Avtor: Aleš Guček, napisano dne: 27.02.2010.
 | Človek bi rad poletel kot ptica. Tudi smučarji so razmišljali o tem. Prof. Deckert Görlitz si je v zimi 1919/10 vrsto »lebdečega plašča« s 25 m2 površine, da bi čim dalj časa vzdržal v zraku po odskoku na prelomnici. Josef Krupka si je v začetku tridesetih let 20. stoletja pritrdil krila in mahal z njimi kot ptica. Carl J. Luther je leta 1936/37 zapisal da nudijo ustrezno »oblečene« noge zračni odpor, ki bi omogočil »letenje«. Inž. Stanko Bloudek je trdil, da je možen polet na smučeh namesto skoka, če je smučarjeva hitrost več kot 23 m/s. Prof. Hans Thirring iz Avstrije je raziskoval drsenje smučanja skozi zrak in s tem v zvezi zmanjšani ali povečani zračni odpor. Thirring je trdil, da če se smučar iz počepa le zravna in razširi roke, že občutno smuča počasneje. Tako je razvil poseben plašč, ki bi smučarju pomagal med spusti po ozkih kuloarjih ali ožinah v visokogorju premagati strmine brez zavojev. Seveda bi to lahko storili le z zmanjšanjem hitrosti. Plašč bi istočasno koristil boljšim smučarjem pri izvedbi zavojev. |
|
Dobri smučarji so v visokogorju poljubno izbirali smučino z vrha proti dolini. Pri tem so naleteli na velike ozke strmine, ki jih niso mogli premagati v smuku, za zavoje pa je bilo premalo prostora za takratne precej dolge smuči. Na ledenikih so ji zaustavljale prečne široke ledeniške razpoke. Marsikdaj so velike skale zahtevale skok preko njih. Pogosto je nestabilen skok smučarja spravil v sneg. Bliže dolini je gosto poraščeni gozd prisilil smučarja v ozke in strme kolovoze, kjer je bilo možno zmanjšati hitrost z jahanjem palic, na katere se je naslanjal smučar in s krpljicami ter konicami palic razil v sneg. Drugi način je bilo pluženje, ki pa je po nekaj deset metrih postalo utrujajoče in neučinkovito, saj je hitrost skokovito naraščala. Na dolgih spustih je moral smučar krmariti v zavojih, da je zmanjševal hitrost. Vsak zavoj je bil dejanje za sebe, ki je spravljalo prej ko ne smučarja v neuravnoteženi položaj. Koliko smučarjev je redno klesalo svoje podobe v sneg!? Posebej še v kložastem, južnem in napihanem snegu.
Na smukaških tekmovanjih so se tekmovalci soočali s podobnimi problemi, seveda še ob precej večjih hitrostih. Nekatere tekmovalne proge so bile še vedno zakoličene predvsem za označitev glavne smeri od starta do cilja. Vratca so bila postavljena daleč vsaksebi, tako da so morali tekmovalci med dirko »čez drn in strn« med njimi narediti več zavojev, ker si niso upali izbrati najkrajše smeri. Vsi padci se niso končali srečno. Ko je smučar vstal, si otresel sneg z obleke, poskočil v smer smučanja in nadaljeval svojo nevarno smuko. Smučke in palice so lomili kot za stavo. Če je smučka zdržala padec smučarja, pa noge niso zmogle pritiskov in zavojev, tako da so smučarji lomili okončine po tekočem traku.
S primernimi zaviralnimi pripomočkom bi lahko smučar drsel naravnost navzdol ob precej zmanjšani hitrosti, a še vedno hitreje, kot če bi delal zavoje, padal, se pobiral in premišljeval, kako naprej. Povečana smučarjeva površina obleke bi bila po prof. dr. Hansu Thirringu z Dunaja zaviralo, a hkrati pomagalo v določenih okoliščinah. Izumil je polkrožno jadro s 3,5 m2 površine, ki ga je poimenoval netopirski plašč, drugi smučarji pa kar po njem Thirringov plašč. Na vrhu ravnega dela plašča je vstavil kar dve smučarski palici brez krpljic, na sredi stikovani z gumijasto gibljivo in upogljivo cevjo. Na dnu je na koncu dveh trakov pritrdil usnjeni zanki, ki ju je z zaponko pritrdil pod koleni. Blago plašča je tehtalo vsega 1 kilogram, palici in vezna cev 2 kilograma. Bambusove palice niso bile priporočljive, saj so se preveč lahko zlomile med smuko zaradi prevelikega zračnega odpora, zato je Thirring priporočal kovinske.
