posezonski seminar. |
|
Organizacija v skupni vreči učiteljev smučanja in trenerjev je bil edinstveni »izum« na svetu in je še danes. Za krono stvarstva, je tedanja politika odločila, da morajo biti tudi učitelji in trenerji smučanja s svojo organizacijo ZUTS vključeni v Smučarsko zvezo Slovenije. To ni bilo in ni še danes nikjer na svetu. Le Nemci imajo amaterske učitelje smučanja najnižje stopnje vključene v smučarsko zvezo, ki ne prejemajo za poučevanje nobenega honorarja, le stroške bivanja, prehrane in vožnje do krajev tečajev in prevozov z žičnicami jim plača organizator. Poučujejo le učence v šoli v naravi, na športnih dnevih ali drugih tečajih šolske mladine med počitnicami. Učitelji smučanja in trenerji so po organizacijah ločeni med seboj in obe tudi od smučarskih zvez. Seveda pa obstaja tesno sodelovanje in usklajeno delo.
Smučarska zveza se ukvarja predvsem s tekmovalci. Učitelji smučanja s poučevanjem tečajnikov in tudi skrbi za mlade kandidate za tekmovalno področje, da jih pripravijo s »piljenjem« tehnike in osnov tekmovalne tehnike za začetek smučanja med kolci. Smučarska zveza ima že sama s seboj toliko opravka, da problematika učiteljev in trenerjev smučanja ni našla in nima prostora na sejah predsedstva smučarske zveze ali na sekretariatu ali izvršilnem odboru. Ali morda obrobno na koncu seje, ko že vsi pogledujejo na ure. nMoralne podpore ni bilo učiteljem in trenerjem smučanja. Od smučarske so največ dobili brošuro, kako si pomagaš sam ali termovko toplih voščilnic. Nato pa še rezino od rezine finančnih sredstev Fizkulturne zveze Slovenije, ki jo je ta po panogah razdelila za množičnost. Več denarja klubom in malo učiteljem in trenerjem smučanja. Smučarska zveza si je tudi vzela vlogo pogajalcev s proizvajalci smučarske opreme in zmagovito »dosegla« 30% popusta n.pr. pri Elanu pri nakupu smuči, medtem ko se je ZUTS »neuradno« dogovoril za 50% popusta, kot bi ga dobili v tujini.
ZUTS si je na razne načine z oglasi v biltenu izboril nekaj denarja, da je delno pokril stroške za pripravo demonstratorjev in predavateljev za seminarje učiteljev in trenerjev. Ker je imela smučarska zveza le en skupni račun, na katerem je imel ZUTS le konto. Ko je smučarski zvezi zmanjkalo denarja za treninge tekmovalcev, so enostavno enostransko brez razgovora z ZUTS pobrali denar s konta. Tako ZUTS ni mogel velikokrat pokriti stroškov seminarja, kar so zvedeli šele, ko je prišel opomin za plačilo računa hotela in žičnic. Kot predsednik ZUTS in prej član sekretariata ZUTS sem to doživel na lastni koži.
ZUTS je kljub mačehovskemu odnosu panožne – smučarske zveze – izpolnjeval svoje poslanstvo. V alpskih šolah so učitelji smučanja pripravili mlade smučarje za začetek tekmovalnega obdobja, vodili številne tečaje, organizirali tečaje kandidatov za učitelje in trenerje smučanja, skrbeli za množičnost smučanja, varnost na smučišču, kasneje sodelovali s Šolskim centrom za telesno vzgojo ŠCTV), ki so mu zakonsko dodeli organizacijo in izvedbo tečajev kandidatov strokovnih smučarskih kadrov. Ti seveda niso imeli ustreznih kadrov. Sprva so hoteli kar sami odločati (brez strokovnega vedenja in znanja), kdo lahko praktično vodi tečaje kandidatov, predavateljev teorije in ocenjevanja na izpitih. Po dolgih prepirih med (tedaj direktor Rajko Šugman) in ZUTS (predsednik Jože Uršič in vodja Tehnične komisije Aleš Guček), je končno Šugman popustil. Seveda je ŠCTV organiziral tečaje, ZUTS pa je bil izvajalec v sodelovanju v Visoko šolo za telesno kulturo prof. Marjan Jeločnik).