Če je smučar hotel povečati hitrost, je počepnil, pritegnil roki s plaščem k telesu. Hitrost je zmanjšal najprej, da je bolj ali manj odročil roki in se celo zravnal, da se je zrak ujel v plašč – jadro ali balon. Težave je imel z vbadanjem drugih palic, ki jih še vedno držal v rokah za vsak slučaj zaradi dodatne ohranitve ravnotežja, podobno kot vrvohodec. Smučar je po končanem spustu enostavno zložil plašč in sestavljive palice in jih spravil v nahrbtnik in odšel navkreber za ponovni spust. Ponovno sestavljanje plašča je vzelo približno deset minut.
Odlična alpska tekmovalca Gasperl in Peyerl sta netopirski plašč preskusila leta 1937 na znameniti Grossglocknerrennen v Avstriji. Ta tekma je potekala vsako leto od leta 1935 naprej. Hannes Schroll iz Heiligenbluta je iskal od leta 1932 traso za zakoličitev kombinacije smuka in veleslaloma pod znano avstrijsko goro. Prva tekma je bila 9. junija 1935, na kateri je nastopilo kar 200 tekmovalcev. Zmagal je Friedl Pfeifer z Arlberga na Tirolskem s časom 2 minuti in 51 sekund. Progo so večkrat spreminjali, tako da je bila najdaljša 3500 m z višinsko razliko 1400 m. Za primerjavo je danes po FIS pravilih moška smuk proga dolga minimalno 3500 m in minimalna višinska razlika 900 m. Na Grossglocknerju je bilo zakoličenih malo vratc, tako da je moral tekmovalec vnaprej premisliti, kako bo smučal, tudi po nakloninah preko 40 stopinj. Kje bo drvel v smuku naravnost, kje bo krmaril v zavojih, kje pazil, da se bo pravočasno izognil ledeniški razpoki itd.
Gasperl in Peyerl sta navdušena nad Thirringovim plaščem, saj sta z odpiranjem in zapiranjem pomagala varno drvela na vsej poti proti cilju. Uravnaval sta hitrost in precej lahko premagovala ledeniške vesine. Thirring se ni zadovoljil samo s praktičnimi poskusi, temveč je združil teorijo in prakso. Dokazoval je s fizikalno matematičnimi izračuni. Povzel sem le najbolj vidni zaključek: faktor zračnega odpora pri oblih polnih telesih je 0,06, pri odprti krogli od 1,3 do 1,6. Znanstvenik je predstavil smučarski javnosti prednosti in pomanjkljivosti ter napisal priporočila. Ko je smučar dosegel preveliko hitrost, se je enostavno počasi vzravnal in razširil roke, da se je plašč napihnil v balon. Zaradi sile zračnega odpora, je ta sila skušala smučarja potisniti v zaklon, čemur bi sledil padec nazaj. Zato je moral smučar s pravilnim potiskanjem telesa v predklon uravnati ravnotežje. Za zmanjšanje zračnega odpora je smučar počepnil in roke spodvil kar se da ob telesu in plašč na ta način »ovil« okoli sebe. Pomanjkljivost tega plašča je bila omejena uporaba palic za odrivanje, vbadanje pred zavojem ... Plašč naj bi pomagal smučarju, da je hitreje naredil zavoj, tako da je zgornjo ali notranjo roko potisnil od telesa, pri čemer je bila spodnja ali notranja roka tik ob telesu.
Thirring je priporočal svojo iznajdbo predvsem za smučanje v dolgih zavojih na strmih smučiščih, po katerih so turni smučarji drveli po visokogorju in na tekmovalnih progah. Pobočja so morala biti čim bolj gladka, brez nenadnih kratkih prelomnic, ki bi smučarja ob večjih hitrostih dvignile v zrak. Ob manjših hitrostih pa so bile take prelomnice dobrodošle pred ovirami na neokrnjenem smučišču, saj je smučar odskočil pred oviro. Zanimivo, da so bile take ovire skale, grmovje, ledeniške razpoke in celo ograje, delno zamedene s snegom. Seveda je smučar pred takimi ovirami na znan način hitro zmanjšal hitrost. Thirring je odsvetoval uporabo netopirskega plašča manj izurjenim smučarjem, priporočal pa predvsem smučarskim »kanonom«, kakor so tedaj rekli izjemnim alpskim smučarjem. Kdor ni bil najbolj vešč krmar in bi vseeno rad poskusil smučati z netopirskim plaščem, mu je izumitelj priporočal, da prične smučati na položnini, na gladkem svetu in po možnosti dobro poteptanem snegu. Visokogorske turne smučarje je opozarjal, da učinek plašča na višini 4000 m in več nima takih zaviralnih učinkov zaradi razredčenega zraka kot na nižje ležečih pobočjih. Tedaj smučanje na višinah nad 3000 m ni bila nobena posebnost.