ZUTS je želel kot je bilo to v tujini, vpeljati poklic učitelja smučanja, ki so učili v stalnih šolah smučanja (na začetku Maribor, Kranjska Gora, Vogel). Odgovor je bil, da to ni poklic, ker ne traja vse leto. Argument, da hodijo poleti naši učitelji poučevati smučanja v Avstralijo in Novo Zelandijo, nekateri so zidarji in kmetje, ni padel na plodna tla. Edina rešitev je, da se vključite med svobodne umetnike. Torej naj bi začeli umetelno smučati, ker umetniki niso hoteli neumetniških dilcarjev v svoje vrste. Tako smo pač cikcakali doma in v tujini nekje med amaterji in profesionalci.
Ko smo vodilni v ZUTS leta 1969 sprožili pobudo, da se ZUTS izloči iz smučarske zveze kot samostojna organizacija, kot je to v tujini. Politika nas je takoj napadla, kot da bi bili del Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Dobili smo »rdeče« pike, kot da smo na smučarskih tečajih učili politično krivo vero. Nikoli se to ni zgodilo. Tudi ob večerih ob pijači smo pustili politiko ob strani in v ospredje potiskali smučanje. Lahko pa bi se igrali »kontraband«, ker smo bili anonimno skriti po smučiščih. Politiki so se radi kazali največ v Planici. Predvsem so uživali, ko so podeljevali tekmovalcem državne medalje brez lente z manjšim bleskom in malim številom žarkov.
Noben učitelj smučanja in tudi Zbor Učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije nista dobila nobene Bloudkove plakete, kaj šele nagrade od prvega podeljevanja leta 1965 vse do danes. Bili so predlogi, ki pa jih je in jih že smučarska zveza blokirala in jih še. že. Resnici na ljubo, so učitelji smučanja dobili plakete in nagrade, a za vse druge športne in pedagoške dejavnosti, samo ne za delo kot učitelji smučanja, čeprav so gojili enakovredno smučanje in drugo, kot na primer nogomet, rokomet, šolska društva, TVD Partizan itd.
ZUTS je zato vpeljal svoje nagrade za večletno delo in za življenjski prispevek v ZUTS. Te so za učitelje smučanja največ vredne, ker so dane iz srca za prispevek k razvoju slovenskega smučanja na področju organizacijskih sposobnosti, metodike, pedagogike, učnih načrtov in z njimi vedno sodobno tehniko smučanja. Največ pa so vredne nagrade v obliki hvaležnosti naših učencev s tečajev in nekaterih tekmovalcev, ker smo jih naučili smučarske abecede. Verjetno vseh 120.000 tečajnikov, ki so leta smučali najmanj en teden, ali med konci tednov ali na enotedenskih tečajih. Premagali so strah in začeli uživati v smučanju in na smuči spravili še svoje otroke in vnuke. Pa tudi mladi tekmovalci alpskih smučarskih šol v Tržiču, SD Novinarju, SK Enotnosti (oba iz Ljubljane), v Škofji Loki, SK Braniku v Mariboru in Kranjski Gori. Še pomnite uspehe vrhunskih tekmovalcev iz teh krajev? Takrat ste sedeli pred televizijskimi sprejemniki, namesto da bi šli na zrak. Če so bile tekme doma, pa ste napolnili ciljne arene.
SMUK!
Aleš Guček – Smuček | 
Sekretariat Zbora učiteljev in trenerjev smučanja, kot ga je videl Miki Muster leta 1968 (z leve): Miro Dvoršak (vodja Tehnične komisije), Živka Čibej (tajnica), Ivo Valič (skriva obraz, stiki s Planinsko zvezo Slovenije), Gregor Hiti (povezava z Univerzo Ljubljana in množično smučanje), Jože Uršič (predsednik), Aleš Guček (propaganda in publikacije), Matevž Lukanc (se skriva, Komisija trenerjev), Vili Šinkovec (član), Rudi Ocvirk (član, Zoran Povalej (gospodar).
Karl Gamma iz Švice (na levi) z obvezno pipo med zobmi in globoko zamišljeni nad »svojo« (zgrešeno) tehniko smučanja Stefan Kruckenhauser iz Avstrije na dvodnevnem delovnem sestanku v Zermattu septembra 1968.
Prva Slovenca januarja in februarja 1969 na pettedenskem tečaju in izpitih v znameniti šoli smučanja in alpinizma v Chamonixu (Ecole nationale de ski et d'alpinisme): Aleš Guček tretji z leve in Janez Šmitek peti z leve. Skrajno deesno profesor praktičnega pouka na snegu te šole Georges Brèche. Uspešno sta opravila tečaj in izpite na najvišji stopnji (moniteur de ski).
Eden od izpitov leta 1969 je bilo smučanje v celcu. Aleš Guček med »treningom« po divjem smučišču z Breventa, ko so morali kandidati z opasti skočiti okoli štiri metre v celec in začeti krmariti po pršiču.
Knjižica Smučanje danes iz leta 1969, prvi učni načrt Zbora učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, saj so prej učitelji smučanja pisali knjige šole smučanja. Pravili smo mu »Mau Ce Tung« zaradi rdeče barve platnic.
Učitelj smučanja in demonstatror Boris Kobal je prispeval skice. Tu razklenjeni položaj smuči med širokim vijuganjem. Doslej so morali učitelji smučanja in tudi učenci (po neumnosti) tiščati noge skupaj, sicer ni bilo »elegantno«).
Smučanje danes 1969: hitro vijuganje je bilo možno izvajati tudi s sklenjenimi smučkami.
Smučanje danes 1969 je uvedel osnove tekmovalne alpske tehnike, slaloma, veleslaloma in smuka ter osnove teka in skokov na smučeh. Na sliki: slalom zavoj v nizki preži ali zavoj na grbini.
Smučanje danes 1969: preže med smukom.
Aleš Guček leta 1970 v klinastem položaju smuči namesto širokega plužnega.
Aleš Guček leta 1970 dokazuje, da so učitelji in tečajniku smučali tudi na razklenjenih smučeh. Nekateri učitelji smučanja so veliko kasneje očitali kolegom, da so po sili tiščali smuči skupaj. Ne gre jim zameriti, saj niso bili doma, temveč služili denar v tujini in niso imeli stika z domovino.
Jože Uršič (levo) in Aleš Guček sta bila prva učitelja smučanja Zbora učiteljev, vaditeljev in trenerjev Slovenije, ki sta bila na dvotedenskem tečaju učiteljev smučanja v Nemčiji in opravila izpite tudi iz tekov na smučeh (1970).
A Američa Clif Taylor je leta 1955 opisal poučevanje smučanja s podaljševanjem smuči (Graduated Lenngth Method, GLM), od 80 do 160 centimetrov. Leta 1971 je predstavil poučevanje GLM na svetovnem kongresu INTERSKI v Garmisch-Partenkirchnu.
B Aleš Guček leta 1970 med demonstracijo zavoja na grbini. Tik nad čevljem se vidijo kratke gamaše, da frskajoči sneg ne bi prodiral v čevelj, ker so imeli tedaj smučarji spodnji del hlač v čevljih.
Žepni priročnik šole smučanja Zbora učiteljev, vaditeljev in trenerjev smučanja Slovenije iz leta 1974. Grafične podobe je prispeval akademski slikar Peter Vernik iz Maribora.