Mejnik za uporabo Thirringovega plašča je bila 2. svetovna vojna. Tudi po njej je bilo smučanje z netopirskim plaščem le še modna muha ali posebnost, saj je napredovala tehnika smučanja. Tekmovanja v alpskem smučanju so se s pravili FIS spremenila, saj so bila vratca na smuk progah postavljena smiselno glede na strmino in druge naravne danosti, da je smučar uravnaval hitrost ne s svojimi smermi, temveč tako da je sledil postavitvi vratc. Enako je veljalo tudi za veleslalom. Nove postavitve so omogočale večjo varnost za razliko od prej postavljenih »vratc zgolj starta in cilja«, potem pa je vsak ubiral svoje poti. Seveda tudi smuki po 2. svetovni vojni niso bili ravno nežni z ozkimi progami, slabo poteptanim snegom, brez varnostnih vezi, zaščitnih čelad in globokimi jarki pri vratcih, ki jih naredilo nekaj prvih smučarjev.
Aleš Guček – Smuček
upokojeni (m)učitelj smučanja
Vsebina članka je avtorsko delo. Prepovedano je kopiranje članka brez dovoljenja avtorja. | 
Josef Krupka je hotel s krili poleteti kot ptič na smučeh.
Kroj za Thirringov ali netopirski plašč (1938).
Skica smučanja z netopirskim Thirringovim plaščem kot balonsko ogrinjalo (1938).
Dr. Carl J. Luther je prav tako načrtoval netopirski plašč, imenovan tudi Luthrov plašč. Za razliko od Thirringovega je Luther narisal jopič, ki je imel razširjene balonske rokave (levo). Luthrov plašč za skoke (desno) je bila vrsta balonskega ogrinjala.
Vzpon smučarjev peš s smučmi na nogah s Thirringovimi plašči (1938).
Prvi enostavni spust v parčku s Thirringovim plaščem (1938).
Zavoj z zaviranjem s Thirringovim plaščem, ki je omogočil nagibanje navznoter zavoja, kot danes z zarezno tehniko smučanja (1938).
Desni zavoj, ki ga je smučar s krajšim polmerom bolj učinkovito izvedel s Thirringovim plaščem (1938).
Smučar v globokem počepu z rokami ob telesu za čim manj zaviranja med smukom naravnost (1938).
Smučar v nizkim preži z razprostrtim netopirskim plaščem na težkem snegu – boljše ravnotežje kot brez plašča (1938).
Inž. Peyerl na treningu za Glocknerrenen pod Grossglocknerjem junija 1937.
Smučar med zavojem hitrega smuk na ledeniku pod Grossgloknerjem junija 1937.
Južnotirolec Leo Gaperl je leta 1932 na hitrostnih tekmah v St. Moritzu smučal najhitreje s 136 km/h. Po drugi vojni se je preselil v Cervinijo, kjer je še vedno tekmoval na Plateau Rosa na hitrostnih smučarskih tekmah. Tam je imel odlično športno trgovino. Na fotografiji: med treningom junija na Glocknerrennen.
Skok z Luthrovim plaščem (1938).
Terenski skok preko ledeniške razpoke s pomočjo netopirskega plašča (1938).
Avtor tega prispevka je na klubskem dnevu Smučarskega društva Novinar iz Ljubljane tekmoval v veleslalomu v kategoriji smučarjev po starem počepnil ob vratcih, da je bil netopirski plašč čim manj napihnjen (Plaz pod Prisojnikom na Vršiču nad Kočo na gozdu, maj 1999).
Avtor z netopirskim plaščem, kombinacijo Thirring_Luthrovega plašča, se je za ciljem veleslaloma zelo varno zaustavljal tik pred meliščem na robu plaza pod Prisojnikom (maj 199)
|
Če imate vprašanje v zvezi z zgodovino smučanja, ga lahko tukaj zastavite avtorju tega in drugih prispevkov o zgodovini smučanja na smucisca.net. | |