Clif Taylor je prišel v Slovenijo in imel spomladi leta 1972 na Vršiču kratki seminar GLM za slovenske učitelje smučanja. Nato je odšel v tovarno ELAN, kar mu je svetoval Miro Dvoršak. Po ogledu tovarne in razgovoru z vodstvom je naročil veliko parov smuči GLM on jih uvozil v ZDA.
Andrej Guček, alpski tekmovalec in med študijem medicine učitelj smučanja, demonstrira na grbini odbojno tehniko s poskokom (1974).
Demonstrator Mišo Šorn prikazuje GLM šolo smučanja (1973).
Demonstratorja Marjan Svetličič (levo) in Miro Dvoršak v »GLM paru« (1973).
Del jugoslovanska delegacija učiteljev smučanja na INTERSKI kongresu leta 1971 v Garmisch-Partenkirchnu, med njimi tudi večina Slovencev: prvi z leve Miro Dvoršak, v sredini spredaj s kapo predsednik ZVUTS Jože Uršič, drugi z desne Aleš Guček, prvi z desne Niko Vengar.
Poenotenje tehnike smučanja učiteljev smučanja pred občinstvom in novinarji, ki jo je vodil Švicar Karl Gamma. Nastopili so predstavniki Italije, ZDA, Liechtensteina, Jugoslavije (Slovenec Aleš Guček, četrti z leve), Avstrije, Nemčije, Japonske, Švice in Kanade. Jugoslovansko šolo smučanja je ob Gučkovi demonstraciji komentiral Miro Dvoršak. To je bil prvi nastop Slovenca (Jugoslovana) na INTERSKI kongresu.
Prof. Marjan Jeločnik (na desni) predaja bloško smučko predsedniku organizacijskega komiteja INTERSKI 1971 GA-PA in predsedniku Mednarodne zveze amaterskih učiteljev smučanja Arthuju Krausu. Pred tem je imel Jeločnik prvi Slovenec (Jugoslovan) predavanje na kongresu u bloškem smučanju in tudi prikazal kratki film tega smučanja, ki ga je režiral sam in posnela TV Ljubljana.
Osnovni paralelni zavoj leta 1970 v nemški šoli smučanja. Opazen je začetek krožnega gibanja kolen, kot smo ga v Sloveniji uvedli leta 1969, Francozi leta 1968.
Prva jugoslovanska demonstratorska vrsta učiteljev smučanja, ki so jo sestavljali le Slovenci. Program nastopa sta pripravila Miro Dvoršak, profesor telesne vzgoje, (prvi z leve) in Aleš Guček, arhitekt. V vrsti na INTERSKI kongresu leta 1975 v Štrbskem Plesu, Češkoslovaška (z leve še): Marijan Stele, inženir organizacije dela, Miloš Končar diplomirani ekonomist, Iztok Belehar, profesor telesne vzgoje, Drago Mlaker, ekonomist, Majda Ankele Samaluk, profesorica telesne vzgoje, Andrej Mažgon, profesor telesne vzgoje, Noko Vengar, profesor telesne vzgoje, Marjan Svetličič, diplomirani politolog in Adolf Rajtamajer, profesor telesne vzgoje.
Žepni priročnik šole smučanja ZVUTS iz leta 1980.
Nemški paralelni zavoj krožnega gibanja kolen na sklenjenih smučeh.
Hrvaški učni načrt paralelnega zavoja, ki je povzel francosko tehniko smučanja: vidni uvodni zasuk (anticipacija) med razbremenitvijo navzgor, nagibanje telesa navznoter zavoja med krožnim gibanjem kolen s potiskanjem zunanje rame naprej.
Ekkehart Ulmrich, knjiga o alpski tehniki smučanja, 1969: odbojna tehnika.
Marijan Stele (na levi) v Banffu v Kanadi leta 1977 na delovnem sestanku Tehničnega odbora Mednarodne zveze učiteljev smučanja (ISIA).
| |
Če imate vprašanje v zvezi z zgodovino smučanja, ga lahko tukaj zastavite avtorju tega in drugih prispevkov o zgodovini smučanja na smucisca.net. | |
|
|
|
